Jedro

Davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV, ki ni bil po zakonu dolgovan, ne glede na to, da ga je plačal. Dejstvo, da je notar ob overitvi ugotovil, da je davek od prometa z nepremičnino plačan, ne pomeni, da davčni organ kot pristojni organ ne more tega davka drugače odmeriti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 22. 12. 2004, s katero je tožena stranka (razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti) zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada L., Oddelka za inšpiciranje z dne 17. 6. 2002. Z izpodbijano prvostopno odločbo je davčni organ revidentu naložil plačilo preveč vrnjenega presežka davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za davčna obdobja od junija do septembra 2001 v skupnem znesku 153.277.440,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da pri prometu z nepremičnino v obravnavani zadevi ni izkazano, da gre za novozgrajeni objekt, temveč gre za oproščen promet po 2. točki 27. člena Zakona o davku na dodano vrednost - ZDDV, zato davčni organ revidentu pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, v kateri zatrjuje revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil prepričan, da je DDV obračunan v skladu z ZDDV. Določbe ZDDV in Zakona o davku na promet nepremičnin - ZDPN-1 so bile v letu 2001 nejasne in v medsebojnem nasprotju. Kupoprodajno pogodbo je overil notar, ki je tudi preveril, ali je bil od prometa z nepremičnino plačan davek. Zaradi nejasnosti predpisov bi se moral za revidenta uporabiti tisti predpis, ki je zanj ugodnejši. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, ki jo revizijsko sodišče upošteva za presojo izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, znaša 153.277.440,00 SIT oziroma 639.615,42 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revidentovo zatrjevanje, da so bile relevantne določbe ZDDV in ZDPN-1 v letu 2001 nejasne in v medsebojnem nasprotju, je po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeno. V prvem odstavku 4. člena ZDPN-1 je določeno, da se za prenos nepremičnin po tem zakonu ne šteje prvi prenos lastninske pravice na novozgrajenih objektih, od katerih je bil plačan davek na dodano vrednost. Iz te določbe sledi, da so z davkom na promet nepremičnin obdavčene vse dobave nepremičnin, razen prvega prenosa lastninske pravice na novozgrajenih objektih. V drugem odstavku istega člena pa je določena izjema od tega pravila, ki velja v primeru, ko ima kupec novozgrajenega objekta pravico do odbitka vstopnega DDV - v tem primeru se v tistem delu, v katerem je bila pravica do odbitka davka na dodano vrednost uveljavljena, tudi nadaljnji prenos obdavči z davkom na dodano vrednost. ZDDV, ki v 4. točki drugega odstavka 4. člena določa, da izročitev novozgrajenih objektov ter prenos stvarnih pravic in deležev na nepremičninah, ki dajejo imetniku lastninsko pravico oziroma pravico posesti na nepremičnini ali delu nepremičnine, šteje za promet blaga, v 2. točki 27. člena pa promet nepremičnin, razen prvega prenosa lastninske pravice na novozgrajenih objektih, oprošča plačila DDV, ni v nasprotju z ZDPN-1, saj je v drugem odstavku 4. člena ZDPN-1 jasno določena izjema od splošnega pravila, da se DDV plačuje le od prve dobave novozgrajenega objekta, od kasnejših dobav pa se plačuje davek na promet nepremičnin.

9. Revident v reviziji niti ne zatrjuje, da je šlo pri prodaji Hotela D. s pripadajočimi zemljišči za prodajo novozgrajenega objekta, niti to ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, na katero je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZUS-1 vezano. Glede na zgoraj navedene določbe ZDDV in ZDPN-1 je šlo torej za promet z nepremičnino, ki je po 2. točki 27. člena ZDDV oproščen plačila DDV in obdavčen po določbah ZDPN-1. Prodajalec nepremičnine je tako kupcu v spornih računih obračunal DDV, ki ga ne bi smel obračunati. V skladu z devetim odstavkom 40. člena ZDDV davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV, če prejme račun, na katerem je izkazan višji znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne glede na to, ali je bil DDV plačan. Glede na to določbo ZDDV je davčni organ revidentu pravilno naložil plačilo neupravičeno odbitega DDV, saj ni mogoče odbijati davka, ki po določbah ZDDV ni bil dolgovan.

10. V prejšnji točki navedeno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi Sodišča Evropskih Skupnosti, ki je v sodbi z dne 13. 12. 1989 v zadevi Genius Holding odločilo, da se pravica do odbitka vstopnega davka ne nanaša na davek, ki ga je zavezanec dolžan plačati le zato, ker ga je obračunal na računu, sicer pa po davčnih predpisih ni bil dolgovan. To stališče je Sodišče Evropskih Skupnosti potrdilo tudi v sodbi z dne 19. 9. 2000 v zadevi Schmeink, Cofreth in Strobel ter v sodbi z dne 18. 6. 2009 v zadevi Stadeco, v katerih je potrdilo prakso, po kateri se morajo situacije, v katerih je bil davek obračunan nepravilno, reševati po pravilih za popravek računa in popravek odbitka, saj je le tako mogoče preprečiti davčne utaje. Revident bi tako od dobavitelja moral v skladu z določbo drugega odstavka 66. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV ter desetega odstavka 21. člena ZDDV zahtevati nov račun, na katerem bi bila izkazana davčna oprostitev, svoj odbitek pa popraviti.

11. Revidentovo zatrjevanje, da je pogodbo o prodaji nepremičnine v skladu s prvim odstavkom 197. člena ZDavP, ki določa, da brez dokaza, da je plačan prometni davek, ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu nepremičnine, overil notar, na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva, saj notar ni pristojen za pravilno odmero davka. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kot to zatrjuje revizija, saj ne gre za odločilna dejstva.

12. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja revident, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.