Jedro

Utemeljeno toženka opozarja na to, da njena odgovornost ni 100 %, temveč je omejena na zavarovalni delež 54,23 %. Čeprav etažni lastniki kot solastniki police na večstanovanjski stavbi odgovarjajo za škodo, ki je nastala tožnici, solidarno in bi tožnica lahko zahtevala plačilo celotne odškodnine od kateregakoli (enega ali več) izmed njih, pa to ne pomeni, da bi lahko zahtevala izpolnitev celotne obveznosti od zavarovalnice. Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, a njena obveznost ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Obveznost zavarovalnice je tako odvisna od pogodbenega dogovora med zavarovancem in zavarovalnico, ki lahko proti njemu in s tem tudi oškodovancu omeji svojo odgovornost z instituti, kot so na primer izvzetje kritja za določene rizike ali določen krog oseb, določitev zavarovalne vsote, do katere odgovarja, dogovor o odbitni franšizi, navedba zavarovalnega deleža, itn.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v 1. točki spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen do 54,23 %.

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek tožnice po temelju utemeljen in navedlo, da bo o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka sodišče odločilo po pravnomočnosti vmesne sodbe.

2. Zoper izpodbijano vmesno sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga spremembo v smislu pritožbenih navedb. Nasprotuje odločitvi, da obstoji temelj odškodninske odgovornosti. Poudarja, da so bile vremenske razmere take, da bi bilo neživljenjsko pričakovati, da bi bilo moč vsak trenutek in povsod odstranjevati vse ledene gmote, ki so se sproti tvorile, torej je šlo za izredne razmere. Te so bile prisotne v celotni Sloveniji, tudi v Mariboru, tako da ne zdrži zaključek sodišča v 10. točki izpodbijane sodbe, da predložene listine ne dokazujejo izrednih vremenskih razmer na tem območju. Zmoten je zaključek, da iz poročila o meteoroloških podatkih ne izhaja, da je bila na območju M. žled. Prav iz njega izhaja, da je vladala poledica in da je rahlo deževalo, iz poročila o izrednem vremenskem dogodku – sneg, žled in padavine od 30. 1. - 7. 2. 2014 pa dejstvo, da so tekom tega dne gasilci odstranjevali podrta drevesa, ki so ogrožala ceste, gasilci so posredovali tudi v tem območju Slovenije, zaprte so bile tudi osnovne šole na Štajerskem, kar je sodišče zanemarilo. Šlo je za nepričakovane vremenske razmere, za višjo silo, zunanje dogajanje, ki je bilo nepremagljivo, zato je šlo za naravno katastrofo. Zavarovancu toženke torej ni moč očitati odgovornosti, dolžnost odvrniti zunanji dogodek namreč ne sme preseči meje zmogljivosti odgovorne osebe, kar pomeni, da od zavarovanca ni bilo mogoče zahtevati, da hodi po strehi, se giba v višino in odstranjuje ledene tvorbe. Pa tudi če bi to počel, ne bi mogel zagotoviti, da v vsakem trenutku ne bi bilo nobene ledene gmote na strehi/polici, saj se je ta sproti tvorila. Opozarja na dejstvo in v zvezi s tem na izpovedbi prič D. H. in B. T., da stanovalci bloka do škodnega dogodka niso imeli podobnih težav, saj so bili na strehi snegobrani, ki so služili namenu, sneg na polici pa se je počasi topil in je voda odtekala v žleb, speljan pod polico. Ni bilo potrebe po čiščenju ali odstranjevanju snega s te police ali nameščanju dodatne zaščite roba police ali snegobrana pod/na polico. Glede na to ni bilo pričakovati, da bo ledena gmota padla s strehe/police. Sodišču očita, da si prihaja v nasprotje s tem, ko na eni strani ugotovi, da v M. ni bilo žledne ujme, na drugi strani pa zahteva od stanovalcev, da v obdobju žleda odstranijo sneg s police skozi okna stanovalcev četrtega nadstropja. Meni, da je z izpovedbama prič B. T. in S. Ž. dokazala, da je bil zdrs ledu z višine nepričakovan. Prav tako je dokazala, da je šlo za specifičen pojav tvorjenja žlednih padavin, ki je presegel zmogljivosti odgovorne osebe, ki bi ga lahko odvrnila s fizičnim odstranjevanjem vsakega kosa ledene tvorbe s police. Opozori na to, da tudi kasneje podobnih težav niso imeli, kar kaže na to, da je šlo za specifiko, ki je ni bilo moč odvrniti. Tožnica ni podala navedb o opozorilnih tablah na kraju samem, zato je sodišče z opredelitvijo do tega dejstva širilo trditveno podlago. Graja zaključek o tem, da tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Preko javnih občil so opozarjali, naj se ljudje izogibajo postajanju pod napušči ob stavbah oziroma pod drevjem in naj ne zapuščajo stavb, če to ni nujno potrebno. Od povprečno skrbnega posameznika se je pričakovalo, da bo sledil opozorilom in se ne bo izpostavljal nevarnostim. Še toliko bolj se je to pričakovalo od tožnice, ki je dan pred nastankom škodnega dogodka klicala gasilce, ko je videla, da preko strehe – napušča visi ledena gmota. Z zadrževanjem zunaj objekta je ravnala neskrbno in soprispevala k nastali škodi. Poudarja, da so zavarovani etažni lastniki večstanovanjske stavbe; ker je zavarovanih le 28 stanovanjskih enot bloka, je zavarovalni delež 54,23 %. Glede na to, da je tožena zavarovalnica, odgovarja le v okviru dogovorjenega in ne v večjem obsegu. Nasprotuje stališču sodišča, da je to vprašanje del temelja in ne višine zahtevka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica kot tretja oseba (najemnica gostinskega lokala in ne etažna lastnica) zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki ji je nastala zaradi padca ledu z enotne police večstanovanjske stavbe kot skupnega dela, ki se nahaja pod okni nekaterih stanovanj večstanovanjske stavbe, od zavarovalnice, pri kateri so imeli nekateri od etažnih lastnikov (zavarovanci) sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti za škodo, ki izvira iz skupne posesti večstanovanjske stavbe, po zavarovalni pogodbi št. 512-5267285, zato je zavarovalni delež po zavarovalni pogodbi 54,23 %. Etažnim lastnikom očita, da niso ustrezno poskrbeli za čiščenje snega in ledu s površin objekta.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o odgovornosti etažnih lastnikov za škodo, ki izvira iz skupnega dela, pravilno oprlo na 159. člen OZ(2). Če naj se uporabi ob nastanku škode kot posledica izliva vode(3), je še toliko bolj uporabljiv v konkretni zadevi. Nadalje je pravilno ugotovilo, da polica predstavlja skupni del, na katerem obstoji solastnina etažnih lastnikov (18. člen SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ) in da je njihova odgovornost za škodo, ki nastane tretji osebi, solidarna (186. člen OZ). Pravilno je tudi povzelo stališče Vrhovnega sodišča RS, zavzeto v zadevi II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015, da je odgovornost etažnih lastnikov objektivna. Nepomembno je torej, ali je škoda posledica njihovega ravnanja oziroma se ne morejo razbremeniti svoje krivde niti, če dokažejo, da so ravnali s pričakovano skrbnostjo. Ob smiselni uporabi 153. člena OZ, ki velja za imetnike nevarne stvari, se ti lahko razbremenijo svoje odgovornosti le, če dokažejo, da je škoda posledica dogodka ali dejanja tretjega, ki je izven njihove sfere in katerega škodljivih posledic ni mogel obvladati. Med tovrstne okoliščine sodijo višja sila, ravnanje oškodovanca in ravnanje tretje (z etažnimi lastniki nepovezane) osebe. Toženka se je v postopku sklicevala na prvi dve okoliščini.

7. Pritožbeno sodišča soglaša z izčrpnimi in pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe, da se toženka ni mogla razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na višjo silo (izredne vremenske razmere) in na soprispevek tožnice, ki naj bi bil v tem, da se je tik pred nastopom škodnega dogodka zadrževala pred lokalom.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljiv dejanski zaključek izpodbijane sodbe, da izrednih vremenskih razmer na območju M. na dan škodnega dogodka ni bilo. Toženka z obširnim opisovanjem vremenskih razmer in s sklicevanjem na vremenska poročila tega zaključka ne omaje. Prav tako pritožbeno sodišče ne najde očitanega nasprotja med stališčem sodišča, da v M. ni bilo žledne ujme, in zahtevo, da bi morali stanovalci v takratnem obdobju žledu odstranjevati sneg s police. Žledna ujma, kot jo poimenuje toženka, je namreč več kot le pojav žledu. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, je sploh vprašljivo, ali je glede na dejstvo, da je led padel s police, sploh primerno govoriti o višji sili. Jasno pa je, da do razbremenitve toženke lahko vodi le zunanji vzrok, ki je obenem nepredvidljiv (nepričakovan) in neodvrnljiv, toda nabiranje snega na polici in padec z nje ne izpolnjuje ne prvega ne drugega pogoja, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob zdržnih snežnih padavinah je bilo pričakovano, da se bo sneg nakopičil na polici v širini 50 – 60 cm, z blagim naklonom, obloženi s pocinkano pločevino, kar je povečalo možnost njegovega zdrsa s police. V pritožbi izpostavljeno zanašanje etažnih lastnikov, da se bo sneg počasi talil in bo voda odtekala v žleb, speljan pod polico, ne vodi do drugačnega zaključka. Ob pritožbenih trditvah, da naj bi šlo za specifičen pojav tvorjenja žlednih padavin, in ne za nasproten pojav – taljenje ledu – je toženkina obramba jalova. Tudi poudarjanje, da se kaj takega do tedaj ni pripetilo, ne more biti uspešno. Na pričakovanost namreč ne gre sklepati le iz preteklih podobnih dogodkov in izkušenj, temveč zahtevana skrbnost združuje tudi hipotetično predvidevanje možnosti nastanka neke posledice v danih okoliščinah, na podlagi splošnega znanja in sposobnosti logičnega mišljenja. Navsezadnje zdrži tudi argument sodišča, da vremenske razmere niso bile neodvrnljive, v smislu, da bi preprečevale odstranitev snega s police, saj bi ti lahko odstranili sneg skozi okna stanovanj v četrtem nadstropju. Glede na to ugotovitev sodišča so brez pomena pritožbene navedbe, češ da bi odvrnitev nastanka škode s čiščenjem snega z zunanje strani s hojo strehi/polici presegla meje zmogljivosti etažnih lastnikov. Prav tako je neutemeljeno navajanje, da se je sneg tako hitro nabiral, da ga objektivno ne bi bilo mogoče sproti odstranjevati, saj sodišče, kot že rečeno, ni ugotovilo izrednih vremenskih razmer, kot jih opisuje toženka v pritožbi.

9. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici ni moč očitati soprispevka. Glede na ugotovitev sodišča, da niso vladale izredne razmere, ki bi zahtevale zaprtje lokala in ni bilo izdano nobeno splošno opozorilo, naj se ljudje ne zadržujejo na prostem oziroma naj ne odhajajo od doma, tožnica z nasprotnim ravnanjem - z odhodom v službo in odprtjem lokala - ni ravnala neskrbno. Če bi se želela uspešno izogniti padcu snega nanjo, bi bilo to mogoče le, če lokala ne bi odprla, saj bi sneg lahko padel nanjo tudi ob prihodu in odhodu na delo, kar pa bi bilo ob ugotovljenih okoliščinah neživljenjsko zahtevati od nje. Pritožba ima prav v delu, v katerem sodišču očita kršitev razpravnega načela s tem, ko je ugotovilo dejstvo, da na kraju samem ni bilo nobenih opozorilnih tabel, čeprav tega tožnica ni očitala toženki. Toda ta kršitev relativne narave ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na vsebino procesnega gradiva bi bilo torej pravilnejše le opažanje sodišča, da toženka ni navedla dejstva, da bi etažni lastniki izobesili opozorilo na kraju samem, da s police pada sneg, kar bi od tožnice nemara zahtevalo večjo mero skrbnosti.

10. V skladu s pravilom o razporeditvi (materialnega) dokaznega bremena mora dejstvo, da je tožnica soprispevala k nastanku škode, dokazati toženka, saj se na ta način (delno) razbremeni svoje odgovornosti. Toženka je glede tega šele v pritožbi navedla, čeprav ni bilo ovire, da tega ne bi storila že prej, da se je od tožnice pričakovalo, da se ne giblje pod napuščem stavbe, ker naj bi glede na njeno lastno izpovedbo zaznala oziroma vedela, da preko strehe oziroma napušča visi ledena gmota, zato naj bi dan pred nastankom škodnega dogodka klicala gasilce. Ker se toženka pri tem ni sklicevala na morebitne opravičljive razloge, so njene pritožbene navedbe prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Utemeljeno pa toženka opozarja na to, da njena odgovornost ni 100 %, temveč je omejena na zavarovalni delež 54,23 %. Čeprav etažni lastniki kot solastniki police na večstanovanjski stavbi odgovarjajo za škodo, ki je nastala tožnici, solidarno in bi tožnica lahko zahtevala plačilo celotne odškodnine od kateregakoli (enega ali več) izmed njih (prvi odstavek 395. člena OZ), pa to ne pomeni, da bi lahko zahtevala izpolnitev celotne obveznosti od zavarovalnice. Oškodovanec ima pravico direktno uveljavljati odškodnino proti zavarovalnici, a njena obveznost ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi (prvi odstavek 965. člena OZ). Obveznost zavarovalnice je tako odvisna od pogodbenega dogovora med zavarovancem in zavarovalnico, ki lahko proti njemu in s tem tudi oškodovancu omeji svojo odgovornost z instituti, kot so na primer izvzetje kritja za določene rizike ali določen krog oseb, določitev zavarovalne vsote, do katere odgovarja, dogovor o odbitni franšizi, navedba zavarovalnega deleža, itn.

12. Materialnopravno podlago za presojo v tej zadevi v prvi vrsti predstavljata zavarovalna pogodba in splošni zavarovalni pogoji (prilogi A10 in B1). Sodišče prve stopnje je presojalo zavarovalno pogodbo in pravilno povzelo njeno vsebino, tudi glede obstoja zavarovalnega deleža, a zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da je odgovornost zavarovalnice enaka odgovornosti posameznemu zavarovanemu etažnemu lastniku, ni omejilo toženkine odgovornosti na njegovo višino. Ob upoštevanju dejstva, da tožnica ni prerekala toženkine trditve, da niso bila zavarovana vsa stanovanja večstanovanjske stavbe, in da zavarovalni delež po polici znaša 54,23 %, je moč zaključiti, da je zavarovalnica pogodbeno omejila svojo odgovornost na seštevek solastninskih deležev na skupnem delu tistih etažnih lastnikov, ki so zavarovali svojo odgovornost za škodo, ki izvira iz skupnih delov večstanovanjske stavbe. Ob odločanju o pritožbi v tej zadevi se je pritožbeno sodišče seznanilo z nasprotnim stališčem, ki ga je glede identičnega materialnopravnega vprašanja v zadevi III Cp 2606/2014 z dne 26. 11. 2014 zavzelo isto pritožbeno sodišče in na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, vendar se ne strinja z njim iz pravkar predstavljenih razlogov. Pridružuje se le njegovemu zaključku, da je to vprašanje del temelja in ne del višine, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka(4).

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka tako, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen do 54,23 % (358. člen ZPP). V preostalem je njeno pritožbo zavrnilo, pri čemer je potrditveni del glede na način oblikovanja izreka izpodbijane vmesne sodbe odpadel (353. člen ZPP).

14. Glede na to, da je izpodbijana sodba vmesna, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (164. člen ZPP).

Op. št. (2): Določba 159. člena OZ: Za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, je odgovoren imetnik stavbe oz. prostora, iz katerega je stvar padla.

Op. št. (3): Tako Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 108/2013 z dne 19. 3. 2015. Op. št. (4): Kot je razbrati iz povzetka pritožbenih navedb v zadevi VSL III Cp 2606/2014 z dne 26. 11. 2014, ista zavarovalnica navaja razloge za to, da omejitev njene odgovornosti na zavarovalni delež spada v temelj zahtevka.