Jedro

Tožnikov položaj je bil ob zaposlitvi v družbi X po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja družbe Y popolnoma enak, kot položaj delavcev, ki jim zaradi prevzema na delo k drugem delodajalcu preneha delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu. V obeh primerih gre za ukinitev določene dejavnosti, za prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, ki so v tej dejavnosti delali, za nadaljevanje dela na istih delih, istih delovnih sredstvih in v istih delovnih prostorih pri novem delodajalcu. V obeh primerih je razlog za prehod ekonomske narave in v obeh primerih s tem soglašata oba delodajalca. V konkretnem primeru je bil dogovor o prevzemu delavcev dosežen že pred uvedbo stečajnega postopka, tako da ni razumnega oziroma stvarnega razloga, da bi se položaj delavcev obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med delodajalcema, kljub temu da je bil sporazum o prezaposlitvi delavcev dosežen šele po uvedbi stečajnega postopka. Pri presoji dolžine odpovednega roka in višine odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku podana s strani družbe X, je treba upoštevati tudi delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu, družbi Y.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 1. a in 2. a izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača razliko odpravnine v znesku 7.206,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2007 do plačila (točka 1/a izreka). V presežku, to je za znesek 1.485,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 1/b izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 567,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka (točka 2/a izreka), zavrnilo pa je, kar je tožnik zahteval drugače (točka 2/b izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da je bil tožnik v T.C.P.D.S.K. oziroma kasneje v družbi V.C.P.P.I. d.o.o. zaposlen do 1. 4. 1993, ko je bil nad to družbo uveden stečajni postopek. Tožnik se je nato zaposlil v družbi V. d.d., oziroma njenem pravnem predniku družbi V.D.I. d.d., ki pa ni bila pravni naslednik družbe V.C.P.P.I. d.o.o.. Nobenega dvoma ni, da je bilo kakršnokoli nasledstvo tožnikovih delodajalcev z uvedbo stečaja nad družbo V.C.P.P.I. d.o.o. prekinjeno, tožnikova zaposlitev pa je bila prekinjena od 1. 4. 1993 do 17. 5. 1993 in nato še od 30. 11. 1993 do 1. 2. 1994, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS, kot iskalec zaposlitve. Šele 17. 5. 1993 je tožnik sklenil delovno razmerje v družbi V.D.I. d. d., ki dokazano ni prevzela delavcev na podlagi kakršnegakoli sporazuma s tožnikovim prejšnjim delodajalcem, niti ni nikoli prevzela osnovnih sredstev in proizvodnje družbe V.C.P.P.I. d.o.o.. Ravnanje in sklepi stečajnega upravitelja, ki so bili sprejeti po uvedbi stečajnega postopka in s tem po prenehanju zaposlitve tožnika pri družbi V.C.P.P.I. d.o.o., ne morejo imeti nikakršnega vpliva na pravni položaj tožnika, zlasti ne v smislu zaposlitve oziroma v delovnopravnem smislu, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona v trenutku uvedbe stečajnega postopka nad njegovim delodajalcem. Prav tako na pravni položaj tožnika ne more vplivati ravnanje tretjih oseb, ki niti niso bili delodajalci tožnika, pa čeprav so to bili V., S. in S.P.. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z listinskimi dokazi štelo, da je tožnik delo opravljal tudi v času, ko je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS. Sodišče prve stopnje strank ni obravnavalo enakopravno, saj je verjelo vsem tožnikovim navedbam, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke in ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je tožnik imel pravico zahtevati plačilo odpravnine od predhodnih delodajalcev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je v odločbi, opr. št. Pdp 447/2004 že zavzelo stališče, da se v primeru večkratnih prekinitev delovnega razmerja delavca pri istem delodajalcu, odpravnina in odpovedni rok določita le glede na zadnjo delovno dobo, delovna doba pred zadnjo zaposlitvijo pa se ne upošteva. Družba V. d. d., oziroma njen pravni prednik družba V.D.I. d.d. je zgolj najela proizvodna sredstva za proizvodnjo celuloze od družbe V.C.P.P.I. d.o.o. - v stečaju, nikoli pa ni prevzela proizvodnje in zaposlenih delavcev. Zaradi navedenega je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnikovo zaposlitev pri družbi V. d.d., oziroma njenem pravnem predniku družbi V.D.I. d.d., možno enačiti z institutom prevzema delavcev v smislu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93), ki je začela veljati šele 1. 7. 1993, torej tri mesece po zaposlitvi tožnika pri družbi V.D.I. d.d.. V aprilu 1993 tako dejanski prevzem delavcev ni bil mogoč. Splošni predpis, na katerega je odkazovala določba 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) je bil objavljen šele 15. 7. 1993, z veljavnostjo od 1. 7. 1993. Premoženje družbe V.C.P.P.I. d.o.o. - v stečaju, je na javni dražbi v letu 1996 kupila družbo X d.o.o., pri kateri se je nato zaposlil tožnik. Ta družba ni bila v nikakršni pravni povezavi z družbo V. d.d. oziroma V.D.I. d.d.. Sodišče prve stopnje je že v sodbi, opr. št. Pd 138/2004 ugotovilo, da ni pravnega nasledstva med družbo V. d.d. in toženo stranko ter da pravno nasledstvo obstaja zgolj med družbami X d.o.o., V.K. d.o.o., X V.K. d.d. in toženo stranko. Kljub temu je sodišče prve stopnje v tem sporu odločilo, da je podana delovnopravna kontinuiteta in da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odpravnino za najmanj 30 let dela pri toženi stranki, čeprav je tožnik pri toženi stranki oziroma njenem pravnem predniku zaposlen šele od 11. 11. 1996 dalje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je tudi delovno dobo tožnika pred 2. 4. 1993 štelo kot delovno dobo pri toženi stranki, saj ne more zadostovati zgolj sklicevanje na ugotovljeno delovno pravno kontinuiteto v zadevi opr. št. Pd 138/2004. Materialno pravo ne opredeljuje uporabljenega pojma „delovno pravne kontinuitete“, zato bi sodišče moralo navesti oziroma obrazložiti razloge za uporabo tega pojma. Gre za arbitrarno odločanje in upoštevanje dokazov ter argumentov zgolj ene od strank v sporu. Ugotovitve sodišča prve stopnje so si tudi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je delovno dobo tožnika pri toženi stranki v trajanju več kot 30 let ugotovilo na podlagi posrednih dokazov, ki se niti ne nanašajo na tožnika in na podlagi ugotovitve, da gre v tej zadevi za institut prevzema delavcev na delo k drugemu delodajalcu. Sodišče prve stopnje je prišlo do takšne ugotovitve kljub temu, da ni nikakršnih dokazov za prevzem delavcev in da pravno formalno prevzem delavcev sploh ni bil mogoč, zlasti ne v aprilu 1993. Sodišče prve stopnje šteje, da je bil prevzem delavcev od družbe V.P.K. d.o.o. s strani družb X d.o.o. izveden na podlagi izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, s katero pa niso bili zajeti vsi zaposleni pri delodajalcu, od katerega naj bi se prevzemali delavci, pač pa se je zaposlilo le delavce, ki so bili zapisani v seznamu. Tega seznama sodišče prve stopnje ni prebralo, saj se ne nahaja v tem spisu, niti v spisu opr. št. Pd 138/2004. Pri prezaposlitvi tožnika iz družbe V. d.d. k pravnemu predniku tožene stranke ni šlo za pravno nasledstvo in tudi ne za institut prevzema delavcev na podlagi 15. člena ZTPDR in 11. člena SKPG. Povzemanje razlogov iz odločbe pritožbenega sodišča v zvezi s prvostopenjsko sodbo, opr. št. Pd 138/2004 je nesprejemljivo in napačno, saj se v tej odločbi tudi pritožbeno sodišče, posledično pa tudi revizijsko sodišče, opira na napačno materialnopravno podlago. V letu 1996, ko se je tožnik zaposlil pri pravnem predniku tožene stranke, je veljala SKPG in ne Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti (SKPgd), ki je začela veljati šele v letu 1997. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je položaj tožnika enak položaju S.P. v zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 138/2004, saj S.P. ni imel nikakršnih vmesnih prekinitev delovne dobe, razen služenja vojaškega roka, tožnik pa ima v delovni knjižici izkazani kar dve prekinitvi delovne dobe. Toženi stranki je bilo z izpodbijano sodbo kršeno tudi ustavno načelo enakega varstva pravic, saj je sodišče prve stopnje določbe ZTPDR, Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in SKPG interpretiralo arbitrarno in jih uporabilo retroaktivno v škodo tožene stranke. Izpodbijana sodba je v nasprotju z običajno sodno prakso, saj so delovna sodišča pri prevzemih delavcev vedno zahtevala striktno spoštovanje veljavnih predpisov in pogojev za prevzem. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je dejansko šlo za prevzem delavcev in ohranitev vseh njihovih pravic, kar bi lahko enačili tudi s prevzemom delavcev na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, kar pomeni, da se delovna doba delavca, ki je prevzet na delo k drugemu delodajalcu, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavec ni spremenil zaposlitve. Takšno je bilo tudi stališče sodišča v enaki zadevi, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodila pod opr. št. Pd 138/04 in v kateri je bilo odločeno tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 80/2007. Tožnik še posebej opozarja na dogovor, sklenjen med P. in X d.o.o., z dne 12. 11. 1996. Iz listinskih dokazov izhaja, da je bilo dogovorjeno, da bodo delavci po uvedbi stečaja prezaposleni v podjetju V.P.P.K. d.o.o. in V. d.d. Ljubljana. Tako na primer Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z V.K. z dne 19. 4. 1993, sklenjen med Vlado RS, Skladom RS za razvoj in konfederacijo sindikatov Slovenije P. izrecno govori o prezaposlitvi delavcev v novo ustanovljena podjetja V.P. d.o.o. in V. d.d., kar pomeni, da je šlo za dejanski prevzem delavcev. Navedbe tožene stranke o tem, da ima tožnik v delovni knjižici izkazani dve prekinitvi, da zato njegov položaj ni enak položaju S.P., so neutemeljene, saj je šlo za kratkotrajni prekinitvi, med katerima je tožnik opravljal enako delo, kakršnega je opravljal tudi pred stečajem. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik imel pravico odpravnino zahtevati od prejšnjih delodajalcev. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedeno vprašanje pa ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj bi lahko šlo kvečjemu za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Tožniku je delovno razmerje pri družbi V.C.P.P.I. d.o.o. prenehalo na podlagi stečaja dne 1. 4. 1993, ko zakonodaja in sodna praksa nista priznavali odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. Glede na v nadaljevanju pojasnjene okoliščine prekinitve zaposlitve v času zaposlitve pri družbi V. d.d., tožnik tudi ni mogel zahtevati odpravnine od te družbe.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da naj bi bile ugotovitve sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju. Iz nadaljevanja pritožbe je sicer razvidno, da ne gre za nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, ter da se tožena stranka ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje o delovno pravni kontinuiteti zaposlitev tožnika, kar pa dejansko pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič B.O., stečajnega upravitelja družbe V.C.P.P.I. d.o.o – v stečaju in direktorja družbe V.D.I. d.o.o., J.K. dejansko stanje ni ostalo nepopolno ali zmotno ugotovljeno. Tožena stranka je ta dokazni predlog podala na prvem naroku za glavno obravnavo, ne da bi pri tem sploh podrobneje opredelila, o čem naj bi ti priči izpovedali, temveč je le na splošno navedla, da njuno zaslišanje predlaga v dokaz svojih navedb. Pri tem je očitno šlo za navedbe iz odgovora na tožbo, saj je tožena stranka na prvem naroku le pavšalno prerekala navedbe tožnika. V pritožbi tožena stranka niti ne navaja, katera naj bi bila tista odločilna dejstva, ki zaradi opustitve izvedbe dokaza z zaslišanjem navedenih prič niso bila ugotovljena ali pa so bila ugotovljena zmotno.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, to pa so predvsem tista v zvezi s trajanjem zaposlitve tožnika pri posameznih delodajalcih, kakor so te zaposlitve razvidne iz kopije delovne knjižice. Tem dejanskim ugotovitvam tožena stranka niti ne ugovarja, ugovarja pa interpretaciji teh podatkov v zvezi z delovnopravno kontinuiteto tožnikovih zaposlitev. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da je potrebno šteti, da tožnik od 18. 3. 1974, kljub večkratni zamenjavi delodajalca in vmesnim prekinitvam delovnega razmerja, ni spremenil zaposlitve. Pritožbeno sodišče s tem v celoti soglaša. Tožniku je tožena stranka dne 26. 6. 2006 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tedaj (do vključno 30. 6. 2006) se je še uporabljala SKPGd, ki je 2. odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sta po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2006, 103/2007) na delovno dobo pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen).

Med strankama ni bilo sporno, da je obdobje od 18. 3. 1974 do 1. 4. 1993 obdobje zaposlitve pri istem delodajalcu, zato je neupravičen pritožbeni očitek, da obrazložitev glede zaposlitve pred 1. 4. 1993 ni zadostna. T.C.P.D.S.K., kjer se je zaposlil tožnik dne 18. 3. 1974 in podjetje V.K. d.o.o., kjer mu je dne 1. 4. 1993 prenehalo delovno razmerje, sta ista pravna oseba. DO T.C.P.D.S.K in njene temeljne organizacije so se preoblikovale v družbeno podjetje V. – C.P.P.I., p.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 27. 9. 1989. Družbeno podjetje se je nato statusno preoblikovalo v d.o.o., kar izhaja iz vpisa v sodni register z dne 19. 12. 1990. Preoblikovanje podjetja V. – C.P.P.I., p.o. je bilo izvedeno na podlagi sklepa delavskega sveta z dne 12. 12. 1990 in pogodbe o vlaganju, ki je bila istega dne sklenjena med tem podjetjem in družbo V.D.I. d.o.o. Med strankama tudi ni bilo sporno, da je bil tožnik od 11. 11. 1996 dalje zaposlen pri toženi stranki oziroma pri njenih pravnih prednikih. Sporno pa je, ali je mogoče obdobja prejšnjih zaposlitev upoštevati pri uveljavljanju pravic pri toženi stranki. Zlasti pritožba izpostavlja vprašanje zaposlitve tožnika v družbi V. d.d. (prej V.D.I. d.d.) za čas od 17. 5. 1993 do 30. 11. 1993 in za čas od 1. 2. 1994 do 10. 11. 1996 ter razmerje te družbe do družb V.K. d.o.o. (tožnikova zaposlitev pred 17. 5. 1993) in X d.o.o. (tožnikova zaposlitev po 11. 11. 1996). Obe spremembi zaposlitve je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo kot tudi utemeljilo svoj zaključek o naravi prehoda tožnika od enega k drugemu delodajalcu.

Pritožba ima prav, ko navaja, da med navedenimi družbami ni pravnega nasledstva in tudi ne večinske kapitalske povezave. Vendar pa je treba upoštevati, da gre za zaposlitev v času veljavnosti Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. V času zaposlitve v družbi V.D.I. d.d. SKPG sicer še ni veljal, na kar pritožba utemeljeno opozarja, vendar pa je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri tem in prejšnjem delodajalcu. Že pred uveljavitvijo SKPG, ki je v 11. členu določal pogoje prevzema delavcev v drugo organizacijo (podobno pa tudi SKPGd, ki je veljal v času prenehanja delovnega razmerja tožnika), se je institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS že v zadevi opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, pa tudi v zadevi opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, zato je sklicevanje pritožbe na zadevo opr. št. Pdp 447/2004 neutemeljeno, ker ne gre za identičen primer. Prevzem na delo k drugemu delodajalcu je ZTPDR uredil kot posebno pravno obliko opravljanja drugih del po odredbi delodajalca, kar je v širšem smislu pomenilo razporeditev delavca. To pa pomeni, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja.

S 1. 4. 1993 je bil nad družbo V.K. d.o.o. uveden stečajni postopek. Z dnem uvedbe stečaja je tožniku in vsem ostalim delavcem že na podlagi zakona delovno razmerje prenehalo (1. odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Delavci, ki jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, so se po dogovoru med sindikatom P., Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V.P. d.o.o. in V. d.d.. Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V.K. d.o.o. v stečaju je bil sklenjen dne 19. 4. 1993 in je predvideval zaradi sanacije družbe V.K. d.o.o. ustanovitev treh novih družb – prva naj bi prevzela proizvodnjo papirja, druga proizvodnjo celuloze, tretja pa vzdrževanje. Čeprav iz citiranega sporazuma izhaja, da naj bi se nove družbe šele ustanovile, pa izvedeni dokazi kažejo, da je bila proizvodnja papirja prenesena na družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena dne 16. 7. 1992, proizvodnja celuloze pa na družbo V.D.I. d.o.o. (kasneje d.d.), ki je bila ustanovljena že 18. 1. 1990. Čeprav stranke niso predložile najemnih pogodb, na podlagi katerih se je v navedenih dveh družbah nadaljevala proizvodnja papirja in celuloze, to izhaja iz izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, pa tudi iz 4. člena pogodbe med V.K. d.o.o. v stečaju in X d.o.o. z dne 18. 7. 1996. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče J.K. je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z obrazložitvijo, da listinska dokumentacija zadostuje in da zaslišanje ni potrebno, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je bila ustanovitev družbe V.D.I. d.o.o. vpisana v sodni register dne 18.1.1990. Družba se je dne 24.11.1992 preoblikovala v delniško družbo, dne 20.5.1993 pa je spremenila firmo v V. d.d.. To je razvidno iz vpisa v sodni register z dne 20.5.1993. Tožnik k družbi V.D.I. d.d. ni prešel na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Vendar pa je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V.D.I. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve. V družbi V.K. d.o.o. v stečaju je namreč zaradi stečaja prišlo do prenehanja proizvodnje celuloze in zaradi tega do prenehanja dela vseh delavcev, ki so v tej proizvodnji delali, vključno s tožnikom, kar med strankama ni sporno. Družba V.D.I. d.d. je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe in po posredovanju Vlade RS, Sklada RS za razvoj in Konfederacije sindikatov P., in je zaposlila tožnika po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja. Po določbi 7. člena sporazuma z dne 19 .4. 1993 se je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo na osnovi pogodbe zagotoviti subvencijo za zaposlitev vsakega posameznega delavca, prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije podjetja V.K. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ki so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V.D.I. d.d. potekalo postopno, kar opravičuje tožnikovo prekinitev dela in prijavo na Zavodu RS za zaposlovanje v času od 2. 4. 1993 do 16. 5. 1993. V tem času veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je namreč v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest, nadomestitev dela stroškov za ohranitev produktivnih delovnih mest in druge vrste subvencij in pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe v okviru aktivne politike zaposlovanja. Pritožbena trditev, da je ta prekinitev pretrgala delovnopravno kontinuiteto, je neutemeljena, saj do nje ni prišlo po volji tožnika, ampak zaradi ohranitve zaposlitve delavcev, ki jim je zaradi stečaja prenehalo delovno razmerje in zaradi nadaljevanja proizvodnje celuloze v novi družbi. Zato niti ni odločilno, da je bil sporazum sklenjen 19. 4. 1993 torej po uvedbi stečajnega postopka. Tudi prekinitev delovnega razmerja v času od 1. 12. 1993 so 31. 1. 1994 delovnopravne kontinuitete ni mogla pretrgati, saj je po prekinitvi tožnik s 1. 2. 1994 nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d..

Prav tako pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvama tožnika v podjetju V. d.d. in X d.o.o.. Do prehoda je prišlo dne 11. 11. 1996. Nepomembno je pri tem razmerje med družbo X d.o.o. in družbo V.K. d.o.o. v stečaju (nakup podjetja v letu 1996). Odločilnega pomena je razmerje med družbo V. d.d. in X d.o.o.. Z izvensodno poravnavo z dne 22. 10. 1996 je bilo dogovorjeno nadaljevanje proizvodnje celuloze v družbi X d.o.o.. Izvensodna poravnava je nadomestila poseben sporazum o prevzemu delavcev (6. člen). Kot izhaja iz zadnje alineje 1. člena, 2. in 3. člena izvensodne poravnave z dne 22. 10. 1996, je delavce družbe V.P. d.o.o. in V. d.d. prevzela družba X d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v družbo V.V.K. d.d.. Z izvensodno poravnavo je bilo tudi dogovorjeno, da X d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Nobenega dvoma ne more biti, da je družba X d.o.o. prevzela tudi tožnika, saj je dne 12. 11. 1996 sklenila dogovor s sindikatom P., v katerem se je zavezala skleniti delovno razmerje z vsemi delavci družb V.d.d. in V.P. d.o.o. tako, da se njihove pravice ne bodo zmanjšale. Enako pa to izhaja tudi iz obvestila direktorja družbe V. d.d. z dne 25. 10. 1996 in iz 2. točke dnevnega reda sestanka med predsedstvom sindikata in prokuristom X d.o.o. (zapisnik z dne 12. 12. 1996). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni moglo vpogledati v seznam delavcev, ki naj bi jih od V. d.d. prevzel X d.o.o., ker ga v spisu ni, je sicer utemeljen, vendar pa brezpredmeten. Da je tožnik na seznamu prevzetih delavcev dokazuje ob upoštevanju navedenih listin že dejstvo, da je bil delavec V. d.d., ki je z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi X d.o.o..

Glede na navedeno je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno pri odmeri odpravnine upoštevati celotno tožnikovo delovno dobo oziroma vse njegove zaposlitve od 14. 3. 1974 dalje. Tožnik je tako upravičen do razlike v odpravnini. Sodišče prve stopnje jo je pravilno odmerilo glede na celotno delovno dobo. Ta znaša polnih 28 let in 57 dni. Obdobja brezposelnosti, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, prvostopenjsko sodišče ni vštelo v delovno dobo, zato so protispisne drugačne pritožbene navedbe, kakor tudi zatrjevanje o upoštevanju tridesetih let delovne dobe. Po določbi 3. alineje 2. odstavka 109. člena ZDR pripada delavcu, ki je pri delodajalcu zaposlen nad 15 let, za vsako leto dela odpravnina v višini 1/3 povprečne mesečne plače, ki jo je delavec prejel ali bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Kot izhaja iz spisa, je znašala povprečna plača, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, 243.799,30 SIT oz. 1.017,36 EUR, zato bi bil za napolnjenih 28 let dela upravičen do odpravnine v višini 9.495,33 EUR. Ker je tožnik že prejel 2.289,05 EUR, je upravičen do dosojene razlike v višini 7.206,27 (pravilen izračun je sicer 7.206,28) EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi navedeni razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovor na pritožbo v ničemer ni prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu, zato teh stroškov ni bilo mogoče opredeliti kot za spor potrebnih stroškov v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta namreč določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.