Jedro

Na podlagi 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zagotovljena pravica do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) tožbi tožnikov delno ugodilo tako, da je sklep tožene stranke z dne 5.10.2007 odpravilo v delu, ki se nanaša na mladoletnega tožnika A.A. in mladoletno tožnico B.B. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (Zazil) z izrekom pod točko 1. združila v en postopek upravne stvari prvega tožnika in druge tožnice ter njunih mladoletnih otrok, pod 2. točko izreka pa je odločila, da se tožnikom omeji gibanje na ograjeno območje Azilnega doma do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar največ za tri mesece, in sicer od 13.15 ure dne 4.10.2007 do 13.15 ure dne 4.1.2008. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po ustnem zaslišanju prvega tožnika in druge tožnice na glavni obravnavi dne 23.11.2007 ob upoštevanju 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sledilo razlogom v obrazložitvi tožene stranke v delu, v katerem tožena stranka izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na prvega tožnika in drugo tožnico, opira na določbo 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil v zvezi z določbo 2. alinee 36. člena ZAzil zaradi suma zlorabe ali zavajanja azilnega postopka. Prvi tožnik se je namreč na ustnem zaslišanju pri odgovoru na vprašanje, kaj lahko navede v odgovor v zvezi z razlogi, ki so toženo stranko vodili pri odločitvi, da se tožnikom omeji gibanje zaradi suma, da je lažno navajal razloge za azil, (smiselno) skliceval na svoje (predhodne) navedbe s tem, da je odgovoril, "da ima vse to navedeno v odvetnikovih fasciklih oziroma listinah", druga tožnica pa je odgovorila, da tožniki nikakor ne bi zlorabili azilnega postopka, medtem ko tožniki v tožbi posplošeno navajajo, da je tožena stranka zgrešeno, tendenciozno in neživljenjsko sklepala glede suma zavajanja oziroma zlorabe postopka po določbi 2. alinee 36. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je treba pritrditi ugovoru tožnikov v tožbi, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni v zadostni meri obrazložila vseh relevantnih dejanskih in pravnih okoliščin o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus izpodbijanega sklepa na način, ki je določen s 3. odstavkom 40. člena ZUS-1, kolikor se izpodbijani sklep nanaša na tretjega tožnika A.A. (roj. 2001) in četrto tožnico B.B. (roj. 2004), saj je takšna obrazložitev v izpodbijanem sklepu, kolikor se nanaša na tretjega tožnika in četrto tožnico, v celoti izostala. Sodišče prve stopnje se strinja s stališčem tožnikov, da ni v korist otrok, da jim je gibanje omejeno. Za stališče, da omejitev gibanja mladoletnim prosilcem za azil, ki mu nasprotuje tudi Visoki komisariat združenih narodov za begunce, ni dopustna glede na določbo 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, pa se je v primerljivi zadevi izreklo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, kot izhaja iz sklepa, št. I Up 496/2007-2 z dne 19.7.2007. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo ugotovljenega dejanskega stanja niti ni pravilno uporabilo določb procesnih in materialnih predpisov, odločilo je tudi v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso. V pritožbi navaja, da je poskrbela, da bo ukrep omejitve gibanja na mladoletna tožnika vplival v najmanjši možni meri. Če v konkretnem primeru ne bi upoštevala otrokovih koristi, bi tožnikom gibanje lahko omejila pod strožjim režimom, npr. na Center za tujce, kjer bi jim bile prav tako zagotovljene vse pravice, ki jim kot prosilcem za azil gredo v skladu z ZAzil. V konkretnem primeru pa gre za ponovne (četrte) prošnje za azil, 41. člen ZAzil pa določa, da se prosilca za azil, ki vloži ponovno prošnjo za azil, nastani pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države. Tožnikom je bilo gibanje na območje Azilnega doma omejeno izključno zaradi upoštevanja koristi otrok. Mladoletna tožnika v skladu s 3. členom ZAzil in 1. odstavkom 8. člena Konvencije delita usodo svojih staršev. Tožena stranka se je pri tem oprla na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 511/2007-2, iz katere izhaja, da mladoletni tožnik v vsakem trenutku azilnega postopka deli usodo svojih staršev. Izpodbijani sklep je tožena stranka obrazložila s splošno neverodostojnostjo, ki sta jo prvi tožnik in druga tožnica izkazovala tako v preteklih postopkih za priznanje azila v Republiki Sloveniji, kot tudi z neprepričljivimi in neskladnimi izjavami, ki sta jih navedla pri sprejemu četrte prošnje za azil. Pri tem je bilo ugotovljeno, da so se prosilci praktično pri vsaki prošnji za azil izkazovali z drugimi osebnimi podatki. Poudarja, da ZAzil v 27. členu iz ukrepa omejitve gibanja ne izključuje niti družin, niti mladoletnih otrok, če so razlogi za omejitev gibanja utemeljeni na zakonu. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba odpravi v izpodbijanem delu.

Tožniki vlagajo zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da je prvostopenjsko sodišče ponovno izdalo sodbo, ki vse pritožbene razloge v celoti ignorira, dovolilo pa si je celo ponovno odločiti na podlagi presoje, ki jo je vrhovno sodišče v obravnavani zadevi že ocenilo za povsem napačno (da "tožena stranka ni obrazložila suma zavajanja ali zlorabe azilnega postopka s strani obeh mladoletnih tožnikov" starih tri in šest let). Na podlagi te zgrešene presoje je tokrat tožbi sicer ugodilo samo delno in jo odpravilo samo v delu, ki se nanaša na oba otroka, kar pa je še bolj nesmiselna odločitev kot prva. Vrhovno sodišče je pri svojem odločanju že poudarilo, da v azilnih postopkih mladoletni otroci seveda delijo usodo svojih staršev, s katerimi skupaj prosijo za azil, omejitev gibanja se lahko izreče samo vsem skupaj ali pa nobenemu. V tem postopku je bistveno vprašanje, ali je bila omejitev gibanja za oba odrasla tožnika (starša) protipravna, in to kar v dveh pravno in dejansko bistveno različnih situacijah, obravnavanih v tožbi. Toda vsem tem bistvenim vprašanjem se je prvostopenjsko sodišče obakrat popolnoma izognilo in o njih ni odločalo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Kot so pravilno ugotovili tožena stranka in tožniki v svojih pritožbah, sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu, št. I Up 693/2007-3, s katerim je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odločalo o omejitvi gibanja tožnikov v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 5.10.2007, katerega zakonitost je predmet presoje v tem upravnem sporu. Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu poudarilo, da dodatna obrazložitev glede omejitve gibanja mladoletnima tožnikoma v obravnavani zadevi ni potrebna. Mladoletni otroci namreč delijo usodo svojih staršev. Pri tem je Vrhovno sodišče v obrazložitvi svojega sklepa opozorilo na sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-859/06-22 z dne 7.7.2006, ki je odločalo o nastanitvi istih tožnikov v Azilnem domu. Sklicevanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. I Up 496/2007-2, ni utemeljeno, saj v tej zadevi ni šlo za primerljivo zadevo. Res je, da je tudi v tej zadevi šlo za ukrep omejitve gibanja, ki je bil izrečen mladoletniku, vendar je bil mladoletni prosilec brez spremstva staršev, v obravnavani zadevi pa gre za družino z mladoletnima otrokoma in je že Ustavno sodišče RS v navedenem sklepu ugotovilo, da je na podlagi 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin zagotovljena pravica do združitve in ohranitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani.

Poleg navedenega tožniki pravilno opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na njihove tožbene ugovore, navedene v tožbi pod črko A. Kot izhaja iz tožbe, so tožniki vložili tožbo tudi zaradi nezakonitosti dejanja in zahtevali povrnitev škode na podlagi določb: 4/1, 33/2 in 66/1 člena ZUS-1. Tega dela tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni presojalo oziroma o njem ni odločalo. Ker takšne sodbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ni bilo mogoče preizkusiti v pritožbenem postopku, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti.