Jedro

Šteje se, da se je glavna obravnava začela znova in znova izvedli vsi dokazi, ker so bili v soglasju s strankami prebrani zapisniki o zaslišanju vseh prič ter tudi izvedensko mnenje.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 12.2.1998 je bil obs. B.J. spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ v zvezi s 16. členom KZ in obsojen na 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.11.1998 pritožbi zagovornika obs. B.J. in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. B.J. je dne 5.1.1999 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 2.2.1999, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker je glede na opis kaznivega dejanja v izreku sodbe kvalifikacija po 2. in 1. odstavku 299. člena KZ pravilna, vprašanje, ali je obsojenec ravnal v silobranu, pa je vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku. Tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker pravnomočna sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, kršeno pa tudi ni bilo določilo 3. odstavka 311. člena ZKP, ker se je glavna obravnava dne 12.2.1998 začela znova.

Zahteva zagovornika obs. B.J. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju zagovornika obsojenca je podana kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče dejanje obsojenca kvalificiralo po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ zato, ker je napačno menilo, da je bil izpolnjen zakonski znak v obliki prestrašenosti javnosti, česar pa iz izjav prič ni mogoče zaključiti. Ta kršitev ni podana. V dejanju obsojenca, opisanem v izreku pravnomočne sodbe, so namreč podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilništva po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 299. člena KZ. Z navedbami, ki so tudi sicer v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom, da iz izpovedb prič ne izhaja, da je obsojenec s svojim ravnanjem povzročil prestrašenost v javnosti, pa zagovornik obsojenca uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Isto velja tudi glede zatrjevanja zagovornika obsojenca, da je kršitev kazenskega zakona sodišče storilo s tem, ker dejanja obsojenca ni štelo za dejanje, storjeno v silobranu, čeprav je obsojenec trdil, da je bila njegova obramba neizogibno potrebna, da je odvrnil protipravni napad I.G. Tudi s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj s takimi navedbami le izpodbija dokazno oceno, zavzeto v pravnomočni sodbi, ter le ponavlja svoje navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, katere je pritožbeno sodišče ocenjevalo ter ugotovilo, da niso utemeljene. Zmotno tudi meni zagovornik obs. B.J., da je podana kršitev kazenskega zakona zato, ker je bila obsojencu izrečena zaporna kazen, pri tem pa naj bi bilo ignorirano mnenje izvedenca psihiatrične stroke dr. G.M. Po določilu 5. točke 372. člena ZKP je podana kršitev kazenskega zakona, če je z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Za kaznivo dejanje, katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, je po 2. odstavku 299. člena KZ predpisana kazen zapora do 3 let, obs. B.J. pa je bila izrečena kazen 6 mesecev zapora. Primernosti kazni, izrečene v okviru predpisane kazni, pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana, se sicer sme po določilu 2. odstavka 16. člena KZ mileje kaznovati. Okoliščino, da je bila obsojenčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi njegovih nižjih umskih sposobnosti, predvsem pa psihoorganskih sprememb, zlasti na področju čustvovanja, bistveno zmanjšana, je sodišče ocenilo, vendar je prišlo do zaključka, da glede na njegovo prejšnjo kaznovanost ter glede na ugotovitev, da pri njem doslej izrečene pogojne obsodbe niso dosegle namena izrekanja kazenskih sankcij, niso podani razlogi za uporabo določil o omilitvi kazni.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da tudi niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Trditev zagovornika obs. B.J., da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima potrebne obrazložitve o verodostojnosti izpovedb prič, je docela v nasprotju z razlogi pravnomočne sodbe. V njenih razlogih je namreč podrobno pojasnjeno, kako je sodišče presojalo verodostojnost izpovedb prič, ki so bile v kazenskem postopku o dogodku zaslišane. Z navedbo, da je sodišče poklonilo vero pričam, naklonjenih oškodovancu, medtem ko pričam na strani obsojenca ni verjelo, pa zagovornik obs. B.J. znova izpodbija dokazno oceno, torej uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti, kot je bilo že pojasnjeno, ni mogoče uveljavljati.

Tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki naj bi bi bila storjena s kršitvijo določila 3. odstavka 311. člena ZKP. Res je sicer v 3. odstavku 311. člena ZKP določeno, da se mora glavna obravnava, če je bila preložena za več kot 3 mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata, začeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti. Vendar pa je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 12.2.1998 razvidno, da se je glavna obravnava začela znova, iz zapisnika o glavni obravnavi pa je tudi razvidno, da so bili vsi dokazi znova izvedeni, in sicer tako, da so bili v soglasju s strankami prebrani zapisniki o zaslišanju vseh prič ter tudi mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Iz zapisnika o glavni obravnavi pa ni razvidno, da bi zagovornik obs. B.J. ugovarjal, da se zapisniki o zaslišanju prič preberejo, temveč je razvidno, da so bili zapisniki o zaslišanju prič prebrani v soglasju s strankami, razen tega pa tudi ni predlagal izvedbe dodatnih dokazov.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornika obs. B.J. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).