Jedro

Pri izračunavanju nagrade za tehnično izboljšavo, aplicirano v proizvodnem procesu, je potrebno kot osnovo upoštevati racionalizacijske efekte in denarno terjatev odmeriti po metodologiji ugotavljanja koristi zaradi zmanjšanja stroškov oz. povečanja prihrankov v proizvodnji, ne pa komercialnih efektov v povečanju dohodka, ki je praviloma direktna posledica prodaje proizvodov. Pri izračunu se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo na ustrezne določbe pravilnika oz. akta delodajalca in na izvedeniško mnenje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je ugotovilo obstoj terjatve do tožene stranke v višini 1.712.790,14 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1997 dalje (1. tč. izreka) toženo stranko zavezalo k plačilu 1.027.674,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1997 dalje v skladu s pogoji sklenjene prisilne poravnave (2. tč. izreka) in k plačilu stroškov postopka v višini 248.494,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila (3. tč. izreka). Ugotovilo je, da je bilo o temelju terjatve iz naslova tehnične izboljšave že pravnomočno razsojeno in je tožena stranka dolžna tožniku plačati nagrado v dosojeni višini.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri navedbah, da je bila prijavljena inovacija tožnikova redna delovna zadolžitev, za katero je bil plačan, ker mu je bila naloga dodeljena v skladu s planom programsko razvojne službe. Sklicuje se na 46. člen Samoupravnega sporazuma o združevanju dela, po katerem se šteje, da je delavec delovno inovacijo ustvaril v podjetju, če je do nje prišlo pri delu, na zahtevo ali po nalogu podjetja, zato ne soglaša s stališčem sodišča, da bi tožniku pripadala nagrada tudi v primeru, če bi bila podana jasno definirana naloga. Nagrado bi v takšnem primeru sicer lahko dobil, vendar ne v višini, kot jo je dosodilo sodišče. Prereka dosojeno višino nagrade, ker je sodišče odločitev oprlo na izvedensko mnenje dr. M. na podlagi izračunane koristi in vztraja na stališču, da bi bila lahko edina osnova za izračun povečana produktivnost in dohodek oz. v dobičku podjetja. Izvedenčevi izračuni naj bi bili le teoretični in brez dejanske podlage. Opozarja na dokazni predlog z naroka dne 14.1.1997 in 11.2.1997 o izvedenstvu finančne stroke, ki ga sodišče ni sprejelo, niti izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev in zaključuje, da je namesto sodišča razsojal izvedenec. Meni, da bi tožnik bil upravičen kvečjemu le do 986,00 DEM tolarske protivrednosti, vendar tudi s tem v zvezi povdarja, da je svoj delež že prejel v obliki plače. Prišlo naj bi celo do prekoračitve tožbenega zahtevka, saj je tožnik na zadnji glavni obravnavi zahteval plačilo tolarske protivrednosti 18.813 DEM po tečaju na dan izdaje sodbe, sodišče pa mu je prisodilo kar tolarsko protivrednost v SIT-ih. Priglaša stroške pritožbe.

V pisnem odgovoru tožnik prereka navedbe toženca, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevane pomanjkljivosti postopka niso takšne, da bi lahko vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Po 219. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP) so stranke dolžne navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo zahtevek. O tem, kateri dokazi naj se izvajajo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (220. člen ZPP). Dokazov, za katere oceni, da niso pomembni ali potrebni, ker je dejansko stanje že dovolj razčiščeno, ne izvaja (300. člen ZPP). Ko je sodišče v sporni zadevi na obravnavi 11.2.1997 s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za postavitev izvedenca finančne stroke, ker je ocenilo, da je zadeva zrela za razsojo na podlagi že izvedeni dokazov, je postopalo v skladu s citirano procesnopravno normo.

Čeprav sklep o zavrnitvi dokaza ni posebej obrazložen, so razlogi inplicitno zajeti v nadaljnjem sklepanju o zrelosti zadeve za razsojo in končanju glavne obravnave. Pomanjkanje posebne obrazložitve o zavrnitvi dokaznega predloga je sicer v nasprotju z 2. odst. 300. člena citiranega ZPP, vendar ta kršitev sama po sebi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Enako velja glede uveljavljane kršitve po 3. odst. 365. člena ZPP, saj so navedbe, da naj bi prišlo do prekoračitve tožbenega zahteveka, v nasprotju z listinami v sodnem spisu. Tožena stranka celo sama povdarja, da je do specifikacije tožbenega zahtevka po višini prišlo na zadnji glavni obravnavi skladno z izvedeniškim mnenjem, ko je tožnik postavil zahtevek za izplačilo tolarske protivrednosti 18.813,60 DEM po tečaju na dan izdaje sodbe. Za vtoževani znesek tolarske protivrednosti v tuji valuti izračunane denarne nagrade je sodišče upoštevajoč tečaj nemške marke na dan izdaje sodbe, ugotovilo obstoj terjatve v višini 1.712.780,14 SIT in tedaj razsojalo prav o tem, kar je tožnik z modificiranim zahtevkom uveljavljal in nič več ali kaj drugega.

Glede višine ugotovljene in dosojene denarne nagrade pritožba tudi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko povzročilo utemeljen dvom v pravilnost dejanskih in pravnih razlogov izpodbijane sodbe. V izvedenskem mnenju dr. M je sodišče imelo strokovno prepričljivo dejansko podlago za odločanje o zahtevku po višini in je ugotovitveni izrek glede metodologije in po posameznih postavkah podrobno in logično prepričljivo obrazložilo. Zaradi posplošenega nestrinjanja tožene stranke in pavšalnega sklicevanja na pripombe, dane pred sodiščem prve stopnje, brez konkretizacije posameznih postavk ali dela obrazložitve sodbe, s katerim se ne strinja, pritožbeno sodišče ne ponavlja dejanskih razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Toženkine konkretne pripombe na pisno izvedensko mnenje z dne 25.10.1994 10.4.1995 in 12.11.1995 (list. št. 84 - 88; 112 - 116 in 143 - 149) so bile razčiščene z neposrednim zaslišanjem izvedenca na obravnavah 7.2.1995, 4.4.1995, 29.6.1995 in 14.1.1997 in je sodišče po načelu neposrednosti, kontradiktornosti in prosti presoji dokazov ob pravilni dokazni oceni, dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Zaradi obsežnega dokaznega postopka so netočne in neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi namesto sodišča razsojal izvedenec. Izvedenstvo je zakonita procesna oblika izvajanja dokazov, ki jo sodišče uporabi vselej, če je za razjasnitev ali ugotovitev kakšnega pomembnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Dejstvo, da tožena stranka načelno ne soglaša z metodologijo in načinom izračunavanja nagrade, ker vztraja pri zmotnem materialnopravnem naziranju, da je do nagrade za uporabljeno tehnično izboljšavo delavec upravičen le, če je ne bi ustvaril pri delu na zahtevo ali po nalogu delodajalca in če bi njena uporaba izkazovala povečan dohodek oz. dobiček, ne pomeni, da dejansko stanje v sporni zadevi ni bilo dovolj popolno in pravilno razčiščeno.

Pritožbene navedbe, da nagrada za uporabljeno tehnično izboljšavo tožniku ne pripada, ali da naj bi mu pripadala največ v višini 986,00 DEM, ker je uveljavljana inovacija spadala v redno delovno obveznost, za katero je bil že poplačan v obliki OD oz., plače, pravzaprav kažejo na to, da še vedno prereka terjatev po temelju, čeprav je bilo o njej že pravnomočno razsojeno. Z vmesno sodno odločbo št. S .../90 z dne ...1992, potrjeno z odločbo pritožbenega sodišča, je tedanje Sodišče združenega dela v Ljubljani ugotovilo, da inovacija, ki jo je tožnik dne 22.8.1989 prijavil in se nanaša na izdelavo lončkov ..

zapork 50 in 60 mm predstavlja tehnično izboljšavo, za katero je upravičen do plačila za uporabo. Pri izračunavanju višine nagrade pa je bil pravilno uporabljen 42. člen tedaj veljavnega Pravilnika tožene stranke o izumih in tehničnih izboljšavah (v nadaljevanju: pravilnik), po katerem osnovo za vrednotenje in nagrajevanje izumov ali drugih oblik ustvarjalnosti predstavlja bodisi povečan dohodek ali zmanjšanje stroškov oz. izgub, kadar je matematični izračun glede na naravo predloga mogoč. Ker v konkretnem primeru ni šlo za tehnično izboljšavo, ki bi se nanašala na nove proizvode, uporaba komercialnega vidika ni mogla biti upoštevna, pač pa le racionalizacijski efekt, ko sta namesto dotedanjih treh vlekov pri proizvodnji zamaškov zadostovala le še dva, zaradi česar je ob povečanem obsegu naročil odpadla potreba po nabavi novih strojev, večjem številu delavec, manjši uporabi električne energije in drugo.

Za osnovo pri vrednotenju nagrade je zato po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru bilo pravilno upoštevano zmanjšanje stroškov in izračun opravljen po metodologiji ugotavljanja koristi, zakar obstaja podlaga v 1. alinei 2. odst. 42. člena že omenjenega Pravilnika tožene stranke. Stališče pritožbe, da bi nagrado bilo mogoče ugotavljati le ob povečanju dohodka ne pa zmanjšanju stroškov, je zmotno in pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Ker je glede na obrazloženo sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožena stranka sama svoje stroške pritožbe in enako tožeča stranka svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k pritožbenemu reševanju zadeve.