Jedro

Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka ob premestitvi tožnika iz delovnega mesta ... Generalni direktor direktorata ministrstva na delovno mesto ... Sekretar z aneksom št. 4 k pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 9. 2009 nezakonito določila osnovno plačo v 49. plačnem razredu, da je tožena stranka dolžna tožnika uvrstiti v 54. plačni razred in mu za čas od 5. 10. 2009 dalje obračunati premalo obračunane plače v mesečnih bruto zneskih, razvidnih iz izreka sodbe, od teh odvesti davke in prispevke, pripadajočo razliko v neto znesku pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestega dne v mesecu za pretekli mesec. Sklenilo je, da se postopek delno ustavi. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku 8 dni plačati 1.729,14 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo, ki zajema tudi odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Uveljavlja, da je sodišče napačno presodilo tri ključne elemente: 1. določitev izhodiščnega količnika delovnega mesta in količnika tožnika pri premestitvi na delovno mesto sekretar; 2. neupoštevanje ocen delovne uspešnosti kot podlage za napredovanje; 3. nesorazmerno znižanje plače ob premestitvi. Glede prvega se ne strinja zlasti z 8. točko obrazložitve sodbe. Izpostavlja, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožene stranke o pravilnem izhodiščnem količniku delovnega mesta sekretar 6,80 in količniku tožnika 8,50, pri čemer se je napačno oprlo na odločbo vlade RS z dne 15. 4. 2004, saj podzakonski akt ne more imeti učinka za nazaj. Sodišče bi moralo upoštevati pravilo exceptio illegalis. Tožnik ni prejel akta, s katerim bi bilo njegovo delovno mesto prevedeno v izhodiščni količnik 6,80. Ker je sodišče to spregledalo, sodba ne vsebuje razloga o tem odločilnem dejstvu in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo, da je bil s pogodbo z dne 3. 5. 2005 določen količnik 9,00. Plačo na tej podlagi je prejemal do februarja 2006, ko se je začela uporabljati Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju, s katero je bil marca 2006 uvrščen v 57. plačni razred. Že januarja 2001 je imel količnik 8,50, kar pomeni, da je izčrpal 5 razredov napredovanja od izhodiščnega količnika 6,40. Sodišče je z upoštevanjem izhodiščnega količika 6,80, namesto 6,40, poseglo v dosežene razrede napredovanja, zato je bil septembra 2009 oškodovan. Delovno mesto sekretar bi moralo biti prevedeno v 40. plačni razred (po količniku 6,40), plačni razred tožnika pa v 47. (po količniku 8,50). Prenesenih bi torej moralo biti 7 plačnih razredov, kar pomeni, da bi moral biti uvrščen v 51. plačni razred. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Glede drugega ključnega elementa, ki se nanaša na upoštevanje napredovanj, tožnik izraža nestrinanje zlasti z 10. točko obrazložitve sodbe, ki naj bi bila tudi sama s seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Upoštevanje napredovanj ob prehodu iz enega v drugi plačni sistem bi moralo biti urejeno sistemsko, ne pa od primera do primera. Sodišče se je napačno oprlo na gramatikalno, namesto na semantično razlago drugega odstavka 9. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Napačno je interpretiralo tudi četrti odstavek 11. člena te Uredbe in zmotno je uporabilo 65. člen ZDDO. Ker tožnik v času trajanja mandata ni mogel napredovati, bi bilo treba za ta čas upoštevati ocene uspešnosti. Sodišče je napačno menilo, da tožnik zahteva napredovanje za čas mandata, ko se zavzema za vsebinsko oceno njegovega dela. Glede tega je predlagal tudi zaslišanje prič (A.A., B.B. ter C.C.), a je sodišče napačno zaključilo, da dejanskega stanja glede tega ni potrebno raziskati. Meni, da je prikazal jasno simulacijo njegovega napredovanja. Glede tretjega elementa (nesorazmerno nižja plača) se ne strinja s 15. točko obrazložitve sodbe. Ni namreč uveljavljal plačila za dejansko delo. Ni res, da je navajal, da še vedno opravlja isto delo za nižjo plačo, ampak da je po premestitvi opravljal vsebinsko isto delo, razen vodenja direktorata. Zato mu je bila plača nesorazmerno znižana - pred premestitvijo osnovna plača 57. plačnega razreda, po premestitvi pa 49. plačnega razreda. Glede na spremenjeno vsebino dela bi bila ustrezna razlika za tri plačne razrede, torej osnovna plača za 54. plačni razred. Tudi zato je uveljavljal upoštevanje ocene delovne uspešnosti, čemur sodišče ni sledilo. Glede na napačno odločitev o glavni stvari izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo njegovih stroškov postopka oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ima obrazložitev sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti. Opozarja na to, da v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Iz izpodbijane sodbe je jasno razbrati nosilne razloge odločitve, s tem da med strankama niti ne gre za razhajanje v dejanskih okoliščinah, pač pa za različna stališča glede rešitve pravnega vprašanja - ali je bila tožniku pri premestitvi z aneksom št. 4 k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 9. 2009 pravilno določena plača. Ker je zavrnitev tožbenega zahtevka posledica zlasti tega, da je sodišče zavrnilo tožnikove ugovore in pritrdilo stališčem tožene stranke, pritožba po vsebini uveljavlja zlasti zmotno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik vztraja pri obračunu in izplačilu razlike v plači, ki naj bi mu jo tožena stranka napačno določila v aneksu št. 4 z dne 29. 9. 2009, na podlagi katerega je bil zaradi prenehanja mandata generalnega direktorja direktorata ministrstva razporejen na delovno mesto sekretar, ter mu je bila osnovna plača določena za 49. plačni razred, namesto za vtoževani 54. plačni razred.

7. Po tretjem odstavku 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Če javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS, lahko po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS od delodajalca pisno zahteva, da ugotovi to nezakonitost in ravna v skladu s tem zakonom. Tožena stranka tožnikovim zahtevam za ugotovitev in odpravo nepravilnosti ni sledila, zato je uveljavljal sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je zahtevek pravilno zavrnilo iz razlogov, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, vseeno pa ob tem kot bistveno dodaja, da se navedeni okvir varstva pravic, ki ga uveljavlja tožnik v tem sporu, nanaša le na čas od uveljavitve teh določb ZSPJS dalje, kar pomeni, da v tem okviru ni mogoče uspešno uveljavljati morebitnih drugih nepravilnosti glede določanja plač po prej veljavnih predpisih.

8. Tožnik je bil z odločbo vlade z dne 11. 1. 2001 kot državni podsekretar na Ministrstvu D. razporejen v plačilni razred s količnikom v višini 8,50 na podlagi prvega odstavka 65. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS, št 15/90 in nasl.)1. Z odločbo z dne 25. 9. 2003 je bil z dnem 28. 6. 2003 preveden v naziv prvega kariernega razreda, naziv II. stopnje: sekretar, zasedal je delovno mesto direktor urada, za katero je bil določen osnovni količnik plače 6,40, v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZDDO pa 8,50. S sklepom z dne 1. 4. 2004 je bil razporejen na delovno mesto vodja sektorja v Direktoratu E., v uradniškem nazivu sekretar, z osnovnim količnikom 6,80, sicer pa še nadalje s količnikom za določanje plače v višini 8,50. Z odločbo z dne 15. 4. 2004 je bil s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja v Direktoratu E. Ministrstva D.. Nato je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bil določen količnik 9,00. Na podlagi aneksa k tej pogodbi z dne 29. 11. 2005 je od 10. 11. 2005 opravljal delo na položaju generalnega direktorja v nazivu sekretar v Direktoratu F. v Ministrstvu G.. Z aneksom št. 2 z dne 13. 2. 2006 je bil razporejen na delovno mesto generalni direktor v Ministrstvu G., Direktorat F.. Z aneksom št. 3 je bilo delovno mesto direktorja s 1. 3. 2006 uvrščeno v 57. plačni razred na podlagi Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/05 in nasl). Z aneksom št. 4 z dne 29. 9. 2009 je bil tožnik zaradi prenehanja mandata generalnega direktorja Direktorata F. Ministrstva G. z dnem 21. 9. 2009 premeščen na uradniško delovno mesto sekretar v nazivu sekretar v Ministrstvu G., Kabinetu ministrstva. S tem aneksom je bila njegova plača prevedena tako, da mu je bil določen 49. plačni razred, pri čemer je bil za prevedeni plačni razred delovnega mesta oziroma naziva določen 42. plačni razred, za prevedeni plačni razred javnega uslužbenca pa 47. plačni razred.

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje obrazložitvi v 8. točki izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo stališče tožnika, da bi morala biti osnovna plača delovnega mesta sekretar določena s količnikom 6,40 (namesto 6,80) in zato prevedena v 40. plačni razred (namesto 42. plačni razred). Četudi iz odločbe z dne 25. 9. 2003, ki je bila izdana v posledici začetka veljavnosti Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), izhaja, da je bil osnovni količnik delovnega mesta direktor urada določen v višini 6,40, pa je osnovni količnik za določanje plače na tem delovnem mestu 6,80. Prvi odstavek 194. člena ZJU je namreč določal, da morajo biti nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v organih, upravah in lokalnih skupnostih in pravosodnih organih najkasneje do 1. 1. 2004 prevedeni v nove uradniške nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače, določene v zakonu oziroma podzakonskem predpisu. Tožniku je bil torej s sklepom z dne 1. 4. 2004 glede na naziv druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 195. člena ZJU določen izhodiščni količnik 6,80. Glede na odločbo z dne 15. 4. 2004, katere veljavnost je bila prav tako določena s 1. 4. 2004, je sodišče pripomnilo, da sklep z dne 1. 4. 2004 očitno dejansko niti ni bil realiziran, vseeno pa je kot bistveno pravilno poudarilo, da je bil tožnik do 31. 3. 2004 v uradniškem nazivu sekretar, za katerega je prvi odstavek 195. člen ZJU določal izhodiščni količnik 6,80. Zato je pravilno zaključilo, da je količnik za določitev tožnikove osnovne plače pred zasedbo delovnega mesta v plačni skupini B2 znašal 6,80, kar je tožena stranka prevedla v 42. plačni razred.

10. Pritožba v zvezi z omenjeno odločbo vlade z dne 15. 4. 2004 zmotno uveljavlja kršitev pravila exceptio illegalis. Obširno pojasnjuje, da se sodišče prve stopnje pri tem, ko je upoštevalo izhodiščni količnik delovnega mesta sekretar 6,80 in količnik tožnika 8,50, ne bi smelo opreti na odločbo vlade RS z dne 15. 4. 2004, češ da gre za pravni akt, glede katerega bi bilo potrebno uporabiti pravilo exceptio illegalis in s tem prepoved veljavnosti podzakonskega akta za nazaj. Sodišče prve stopnje je glede te odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj. Tožnik niti ne pojasni, v čem naj bi bila vsebina odločbe nezakonita. Sklepati je, da naj bi bila njena nezakonitost v tem, da je začela veljati s 1. 4. 2004, kar pa ne drži. Na takšen način želi tožnik očitno doseči upoštevanje količnika 6,40 po odločbi z dne 25. 9. 2003, kar pa, kot že obrazloženo, niti ni odločilno dejstvo spora.

11. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotna stališča glede upoštevanja tožnikovih napredovanj ob prevedbi plače z aneksom z dne 29. 9. 2009. Ni res, da je 10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se nanaša na to problematiko, sama s seboj v nasprotju. Prav tako ne drži, da je sodišče zaradi upoštevanja izhodiščnega količnika 6,80, namesto 6,40, poseglo v tožnikove dosežene razrede napredovanja.

12. Po prvem odstavku 19. člena ZSPJS se ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje, oziroma na katero je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem poveča za en plačni razred. Ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem. Po drugem odstavku 20. člena ZSPJS javni uslužbenec, ki je premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, s tem da je ohranitev plačnih razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

13. Tožnik neutemeljeno vztraja, da bi mu morala tožena stranka poleg že priznanih napredovanj v višini petih plačnih razredov na podlagi Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS št. 51/2008 in nasl.) priznati več plačnih razredov zaradi simulacije napredovanja v času, ko je zasedal delovno mesto v plačni skupini B. Uredba v 9. člena določa, da se javnemu uslužbencu iz plačne skupine B (v nadaljnjem besedilu: direktor) ob prenehanju mandata ob razporeditvi na novo delovno mesto upošteva število napredovanj, ki bi jih lahko dosegel, če bi na tem delovnem mestu napredoval vsaka tri leta, pri čemer plačni razred, dosežen na podlagi teh napredovanj, ne sme preseči najvišjega plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, na katerega je javni uslužbenec razporejen po prenehanju mandata.

14. Obdobje, ko je bil tožnik na delovnem mestu v plačni skupini B, se je raztezalo iz obdobja pred izplačilom plač po ZSPJS v obdobje izplačila plač po tem zakonu (1. 8. 2008). Po tretjem odstavku 11. člena Uredbe lahko javni uslužbenci, ki so pravico do napredovanja pridobili na podlagi ZSPJS in je niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, prvič napredujejo po pridobitvi treh ocen po postopku iz te Uredbe; prvo oceno po tej uredbi pridobijo za leto 2008 v letu 2009. Četrti odstavek 11. člena Uredbe kot javne uslužbence iz prejšnjega odstavka primeroma našteva štiri skupine javnih uslužbencev, med njimi tiste, ki so bili na dan prevedbe na delovnih mestih, določenih po 65. členu ZDDO. Tožnikova plača na dan 1. 8. 2008 sicer ni bila več določena na podlagi prvega odstavka 65. člena ZDDO, pač pa na podlagi Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005), bila pa je tožnikova plača po 65. členu ZDDO določena pred tem, ob zasedbi delovnega mesta v plačni skupini B s 1. 4. 2004, kar je pomenilo, da ni mogel napredovati. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v državni upravi (Ur. l. RS, št. 41/94 in nasl.) je namreč v 42. členu določal, da se napredovanje po tem pravilniku in določitev višjega količnika po 65. členu ZDDO izključujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo pomen tretjega odstavka 11. člena Uredbe - da se nanaša na vse javne uslužbence, ki te pravice niso imeli po predpisih, ki so se uporabljali v obdobju pred začetkom izplačila plač po ZSPJS, kar je veljalo tudi za tožnika. Tudi po določbi sedmega odstavka 16. člena ZSPJS namreč javni uslužbenci, ki so z uredbo ali aktom državnega organa razvrščeni na delovna mesta v plačni skupini B, ne napredujejo v višji plačni razred, se pa ocenjujejo. V spornem aneksu je bilo glede tožnikovih ocen za leto 2006, 2007 in 2008 ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogojev za napredovanje. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu prikazu simulacije napredovanja, ki ga je oprl na drugi odstavek 9. člena Uredbe, ki pa niti ne določa simulacije napredovanja, ampak način, kako se direktorjem za posamezno leto mandata določa delovna uspešnost. Pritožbeno sodišče še dodaja, da predmet tega spora ni preizkus tožnikovih ocen dela iz časa mandata.

15. Tožnik v pritožbi sam navaja, da v času trajanja mandata ni mogel napredovati, sodišču pa očita, da ga je napačno razumelo v smislu kot da zahteva priznanje napredovanj v času mandata, temveč se zavzema za vsebinsko oceno njegovega dela. Trdi, da je v zvezi s tem predlagal tudi zaslišanje prič (A.A., B.B. ter C.C.), sodišče pa je dokazne predloge zavrnilo, češ da dejanskega stanja glede tega ni potrebno raziskati. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeni dokazni predlogi niso bili podani v zatrjevani smeri, pač pa iz drugih razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot nerelevantne. V sodbi je obrazložilo, da A.A. ni zaslišalo o tem, zakaj tožnik sprva ni hotel podpisati Aneksa št. 4 (zaradi groženj z izredno odpovedjo), saj ta okoliščina ni pomembna za odločitev v tem sporu. Zaslišanje priče B.B. o razlagi relevantnih določb v tej zadevi, je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je o pravnih vprašanjih pristojno odločati samo. Nadalje je obrazložilo, da tudi ni zaslišalo C.C. v zvezi z oceno tožnikovega dela za leto 2004, saj tudi to ne bi imelo vpliva na odločitev.

16. Ob prevedbi je bilo tožniku možno priznati le pet plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na delovnem mestu pred zasedbo delovnega mesta iz plačne skupine B. To je tudi v skladu z omejitvijo iz 16. člena ZSPJS, da je v nazivu sekretar mogoče napredovati le za pet plačnih razredov.

17. Do uspeha s pritožbo ne more privesti niti tožnikovo posplošeno sklicevanje na nesorazmerno znižano plačo - pred premestitvijo 57. plačni razred, po premestitvi 49. plačni razred. Poudarja, da je sodišče napačno razumelo kot da uveljavlja plačilo za dejansko delo, ter da tudi ni trdil, da še vedno opravlja isto delo za nižjo plačo, ampak da je po premestitvi opravljal vsebinsko isto delo, razen vodenja direktorata. Glede na tako spremenjeno vsebino dela ocenjuje kot ustrezno plačo, ki bi bila nižja za tri plačne razrede (54. plačni razred). Tudi s tem v zvezi se sklicuje na ocenjevanje dela. Neutemeljeno graja obrazložitev sodišča v 15. točki izpodbijane sodbe, ki je povsem dobro razumelo in jasno obrazložilo, da tožnikovih navedb ne šteje kot trditveno podlago za uveljavljanje plačila za dejansko opravljeno delo, ampak kot prikaz nerazumnega znižanja plače, kar pa je pravilno ocenilo kot preveč pavšalno in dokazno nepodprto podlago za ugoditev zahtevku.

18. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Po prvem odstavku 65. člena ZDDO lahko vlada za posamezna delovna mesta, ki zahtevajo specifična strokovna znanja ali posebno izurjenost oziroma za delovna mesta, ki zaradi zahtevnosti in izpostavljenosti ter za delovna mesta, ki jih je nujno potrebno zasesti zaradi nemotenega in učinkovitega delovanja države, izjemoma določi višji količnik, kot je določen v zakonu. 2 V plačno skupino B po prvem odstavku 7. člena ZSPJS sodijo poslovodni organi pri uporabnikih proračuna – direktorji, tajniki in ravnatelj.