Jedro

Tožena stranka je v pisni obdolžitvi tožnici očitala, da je spornega dne pri analiziranju stabilnosti vzorcev tablet zdravila naklepoma ponaredila rezultat analize in ponaredila oziroma prekrila podatke, ki so pomembni v postopku raziskave odstopa, ... Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita (točka I izreka) ter da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 2011 traja ponovno od 1. 9. 2015 dalje z vsemi pravicami iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2011 (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas od 1. 9. 2015 dalje do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, vse v 8 dneh (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožečo stranko v roku 8 dni obračunati nadomestilo plače za čas od 15. 8. 2015 do 31. 8. 2015 v višini 627,96 EUR bruto, od tega zneska v korist tožeče stranke odvesti vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 9. 2015 do plačila; za čas od 1. 9. 2015 do 29. 2. 2016 mesečna nadomestila plač v znesku 1.202,48 EUR bruto, od teh nadomestil plač v korist tožeče stranke odvesti vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače, ki je 15. dne v mesecu, do plačila; za čas od 1. 3. 2016 do vrnitve nazaj na delo pa obračunati mesečna nadomestila plač v znesku 2.094,98 EUR bruto, od teh nadomestil v korist tožeče stranke odvesti vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plač, ki je 15. dne v mesecu, do plačila (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek v višini 616,74 EUR bruto, od tega zneska v korist tožeče stranke odvesti vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezne neto znesek izplačati na osebni račun tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 dalje do plačila, vse v roku 8 dni (prvi odstavek točke V izreka). Kolikor je zahtevala tožeča stranka več, to je obračun zneska v višini 185,25 EUR bruto, odvod pripadajočih davkov in prispevkov od tega zneska v korist tožeče stranke ter izplačilo ustreznega neto zneska na osebni račun tožeče stranke skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2015 dalje, je zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 1.596,35 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbene zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne in ji naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kljub jasnim usmeritvam in pojasnilom v izvedenskem mnenju ponovno napačno razumelo pomen izmerjenih površin vzorcev standardne raztopine in vzorcev pravega zdravila A.. Posledično je napačno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da se je pri prvotnem testiranju celotne serije vial v viali B. nahajal vzorec pravega zdravila in ne standarda. V ponovljenem testiranju se je namreč v viali B. nahajal vzorec standarda - odmerka 5 mg, kar dokazujejo izvedeni dokazi, zlasti Poročilo o določitvi prisotnosti laktoze v vzorcih A.. Površine vzorca pravega zdravila A. pri upravljanju analize s sistemom C. v določenem obsegu varirajo oziroma so variabilne do približno plus minus 10 %, kar je posledica dejstva, da je tableta zdravila A. precej variabilna glede količine aktivne učinkovine v njej, saj tehnološko v postopku izdelave te tablete ni mogoče doseči, da je v vsaki tableti povsem enaka količina aktivne učinkovine. Zato izmerjene površine pri opravljanju analize vzorcev pravega zdravila A. v določenem delu varirajo, o čemer so izpovedale priče D.D., E.E. in F.F.. To potrjuje tudi evidenca sistema C. oziroma t. i. sample information o vsebini vial pri testiranjih dne 26. 6. 2015. V njej navedene izmerjene površine vzorcev pravega zdravila A. se lahko med seboj razlikujejo tudi okoli 10 %. Pri ugotavljanju površin t. i. standard vzorcev tega zdravila ni takšnih odstopanj, saj je priprava standard vzorca izjemno natančna. To pomeni, da površine standard vzorcev ne nihajo v takšnem obsegu, kot površina vzorcev pravih zdravil. To sta potrdila tudi izvedenca v odgovoru na 3. vprašanje, ki ga je postavila tožena stranka, ali odgovor izvedenca na 13. vprašanje tožeče stranke. Vsak drugačen sklep, ki se razlikuje od navedenega, nima opore v izvedenih dokazih. To po eni strani pomeni, da na splošno oziroma pri vseh vialah, ki vsebujejo vzorec pravega zdravila A., na podlagi izmerjene površine analizirane viale ni mogoče sklepati, ali se je v viali nahajal vzorec pravega zdravila ali standard. Po drugi strani pa to tudi pomeni, da je v določenih primerih oziroma pri posameznih vialah, in sicer pri vialah, katerih izmerjena površina vzorca pravega zdravila precej odstopa od izmerjene površine standarda, mogoče že zgolj na podlagi izmerjene površine viale zanesljivo sklepati, ali je šlo za vzorec pravega zdravila ali za vzorec standarda. Sodišče prve stopnje je zaključek, da zgolj na podlagi površine ni mogoče sklepati o vsebini viale, utemeljilo tudi s tem, da se je tožena stranka o vsebini viale B. pri ponovnem testiranju z gotovostjo prepričala šele s testom o vsebnosti laktoze. Tudi to kaže na površno in napačno sklepanje sodišča prve stopnje oziroma na nerazumevanje predmetnega vprašanja oziroma problematike. Površina viale B. je bila pri ponovnem testiranju (...) povsem v bližini povprečja izmerjenih standardov odmerka 5 mg pri prvotnem testiranju (...). Posledično takšno sklepanje kot pri viali B. pri prvotnem testiranju, kjer je bil odklon od povprečja standarda skoraj 10 %, ni bilo mogoče, čemur v celoti pritrjuje tudi izvedensko mnenje. Zaradi tega se je tožena stranka odločila dodatno izvesti test o vsebnosti laktoze. Ta zaključek sta jasno in odločno potrdila tudi izvedenca, ko v odgovoru na 11. vprašanje tožene stranke navedeta, da je glede na odzive standardov in njihovo ponovljivost (...), skrajno majhna, skoraj ničelna verjetnost, da se je v prvotni analizi namesto viale B. nahajal standard. Pomemben dokaz za to, da se je v viali B. nahajal vzorec pravega zdravila, pa je nazadnje tudi tožničina evidenca sistema G. oziroma t. i. "sample information", v katerega se vpiše podatek o vsebini posamezne viale. V to evidenco je tožnica zapisala, da se je v viali B. nahajal vzorec pravega zdravila in ne standard. Pritožba opozarja, da v kolikor bi se v viali B. nahajal standard vzorec, bi tako izmerjena površina nedvomno znašala okoli 324000, ne pa 297290, ki je bila dejansko izmerjena v viali B.. Vse to pomeni, da se je v viali B. pri prvotnem testiranju nahajal vzorec pravega zdravila odmerka 2,5 mg in da je po prvotnem testiranju nedvomno prišlo do manipulacije z vsebino te viale, saj se je v ponovljenem testiranju v viali, označeni s številko B., nahajal drug vzorec, in sicer standard vzorec odmerka 5 mg, kar je potrdila tudi tožnica sama. Tudi sicer pri ponovnem testiranju viale B. rezultat, ki je za več kot 100 % različen, jasno potrjuje, da vsebina viale B. pri prvotnem testiranju ni bila ista kot so viale B. pri ponovljenem testiranju. Dokazno popolnoma nepodprt je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka napačne postavitve vial v stojalo ni upoštevala kot možnega vzroka za odstop in da te možnosti tožena stranka ni raziskovala. Zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da bi vzrok za odstope dne 26. 6. 2015 lahko bila prav napačna postavitev vial v stojalu sistema C. oziroma sklepanje sodišča, da bi vzrok za odstope lahko bila uporaba napačnega odmerka zdravila s strani tožnice, in sicer odmerka 5 mg namesto 2,5 mg. Nobeden od teh dveh scenarijev, ki bi po navedbah tožnice lahko vodila do nepričakovanih rezultatov, ob upoštevanju rezultatov vseh izvedenih testiranj ter ob upoštevanju navedb tožnice, da pozicije vial vzorcev med prvotnim in ponovljenim testiranjem ni spreminjala, ne bi mogel voditi do rezultata za viale H., ki je bil pridobljen pri ponovnem testiranju zgolj te viale in ki je glede na prvotni rezultat pokazal dvakrat nižji rezultat od prvotnega in do rezultatov, ki so bili pridobljeni pri ponovnem testiranju celotne serije vial z odmerkom 2,5 mg z dne 26. 6. 2015, saj rezultata pri ponovljenem testiranju z viali B. in H. nista enaka rezultatoma teh dveh vial pri prvotnem testiranju celotne serije vial, ampak od njiju odstopata za približno plus minus 100 %. Napačna preložitev vial oziroma napačen odmerek zdravila nista mogla biti vzrok odstopov viale B. pri ponovnem testiranju celotne serije vial. Navedena scenarija sta izključila tudi izvedenca. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi večkrat opredeli do domnevne medsebojne zamenjave vial B. in H. med prvotnim in ponovljenim testiranjem ter zaključi, da je dokazni postopek pokazal, da viali medsebojno nista bili zamenjani. Tako v izredni odpovedi kot tudi v času postopka pred sodiščem tožena stranka ni nikoli trdila in dokazovala, da sta bili ti viali s strani tožnice pri predmetnih testiranjih obojestransko medsebojno zamenjani. Tožena stranka je namreč v izredni odpovedi in sodnem postopku dokazovala in trdila, da je tožnica na nedovoljen način manipulirala z vialama B. in H. s tem, da je posegla v njuni oznaki oziroma dodeljeni številki in njuno vsebino. Trdila in dokazala je, da viala B. v ponovnem testiranju ni bila ista kot viala B. ob prvotnem testiranju in da viala H. ob ponovnih dveh testiranjih ni bila ista kot viala H. ob prvotnem testiranju, do česar je prišlo zaradi nedopustnega manipuliranja s tema vialama s strani tožeče stranke. Posledično je sicer pravilen dokazni sklep, da viali H. in B. nista bili zamenjani med sabo, ki je podprt tudi z izvedenskim mnenjem, za odločitev v predmetni pravdi pa je to popolnoma irelevantno ter le dodatno kaže na nedoslednost in neskrbnost sodišča pri presojanju pravdnih navedb in dokazov pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje nadalje v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe ponovno napačno presodi navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka podala v zvezi z označevanjem vial s številkami. Sodišče namreč obrazloži, da nista bili le viali B. in H. označeni z drugim odtenkom modre barve, temveč so bile z drugim odtenkom modre barve označene tudi druge viale. Ob tem pa te viale tudi napačno opredeli. Z drugim odtenkom oziroma flomastrom so bili označeni zgolj standardi I., J., K., L. in M., sporni viali B. in H., s katerima je tožnica manipulirala, in viala N., ki jo je tožnica kasneje na novo označila. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil drug flomaster uporabljen tudi pri viali O., je očitno napačen, saj je iz fotografije in CD-ja s fotografijami jasno razvidno, da gre pri viali O. za isti odtenek oziroma isti flomaster kot pri prvotnem označevanju vseh vial in se razlikuje od odtenka oziroma flomastra, ki je bil uporabljen pri ponovnem testiranju pri vialah I., B., J., N., K., L., H. in M.. Dejstvo, da so tudi nekatere druge viale označene z drugim odtenkom modre barve oziroma drugim flomastrom, celo potrjuje oziroma dodatno utemeljuje zaključke tožene stranke. Vial B. in H. ni bilo treba na novo označiti oziroma bi moral na njih ostati enak odtenek napisa kot pri ostalih vialah. Odtenek zapisov na vialah B. in H., kot tudi zabrisane sledi prejšnjega zapisa, še dodatno potrjujejo, da je tožnica manipulirala z vsebino in oštevilčenjem vial B. in H.. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem glede razlogov za vstop tožnice v prostor P., ter na podlagi tega zaključi, da to pomeni, da je sodišče napravilo napačen dokazni sklep o obstoju razlogov za vračanje tožnice v predmetni prostor, ne samo mimo navedb tožnice, ampak celo v nasprotju z navedbami tožnice same. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno presodilo izpovedi prič D.D., F.F. in E.E. ter napačno presodilo izvedensko mnenje. Vse priče so potrdile, da viala B. ob ponovnem testiranju ni bila ista viala B. kot ob prvotnem testiranju, da viala H. ob ponovnih dveh testiranjih ni bila ista viala H. kot ob prvotnem testiranju in da sta bili omenjeni viali označeni na novo z drugim flomastrom, čeprav ne bi smeli biti. Ob navedenih izpovedbah prič je poleg drugih dokazov, ki prav tako dokazujejo kršitve tožnice, in sicer dokazov v zvezi z zamenjavo oštevilčenja vial ter v zvezi z večkratnimi nepričakovanimi vstopi tožnice v prostor P., v zvezi z neverodostojnostjo tožnice in njene izpovedi, potrebno dodatno upoštevati tudi izvedensko mnenje. Iz njega izhaja, da je konkretni sistem C., ki ga je tožnica uporabljala dne 26. 6. 2015, z zelo veliko gotovostjo deloval zanesljivo in pravilno. Brezhibnost delovanja predmetnega sistema C. so potrdili tudi drugi izvedeni dokazi in sicer izpovedi priče R.R., E.E., D.D., F.F. in tudi priče S.S., na katerega izpoved se pogosto sklicuje tožeča stranka, kakor tudi sodišče prve stopnje. Zato je treba šteti za dokazano, da je sistem deloval brezhibno. Izvedenca sta možnost, da se je v prvotnem testiranju nahajala raztopina standarda, označila s skoraj ničelno. Zato je treba na podlagi izvedenskega mnenja napraviti dokazni sklep, da se pri prvotnem testiranju v viali B. ni nahajal standard vzorec. Izvedenca sta ugotovila, da je težko sklepati na kaj drugega kot na to, da pri ponovni analizi ni šlo za iste vzorce, ki jih v konkretnih, jasnih in za tožečo stranko obremenilnih zaključkih izvedenca nista napravila na podlagi hipotetičnih predpostavk, ampak ob upoštevanju vseh konkretnih in relevantnih okoliščin konkretnega primera. Sodišče se do njihovih ugotovitev opredeli zgolj z navedbo, da ugotovitev izvedenskega organa ne predstavlja neposrednega dokaza, da je tožnica manipulirala z vialami, niti ni mogoče le na podlagi te trditve zaključiti, da je očitek tožnice utemeljen in dokazan. Nadalje pritožba opozarja na neverodostojnost navedb in izpovedi tožnice, ki je trdila, da je v prostor P. vstopila potem, ko je že ponovno testirala celotno serijo vial in se je vrnila zaradi pospravljanja raztopin zdravila T., pri čemer je dokazni postopek pokazal, da se ta raztopina v tem prostoru takrat zagotovo ni nahajala, da analiz zdravila U. v preteklosti ni opravljala, tožena stranka pa je (v nasprotju s trditvami tožnice) izkazala, da je imela tožnica precejšnje izkušnje tudi s testiranjem tega zdravila. Kot neresnične so se izkazale trditve tožnice, da je bil za analize zdravila U. primeren le en sistem C. in da so se testiranja opravljala le na enem sistemu. Prav tako je dokazano, v nasprotju s tem, kar je trdila tožnica, da na vzorcih zdravila A. dne 29. 6. 2015 zaradi zatrjevane nestabilnosti vzorcev ni bilo mogoče napraviti preiskave prisotnosti laktoze, da do odstopov ni prišlo zaradi pokrovčkov vial in da bi bili zaposleni pri toženi stranki dolžni podpisovati izjave, da so odgovorni za napako oziroma odstop. Prav tako tožena stranka in njen pooblaščenec nista dajala navodila pričam, kako naj izpovejo na sodišču. Vse to občutno zamaja verodostojnost tožničine izpovedbe in zagovora v zvezi s kršitvami. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje njeno izpoved še vedno presenetljivo štelo za izjemno prepričljivo in verodostojno.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala že v izredni odpovedi pojasniti in dokazati, na kakšen način je tožnica manipulirala z vialami oziroma z njihovo vsebino in o številčenju vial, torej navesti določen "modus operandi" poseganja v vsebino in številčenje vial. Kot izhaja iz dosedanjih navedb in predlaganih dokazov, je dokazala, da viala B. ob ponovnem testiranju ni bila ista kot viala B. ob prvotnem testiranju ter da viala H. ob ponovnih dveh testiranjih ni bila ista kot viala H. ob prvotnem testiranju, kar dokazuje, da je prišlo zaradi nedopustnega naklepnega manipuliranja s tema vialama s strani tožeče stranke. Upoštevajoč pravila znanosti in stroke je dokazala, da je tožnica zagotovo izvršila v izredni odpovedi očitane ji kršitve. Brez podlage je tudi presenetljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je priča D.D. tožnico ob srečanju zvečer dne 16. 6. 2015 obtožila goljufanja in da priča D.D. tega v svoji izpovedi ni zanikala. Sodišče prve stopnje tožničine vstope v prostor n. utemelji na razlogih, ki jih niti tožnica sama ni navajala.

Nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje v sprotni opombi št. 3 napačno in v nasprotju z izvedenimi dokazi navedlo, da so izmerjene površine vzorcev pravega zdravila A. 10 % nižje od izmerjenih površin standardov. Kot izhaja iz izpovedi prič in izvedenskega mnenja, so površine vzorcev pravega zdravila lahko tudi enake ali celo višje od površine standardov. Navaja, da gre za bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker je sodišče dokazni standard za ugotavljanje obstoja dejstev uporabilo kot standard gotovost. Uporabilo je dokazni standard, ki velja v kazenskem pravu in kazenskem postopku, ki pa je višji od standarda, ki velja v skladu z ZDSS-1 in ZPP v pravdi oziroma gre za dokazni standard prepričanja. V posledici upoštevanja tako previsokega dokaznega standarda ter ob upoštevanju, da sodišče ni pravilno presodilo posameznih dokazov, obenem pa ni napravilo ustrezne dokazne ocene vseh izvedenih dokazov skupaj, je nepravilno in nezakonito zaključilo, da tožena stranka kršitve tožnice, zaradi katerih je bila podana izredna odpoved, ni uspela dokazati. Sodišče bi moralo zaslišati tudi priči V.V., vodjo področja upravljanja kakovosti, ter Z.Z., ki bi izpovedala o označevanju vial, prav tako pa tudi ni zaslišalo prič, ki jih je tožena stranka predlagala v zvezi s trditvami tožnice, da bi lahko v viale posegla tretja oseba. S takšno opustitvijo je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi neutemeljitve pa je kršena tudi ustavna pravica tožene stranke iz 22. člena Ustave RS.

Nepravilna je tudi odločitev v zvezi z dosojo 57 ur plačila kot običajnih delovnih ur. Tožnica je imela možnost v okviru gibljivega delovnega časa razporejati obseg opravljenih delovnih ur ter si zagotoviti proste dneve, sama pa je izključno odgovorna za predčasno prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je plačilo neizkoriščenih viškov ur, ki jih tožena stranka tožnici nikoli ni odredila, brez vsakršne podlage in posledično neutemeljeno. Posledično pa je treba takšen zahtevek zavrniti tudi zaradi eventualne ugoditve ostalim tožbenim zahtevkom.

Ne strinja se z zavrnitvijo predloga tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. Tožena stranka je predlog utemeljevala s tem, da iz dosedanjega poteka predmetnega individualnega spora izhaja, da nadaljnje sodelovanje ni mogoče, saj naj bi bilo medsebojno razmerje med strankama porušeno do takšne mere, da je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Tožena stranka je to utemeljevala z neverodostojnostjo tožnice, ki se je izkazala v času pravde in ne zgolj na kršitvah, ki jih je sodišče nepravilno štelo za nedokazane. Kot neresnične so se izkazale tožničine trditve, da je v prostor P. vstopila zaradi pospravljanja raztopin zdravila T., čeprav se ta raztopina v tem prostoru takrat zagotovo ni nahajala, da ni opravljala analiz zdravila U., da je bil le en sistem C. ustrezen za analizo zdravila U., da so za določene analize primerni le določeni sistemi C., da vzorcev zdravila A. zaradi zatrjevanja nestabilnosti ni mogoče napraviti na prisotnosti laktoze, da je pooblaščenec tožene stranke oziroma tožena stranka dajal pričam navodila, kako izpovedovati pred sodiščem, ter da naj bi pooblaščenec tožene stranke na sestanku z a.a. dal a.a. navodila, kako naj priča, čeprav se z navedeno osebo ni nikoli srečal. Navaja, naj sodišče pri določitvi dneva prenehanja delovnega razmerja oziroma sodne razveze ter višine denarnega povračila upošteva, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 6 let, 7 mesecev in 21 dni, da je mlada izobražena oseba ter da ima na farmacevtskem sektorju zelo dobre zaposlitvene možnosti, da se je takoj uspela zaposliti pri drugem delodajalcu, da je bila deležna pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, prav tako pa naj se upošteva dolgotrajnost predmetnega individualnega spora, ki ne more biti v breme delodajalca.

3. V obsežnem odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V prvem sojenju je s sodbo opr. št. I Pd 940/2015 z dne 15. 5. 2016 tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnico reintegriralo ter dosodilo reparacijo, razen za čas vmesne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Po pritožbi tožene stranke je Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodilo ter s sklepom opr. št. Pdp 715/2016 z dne 26. 1. 2017 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca, ter da je potrebno za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati tudi predlagani priči b.b. in R.R.. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa ter pridobilo izvedensko mnenje in zaslišalo navedeni priči. 7. V skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ter naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

9. Tožena stranka je v pisni obdolžitvi tožnici očitala, da je dne 26. 6. 2015 pri analiziranju stabilnosti vzorcev tablet zdravila A. naklepoma ponaredila rezultat analize in ponaredila oziroma prekrila podatke, ki so pomembni v postopku raziskave odstopa. Pri analiziranju vsebnosti vzorca v viali H. je bil nepričakovano določen neustrezen rezultat. Tožnica je o odstopu obvestila E.E., odgovornega raziskovalca za predmetno testiranje, ki je v sistemu c. odprl odstop in skladno internemu postopku pričel s postopkom raziskave odstopa, katerega je izvedla tožnica pod nadzorom E.E.. V ponovljenem postopku analize se je v primerjavi s prvotnim testiranjem pokazala ustreznost vzorca v viali H.. Tožnici se je očitalo, da ni znala pojasniti prvotnega odstopa oziroma ustreznost rezultata v ponovljenem testiranju. V ponovljenem testiranju se je izvedlo ponovno testiranje celotne serije vzorcev, na podlagi katere se je ugotovilo, da je vsebnost viale H. ustrezna, nepričakovano pa se je pokazal neustrezen rezultat pri testiranju viale B., medtem ko je tožena stranka iz rezultatov vial d. in N. sklepala, da sta bili tudi ti dve viali zamenjani med prvotno in ponovljeno analizo. Tožena stranka je nadalje v obdolžitvi navedla, da na podlagi rezultatov ponovljenega testiranja z dne 26. 6. 2015, izvedene analize in Poročila o določitvi prisotnosti laktoze v vzorcih A. e. z dne 30. 6. 2015, pregleda načina oštevilčevanja vzorcev in vstopov v prostore, kjer se hranijo standardi, ter glede na prihod tožnice v prostore delodajalca izven rednega delovnega časa dne 26. 6. 2015, utemeljeno sumi, da je tožnica v postopku raziskave odstopa naklepoma zamenjala vialo H. z vialo B., vsebino raztopine vzorca viale B. z raztopino standarda ter viali d. in N., vse z namenom, da prikaže pravilnost izvedbe celotnega postopka analiziranja stabilnosti vzorcev. To je pomenilo ponarejanje ali prikrivanje podatkov ter pomeni hujšo kršitev ..., ki lahko vodijo do rigoroznih ukrepov s strani regulatornih organov in nazadnje tudi do prepovedi prodaje zdravil na trgu. Tožnica je ogrozila proizvodni proces in ugled delodajalca.

V izredni odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da sta bili viali B. in H. oštevilčeni z drugačnim odtenkom modre barve, kar naj bi nedvomno kazalo na naknadno manipuliranje z vialami oziroma z njihovim oštevilčenjem. Nadalje je tožnici očitala, da je manipulirala z vialama B. in H. s tem, da je posegla v njuni oznaki oziroma dodeljeni številki in njuno vsebino, vse z namenom, da prikrije napako v prvotnem testiranju stabilnosti tablet zdravila A., za katerega je bila zadolžena. Tožena stranka je v izredni odpovedi pojasnila, da odpoved ni podana zaradi neskrbnosti in nevestnosti tožnice pri prvotnem testiranju stabilnosti vzorcev tablet A. z dne 26. 6. 2015, temveč zato, ker je pri ponovnem testiranju zdravil nedopustno manipulirala s posameznimi vialami. Ostalih navedb izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nima oziroma zgolj pojasnjuje pomembnost pravilnega ravnanja v postopkih testiranja, opozarja na to, da je tožnica s svojim ravnanjem huje kršila svoje delovne obveznosti, kot so le te določene v internih aktih delodajalca, in sicer - ... "Ukrepi ob neustreznih rezultatih pri testiranju stabilnosti" in ... "Ravnanje v primeru odstopov (... rezultatov) - Navodila za preverjanje pravilnosti rezultatov laboratorijskih analiz". Ravnanje tožnice naj bi predstavljalo tudi poskus kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po 335. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.). Tožena stranka je v odpovedi tudi navedla, da je zaradi opisanih ravnanj delavke popolnoma izgubila zaupanje v njeno delo, vestnost in odgovornost za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in se upravičeno boji negativnih posledic, ki bi lahko nastale, če bi delavka še naprej pri njej opravljala delo, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi. To tudi pomeni ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati.

10. Iz 7. člena Konvencije MOD št. 158 izhaja, da mora biti obdolžitev jasno izražena in posredovana delavcu, tako da ima ta dejansko možnost obrambe. Ta možnost mora biti delavcu dana pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 92/2011 z dne 3. 9. 2012). Za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej bistveno, kar je tožena stranka očitala tožnici v pisni obdolžitvi in sicer: - da je tožnica v postopku raziskave odstopa naklepoma zamenjala vialo H. z vialo B.; - da je zamenjala raztopino vzorca viale B. z raztopino standarda; - da je zamenjala viali d. in N., vse z namenom, da prikaže pravilnost izvedbe celotnega postopka analiziranja stabilnosti vzorcev.

11. V zvezi s prvo kršitvijo tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni (več) očitala, da je vialo B. zamenjala z vialo H., temveč, da je manipulirala z vialama B. in H. s tem, da je posegla v njuni oznaki oziroma dodeljeni številki in njuno vsebino, vse z namenom, da prikrije napako v prvotnem testiranju stabilnosti tablet zdravila A.. Očitka o tem, da naj bi tožnica posegla v dodeljeni številki, pisna obdolžitev ni vsebovala. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi vsebine pisne obdolžitve in izredne odpovedi utemeljeno odločalo tudi o tem, ali je šlo za medsebojno zamenjavo vial B. in H.. Zato v tem delu pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi pomanjkljive oziroma malomarne dokazne ocene, kot to navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v okviru tega, kar se je očitalo tožnici v pisni obdolžitvi ter kasneje v odpovedi, presojalo oziroma ugotavljalo dejansko stanje glede očitane medsebojne zamenjave vial B. in H.. Očitek v izredni odpovedi, da je tožnica posegla v dodeljeni številki, je glede na obrazloženo mogoče razumeti tudi kot medsebojno zamenjavo vial, saj je bistveno, da je tožena stranka tožnici očitala, da je posegla v oštevilčenje omenjenih vial. 12. V zvezi s prvo kršitvijo, to je manipuliranjem z vialo št. H., je nadalje bistveno, da je tožena stranka tudi v izredni odpovedi pojasnila, da odpoved ni podana zaradi neskrbnosti in nevestnosti tožnice pri prvotnem testiranju stabilnosti vzorcev tablet A. z dne 26. 6. 2015, temveč zato, ker je pri ponovnem testiranju zdravil nedopustno manipulirala s posameznimi vialami. Navedeno pomeni, glede na to, kar med strankama ni bilo sporno in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje glede viale H., da je tožnica takoj zatem, ko je pri prvem testiranju ugotovila rezultat testiranja pri viali H., ki pomeni odstop, v prisotnosti E.E. opravila ponovno iniciranje viale H. ter ponoven test samo te viale, ki je pokazal ustrezen rezultat oziroma rezultat, ki ni odstopal od ostalih podatkov, ki se nanašajo na testiranje vzorca zdravila in ne standarda. Prav tako je tudi v tretjem testiranju, ko so bile testirane ponovno vse viale, rezultat za vialo H. pokazal ustrezen rezultat, ki ni odstopal od povprečja. Glede na to, da je tožnica vialo H. inicirala v prisotnosti E.E., tožena stranka pa ji ni več očitala medsebojne zamenjave z vialo B., glede viale H. ne gre za nedopustno manipuliranje v drugem in tretjem testiranju. Ravnanje tožnice z vialo H. v drugem oziroma tretjem testiranju po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne more biti podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na to, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje več tretje kršitve iz pisne obdolžitve, torej da naj bi tožnica zamenjala viali d. in N., je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno le, ali je tožnica v novem testiranju zamenjala vsebino viale B., in sicer tako, da naj bi se v prvem testiranju v viali B. nahajal vzorec zdravila, v drugem oziroma tretjem testiranju (če kot drugo testiranje štejemo ponovno testiranje samo viale H.) pa vzorec standarda. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnica zamenjala vsebino viale B., pravilno oprlo na ugotovitev izvedencev farmacevtske stroke, ki sta podala svoje izvedeniško mnenje, in sicer f.f. in izrednega prof. g.g., obeh s Fakultete h. Univerze i.. Izvedenca sta odgovorila na vprašanja, ki sta jima jih postavila pravdni stranki. V zvezi z vprašanjem tožeče stranke, in sicer točka 13 oziroma odgovor 13 (l. št. 275), sta izvedenca odgovorila, pri čemer sta se sklicevala tudi na odgovor v točki 12, da zgolj na podlagi površine vrha analita (zdravilo A.) v posamični viali na splošno ni mogoče sklepati, ali gre za vzorec ali za standard. Navedla sta, da lahko opazimo tudi dokaj zaznavna nihanja med posamičnimi paralelami tabletnih vzorcev iz te serije - primerjava odzivov pri istem pogoju, ki so lahko posledica neenakomerne vsebnosti v tableti ali česa drugega. Dejstvo pa je, da iz tega sledi, da pri posamični viali, če njen rezultat primerjamo s standardom, ne moremo samo iz površine vrha zdravila A. nedvomno ugotoviti, ali gre za vzorec tablete ali za standardno raztopino. V nadaljevanju sta izvedenca (v odgovoru na isto vprašanje št. 13) pojasnila, da lahko za tiste površine vrhov, ki imajo velik negativni ali pozitivni odklon od povprečja standarda, npr. ranga 5-10 %, z večjo gotovostjo trdimo, da izvirajo iz tabletnih vzorcev. Za tiste, ki pa imajo majhen ali komaj zaznaven odklon od povprečja standardov (ranga 1-2 %), pa tega ne moremo in je verjetnost, da površine vrhov izhajajo iz tabletnih vzorcev, enaka verjetnosti, da površine vrhov izvirajo iz standardov. V odgovoru na vpr. št. 12 pa sta potem, ko je tožeča stranka izpostavila podatke iz prvotnega testiranja vial H. in B. ter primerjavo površine viale št. j. (vzorec) ter viale k. (standard), ter pri površini viale I. (standard) in viale l. (vzorec), izvedenca pojasnila, da oba izbrana primera pokažeta, da površina standarda ni v vseh vialah višja za 10 % od površin vrhov v vzorcih tablet, v nadaljevanju pa sta (v odgovoru št. 13), navezano na odgovor 12, podala mnenje, kot je zgoraj obrazloženo, torej da ne moremo iz površine vrhov zdravila A. nedvomno ugotoviti, ali gre za vzorec ali za standardno raztopino.

Navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ter ob ugotovitvi izvedencev, da bi morala tožena stranka ob ugotovitvi odklona raziskati vse vzorce v sekvenci, skladno z določilom splošnega akta tožene stranke "Ravnanje v primeru odstopov (... rezultatov) - navodila za preveranje pravilnosti rezultatov laboratorijskih analiz" (B5), pravilno zaključilo, da za vsebino prvega testiranja viale B. ni mogoče reči, ali gre za standard ali za vzorec. Svoje stališče je pravilno utemeljilo tudi z ugotovitvijo, da ni bila opravljena analiza laktoze v prvem testiranju viale B., saj ne dokazuje, da zgolj na podlagi testa, ki ga je naredila tožena stranka oziroma ki ga je opravljala tožnica v prvotnem testiranju, to je pri testiranju vrhov, za vsebino viale B. ni mogoče reči, ali gre za standard ali za vzorec. Kot izhaja iz podatkov v spisu, ki med strankama niso sporni (odgovor na tožbo, list. št. 15), se v standard vzorcu laktoza ne nahaja, temveč gre pri standardu za raztopino, pri kateri se nahaja zgolj točno določena količina aktivne učinkovine (t.i. "m."). Tudi če izvedenca v izvedenskem mnenju pojasnita, da gre z veliko verjetnostjo za vzorec v prvem testiranju viale B., ter za standard v drugem, je prav ugotovitev izvedencev, da ni mogoče na podlagi analize vrhov analitov trditi, ali gre za standard ali vzorec, sodišču prve stopnje dala ustrezno podlago, da je štelo, da tožena stranka ni uspela dokazati z ustrezno stopnjo gotovosti, da je bilo pri drugem testiranju poseženo v vsebino viale B., oziroma da je tožnica zamenjala vzorec v viali B. tako, kot je bilo očitano. Le v kolikor bi iz izvedenskega mnenja jasno izhajalo, da je bila vsebina viale B. zamenjana, kar pa glede na navedeno ni izkazano, bi bilo mogoče zaključiti, da je tožnica zamenjala vsebino viale B.. Sodišče prve stopnje namreč na podlagi ostalih (posrednih) dokazov ni moglo zaključiti, da je bil pri prvotnem testiranju v vzorcu viale B. vzorec oziroma vsebina vzorca, v drugem pa vsebina standarda. Glede na navedeno so nebistvene tudi špekulacije o tem, ali bi lahko tretja oseba posegla v vsebino drugega testa. Zato tožena stranka sodišču prve stopnje v zvezi z zaključkom, da je vsebina viale B. zamenjana, neutemeljeno očita kršenje metodološkega načela iz 7. člena ZPP, torej, da naj bi sprejelo dokazno oceno na podlagi nepopolne in nevestne dokazne ocene oziroma celo malomarne dokazne ocene. Ocena dokazov pred sodiščem prve stopnje je celovita, logična in izkustveno sprejemljiva ter se z njo pritožbeno sodišče strinja. Ugotovitev izvedencev ne morejo nadomestiti izpovedi prič D.D., E.E. in F.F., saj niti evidenca sistema C. oziroma t. i. "sample information" o vsebini vial pri testiranjih dne 26. 6. 2015 ne dajejo podlage za sklepanje o vsebini viale B. v prvem testiranju.

14. Poleg rezultatov prvega in drugega testiranja vrhov vzorcev je tožena stranka zamenjavo vsebine viale dokazovala tudi z drugimi dejstvi, in sicer, da je oštevilčenje na viali B. in H. izvedeno z drugim flomastrom, ki ima drugačen, svetlejši odtenek modre barve, kar naj bi dokazovalo, da je bilo v vsebino vial nedopustno poseženo, da se je tožnica obravnavanega dne vrnila na delo v večernih urah, ne da bi ta svoj prihod evidentirala ter da je vstopala v prostor n., čeprav to za samo testiranje, ki ga je opravljala spornega dne, ni bilo potrebno, oziroma naj bi na ta način pridobila standard vzorec, ki naj bi ga vnesla v vialo B. pri ponovnem poskusu.

15. Glede na ugotovitev izvedenca, da na podlagi rezultatov testiranja vrhov ni mogoče z gotovostjo sklepati o vsebini viale B., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da noben od teh posrednih dokazov, tudi če bi bil izkazan, ne more vplivati na drugačno dokazno oceno glede vsebine viale B. v prvem in drugem testiranju. Posredni dokazi, tudi če bi bili izkazani, v okoliščinah konkretnega primera, ko je treba z laboratorijskimi analizami ugotoviti prisotnost, vsebino in količino analita v viali, ter z analizo laktoze izključiti možnost, da gre za vzorec, ne morejo pomeniti sklenjenega kroga indicev, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je tožnica namerno manipulirala z vialo B. tako, da je zamenjala njeno vsebino v drugem testiranju. Tožnica je sicer v sodnem postopku pojasnjevala vzroke za uporabo dveh flomastrov modre barve, ki jih je uporabljala pri delu, in sicer, da lahko pride do slabega zapisa oziroma ko se flomaster na vialo "ne prime", itn., kar pa samo po sebi ne vpliva na ugotovitev vsebine vzorca, glede katerega je ugotovljeno, da podatki C. testiranja ne omogočajo zaključka o zamenjavi vial, pri čemer je bilo dokazno breme v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 na toženi stranki.

16. Tožnica je nadalje pojasnila, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil njen ponovni prihod na delo v večernih urah posledica dejstva, da E.E. tožnici ni hotel odgovoriti na njeno elektronsko SMS sporočilo s prošnjo, da ji sporoči rezultate drugega testiranja. E.E. je potrdil, da je prejel tožničin SMS, prav tako tudi to, da na SMS ni odgovoril, zato tožničin prihod na delo, da bi preverila rezultate testiranja, v ničemer ne more vplivati na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot je mogoče povzeti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, je tožnica prišla preverit podatke, ko je bil ponovni test, ki traja nekaj ur, že opravljen. Zato se zastavlja vprašanje, kako naj bi tožnica takrat manipulirala z vialo B., kot ji to očita tožena stranka.

17. Prav tako vstopi v prostor n., kjer naj bi se hranili standardi, ne dokazujejo manipulacije z vialo B. oziroma ne morejo vplivati na ugotovitev, ki jo je podal izvedenec, in sicer, da ni mogoče potrditi prvotne vsebine viale B.. Tudi če je tožnica neupravičeno vstopila v prostor ter pridobila standard, to še ne pomeni, da je to pomenilo zamenjavo vsebine v viali B.. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v novem testiranju ponovno vnesla vzorce standardov v viale I., J., N., K., L., H. in M., zato ni nelogično, da je tožnica vstopala v prostor, kjer se je nahajal standard. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, tudi na podlagi elektronskega sporočila z dne 26. 6. 2015, da je tožnica obravnavanega dne pripravljala mobilno fazo za zdravilo o.. Tožena stranka v zvezi z (ne)verodostojnostjo izpovedi tožnice in glede njenega nedopustnega ravnanja pri prvem in drugem testiranju navaja, da naj bi dokazni postopek ovrgel njeno verodostojnost tudi s tem, ker je tožnica trdila, da v preteklosti ni opravljala testiranja zdravila U., oziroma da se v prostoru n. ni nahajalo zdravilo T. (zaradi katerega naj bi tožnica vstopala v ta prostor), to pa se je v sodnem postopku izkazalo kot neresnično. Prav tako naj ne bi bile resnične navedbe tožnice, da niso bili vsi aparati sistema C. primerni za analizo zdravil. Tudi v zvezi s tem je treba pojasniti, da s tovrstnimi navedbami tožena stranka ne more dokazati manipulacije z vialo B..

18. S tem v zvezi je nadalje neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno zvišalo standard dokazovanja oziroma da je ravnalo tako, kot da bi šlo za kazenski postopek ter odločalo s stopnjo gotovosti in ne na podlagi prepričanja. Ugotovitve izvedencev namreč zadoščajo (tudi) za dokazni standard, ki velja v pravdnem postopku, zato so tudi v tej smeri pritožbene navedbe neutemeljene ter namesto neutemeljenega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pomenijo nestrinjanje tožene stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem ter materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki še dodaja, da glede na to, da ni mogoče ugotoviti vsebine viale B. v prvem testiranju, za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dokazno popolnoma nepodprt zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka napačne postavitve vial v stojalo ni upoštevala kot možnega vzroka za odstop in da te možnosti tožena stranka ni raziskovala. Prav tako na dokazno odločitev ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vzrok za odstope lahko uporaba napačnega odmerka zdravila s strani tožnice, in sicer odmerka 5 mg namesto 2,5 mg. Tožena stranka bi namreč morala dokazati prvotno vsebino viale B., prav tako pa tudi dokazati, da na rezultat testiranja niso vplivali ostali možni razlogi, in sicer (1) napačno zlaganje vial v stojalo ob prvem ali ponovnem testiranju, (2) možnost nepravilnega delovanja sistema C., (3) nečistoče v vzorcih, nečiste viale in (4) da je v prvem testiranju v vialo H. dala 5 mg tableto namesto 2,5 mg. Glede na navedeno tožena stranka ni uspela dokazati že prvega pogoja, to je vsebine viale B. v prvem testiranju.

19. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi bistveno kršilo določbe postopka s tem, ker ni zaslišalo predlaganih prič V.V. in Z.Z., pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, saj izpoved navedenih prič ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev. V.V. je bil kot vodja področja opravljanja kakovosti predlagan, da bi potrdil kršitve tožnice, glede katerih pa je zgoraj obrazloženo, da jih ni mogoče pojasniti z izpovedbami prič. Priča Z.Z. pa naj bi izpovedala o označevanju vial in okoliščinah s tem v zvezi, pri čemer, kot je bilo že pojasnjeno, različna barva označevanja ne bi mogla vplivati na ugotovitev, kaj je bila vsebina prvotne viale B., oziroma da je kasneje ta vsebina zamenjana. Dokazna predloga sta bila torej utemeljeno zavrnjena, toženi stranki pa je mogoče v celoti odgovoriti, zakaj je prišlo do zavrnitve dokaznih predlogov. To navsezadnje izhaja že iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, kljub temu, da sodišče teh razlogov ni izrecno navedlo, saj obrazložitev sodbe posredno pojasnjuje razloge za zavrnitev dokaznih predlogov. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem kršilo ustavno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91, s spremembami).

20. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako na podlagi 1. kot tudi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 21. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da se tožnica reintegrira na delo k toženi stranki oziroma da se zavrne predlog tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena ZDR-1. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

22. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba v zvezi s predlagano sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi najprej ovrednotiti medsebojno razmerje tožnice in nadrejene delavke D.D.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica z drugimi sodelavci ni bila v konfliktu oziroma da ni imela slabih odnosov, razen z D.D.. Zato je pravilno sklepalo, da ob odsotnosti dokazane kršitve iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni razloga, da se tožnica ne bi vrnila na delo k toženi stranki. Tožena stranka je namreč v odpovedi navedla, da tožnici ne more zaupati zaradi manipulacije z vialo H., glede katere pa je bilo ugotovljeno, da prvotno testiranje ni sporno z vidika ponareditve rezultata, glede drugega in tretjega testiranja pa, da je bilo opravljeno v prisotnosti nadrejenega delavca E.E.. Tožnica je glede viale H. torej upoštevala navodila delodajalca, o odstopu obvestila nadrejenega delavca ter v njegovi prisotnosti opravila ponovno iniciranje te viale. Glede viale B. pa očitek o namerni manipulaciji ni dokazan.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico zaradi njenih navedb v sodnem postopku. Tudi na podlagi navedb tožnice v sodnem postopku ni mogoče sklepati, da bi to v takšni meri vplivalo na zaupanje, da bi lahko sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je v navedbah izkazala svoje stališče, da niso vsi sistemi C. primerni za testiranje, prav tako ne more biti razlog za sodno razvezo navedba tožnice, da je pooblaščenec tožene stranke oziroma tožena stranka dajala pričam navodila, kako izpovedovati pred sodiščem, ter da naj bi pooblaščenec tožene stranke dal na sestanku a.a. navodila, kako naj priča, čeprav se z navedeno osebo ni nikoli srečal. Dejansko bi upoštevanje teh pritožbenih navedb pomenilo, da delavec v sodnem postopku lahko zgolj pritrjuje navedbam delodajalca, v kolikor želi, da ne bi bili že zaradi tega podani pogoji za sodno razvezo. Tudi če je tožnica v preteklosti delala na testiranju zdravila U. oziroma je navedla, da je le en sistem C. primeren za njegovo testiranje, to ni razlog za sodno razvezo. Prav tako tudi ne njeno stališče, da pri vzorcih zdravila A. zaradi zatrjevanja nestabilnosti ni mogoče napraviti testa prisotnosti laktoze. Njene navedbe so se nanašale na časovno obdobje, po katerem to ni več mogoče, bistvo spora pa se nanaša na to, da tožena stranka ni napravila analize laktoze v viali B. v prvem testiranju, zato tožničine navedbe v tem delu ne bi v ničemer vplivale na odločitev sodišča. Smiselno enako velja glede razloga za vstop tožnice v prostor n., v katerega je imela pravico vstopati v zvezi z delom. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča bistveno, da razen nezaupanja D.D. v tožničino delo (tožnica je edina izmed zaposlenih morala s številkami označiti viale, njeno delo pa je nadzirala tudi študentka), ta razlog ni podan in zgolj zaradi nekaterih navedb tožnice v sodnem postopku pogoj za sodno razvezo iz 118. člena ZDR-1 ni izpolnjen.

23. Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o priznanju tožnici 57 ur, ki jih je opravila kot plus ure in jih ni uspela izkoristiti. Dejstvo je, da tožena stranka ni dokazala očitkov, da je tožnica namerno želela spremeniti rezultate viale B., zato je razlog za nemožnost izkoriščenja teh ur iskati prav v ravnanju tožene stranke in ne tožnice. Tudi sicer ni mogoče sklepati, da ugoditev reparacijskemu zahtevku "pokrije" tudi ta del tožbenega zahtevka, saj gre za nedopustno spekulacijo o tem, da bi tožnica te ure izkoristila, če ji izredna odpoved ne bi bila podana.

24. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

25. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

26. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

27. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato tožnica sama krije stroške te vloge (155. člen ZPP).