Jedro

Pravica stranke do izjave vključuje tudi njeno pravico, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. Sodišče mora zato strankam omogočiti, da se seznanijo z izvidom in mnenjem izvedenca in se glede njiju opredelijo. Taka pravica stranke pa zajema tudi korelativno dolžnost sodišča, da se do obrazloženih pomislekov strank, ki jih le-te podajo v zvezi z izvedenskim delom, sodišče prve stopnje vsaj opredeli, če strankinemu predlogu za dopolnitev mnenja že ne sledi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da sta toženca v roku 15 dni nerazdelno dolžna plačati tožnikoma znesek 29.482,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.7.2004 dalje do plačila, kakor tudi povrniti vse nastale pravdne stroške skupaj z 20% DDV, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje na prvi stopnji pa do plačila (prvi odstavek izreka). Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna povrniti prvotožencu pravdne stroške v višini 3.034,93 EUR, drugotoženki pa pravdne stroške v višini 1.603,49 EUR, vse v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku tega roka (drugi odstavek izreka).

Zoper tako odločitev se po svojih pooblaščencih pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika. Navajata, da sta sicer v vlogi, podani takoj po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, njegove ugotovitve načeloma povzela, izpostavila pa sta dodatna vprašanja, predvsem glede poteka prometne nesreče, hitrosti vožnje in tudi samih vzrokov zanjo. V tej smeri sta predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in neposredno zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi, sodišče prve stopnje pa je izdalo izpodbijano sodbo ne da bi o predlaganem dokazu sploh odločilo. S tem naj bi sodišče prve stopnje po prepričanju pritožnikov zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj bi moralo navesti vsaj, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Sicer pa bi bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava odgovornost za nastanek prometne nesreče pripisati drugotoženki, deloma pa tudi zavarovancu prvotoženke. Slednji je po prepričanju tožnikov z izogibanjem v levo reagiral neprimerno, vprašanje, ali bi se voznik tovornega vozila lahko trčenju izognil s pravilnim reagiranjem, torej umikanjem v desno, pa je zaradi že grajane opustitve izvedbe vseh predlaganih dokazov ostalo neodgovorjeno. Tožnika nadalje izpostavljata sicer v razlogih prvostopne sodbe izpuščeno ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, da bi v primeru, ko bi bila cesta le mokra, lahko tožnica manever prehitevanja pri ugotovljeni hitrosti varno izpeljala. Neutemeljen je prvostopni očitek, da prvotožnica ni prilagodila vožnje razmeram na cesti in bi se morala zavedati večje možnosti poledenitve ob mostu, saj bi se moral tega tembolj zavedati vzdrževalec ceste (zavarovanec drugotoženke) in izpostavljene dele cestišča posebej kontrolirati. Opozarjata še na dvom v verodostojnost podatkov o stanju cestišča, ki jih je posredovala drugotoženka (da naj bi na vozišču od zadnjega posipa še ostal posipni material), saj iz policijskega zapisnika izhaja, da je bilo vozišče poledenelo in neposipano. Nepravilna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila na tem odseku glavne ceste postavljena prometna signalizacija, ki je opozarjala na nevarnost poledice. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

Toženca na pritožbo tožnikov nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje z neobrazloženo opustitvijo po tožnikih predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja bistveno kršilo določbe ZPP. S takim ravnanjem sodišča prve stopnje je bilo kršeno načelo neposrednosti (4. člen ZPP), gre pa tudi za kršitev načela kontradiktornosti (5. člen ZPP).

V obravnavani zadevi je med postopkom postavljeni izvedenec prometne stroke izdelal pisno izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje vročilo vsem pravdnim strankam. Prvotoženka je mnenje sprejela ter ni predlagala njegove dopolnitve niti neposrednega zaslišanja izvedenca, drugotoženka se do mnenja ni izrecno opredelila, tožnika pa sta ga v svoji pripravljalni vlogi zgolj "načelno sprejela", "opozorila pa na določene ugotovitve izvedenca, ki ju povsem ne prepričajo". Tako sta izpostavila izvedenčev zaključek, da naj bi prvotožnica neposredno pred zanašanjem avtomobila vozila s hitrostjo 82 km/h, ob trčenju v tovorno vozilo pa naj bi se njeno vozilo gibalo samo še s hitrostjo 40 km/h. Po pomisleku tožnikov taka izguba hitrosti ni bila logična, zato naj bi po njunem prepričanju potrjevala način nastanka nezgode, kot ga je opisovala prvotožnica (da naj bi prvotožnica zmanjšala hitrost in da se je v zadnji del njenega vozila zaletelo tovorno vozilo) in ne po izvedencu ugotovljenega poteka nezgode (da je pričelo tožničino vozilo ob prehitevanju zanašati in je trčilo v kovinsko drsno ograjo, nato pa je vanj trčilo tovorno vozilo). Izpostavila sta še izvedenčevo ugotovitev, da je voznik tovornega vozila v prvotožnico trčil na levi strani smernega vozišča. Če bi tovorno vozilo svojo vožnjo nadaljevalo po desni strani, bi po prepričanju tožnikov trčenje med tovornim vozilom in osebnim vozilom tožnice izostalo, zato naj bi bilo mogoče vozniku tovornjaka pripisati vsaj sokrivdo za nastalo prometno nesrečo. Zaradi navedenega je po mnenju tožnikov tožbeni zahtevek zoper prvotoženko utemeljen (kot vse izhaja iz pripravljalne vloge tožnikov na list. št. 91 do 93). V opisani smeri sta tožnika predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, po potrebi pa tudi zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje takemu predlogu tožnikov ni sledilo. Pri svoji odločitvi se je oprlo na ugotovitve izvedenca prometne stroke (ker naj bi ga v celoti sprejela prvotoženka, načelno pa tudi tožnika - zapis na strani 6 obrazložitve prvostopne sodbe), ob tem pa ni odgovorilo na izpostavljene pomisleke tožnikov v zvezi z izvedenčevimi zaključki. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi izpostavljeno relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pravica stranke do izjave vključuje namreč tudi njeno pravico, da sodeluje v dokaznem postopku in se izjavi o rezultatih dokazovanja. Sodišče mora zato strankam omogočiti, da se seznanijo z izvidom in mnenjem izvedenca in se glede njiju opredelijo. Taka pravica stranke pa zajema tudi korelativno dolžnost sodišča, da se do obrazloženih pomislekov strank, ki jih le-te podajo v zvezi z izvedenskim delom, sodišče prve stopnje vsaj opredeli, če strankinemu predlogu za dopolnitev mnenja že ne sledi.

V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje klub jasno izraženim pomislekom tožnikov v zvezi s po izvedencu ugotovljenim načinom nastanka prometne nezgode, možnostih njene preprečitve ter v zvezi s hitrostjo, s katero je vozila prvotožnica, svojo odločitev oprlo na tako nedopolnjeno izvedensko mnenje, tožnikoma pa ni dalo možnosti, da zanju sporna vprašanja razčistita z neposrednim zaslišanjem izvedenca niti s pisno dopolnitvijo njegovega mnenja. Zaradi navedenega je ostala pravica tožnikov do izjave v postopku okrnjena. Sodišče prve stopnje namreč ni izpolnilo svoje korelativne dolžnosti do odgovora na take strankine pomisleke. Pri tem sodišče druge stopnje dodaja, da je upoštevaje v izvedenskem mnenju izčrpno, prepričljivo in konsistentno obrazložen potek obravnavane prometne nezgode in navedbo vzrokov zanjo, sicer mogoče razumeti odločitev sodišča prve stopnje, da je to mnenje sprejelo v dejansko podlago izpodbijane sodbe in nanj oprlo svojo odločitev. Ker pa tožnika očitno nista bila enakega stališča glede prepričljivosti izvedenskega mnenja, bi jima sodišče prve stopnje moralo omogočiti, da zanju še sporna vprašanja s predlagano dopolnitvijo mnenja razčistita, oziroma vsaj obrazložiti, kje konkretno je izvedenec v svojem mnenju na njune izrecne pomisleke že dovolj prepričljivo odgovoril. Šele s takim ravnanjem bi sodišče prve stopnje pokazalo, da strankinih pomislekov ni enostavno prezrlo.

Vse navedeno je v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje na že zgoraj opisan način odpravi ugotovljeno procesno kršitev. Ko bo odgovorilo na pomisleke tožnikov v zvezi z (ne)pravilnim ravnanjem voznika tovornjaka, bo sodišče prve stopnje hkrati razrešilo vprašanje (ne)pravilne uporabe materialnega prava, ki jo tožnika očitata prvostopnemu zaključku, da odgovornosti za škodni dogodek ni niti delno pripisalo vozniku tovornjaka.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje pazljivo preuči tudi pritožbeno grajo v zvezi z odgovornostjo drugotoženke za obravnavani škodni dogodek. Pri tem naj v skladu z 286. členom ZPP upošteva samo tisto prerekanje po drugotoženki navajanih dejstev in dokazov, s katerimi je drugotoženka dokazovala izpolnitev dolžnostnega ravnanja svojega zavarovanca, ki sta jih tožnika pravočasno podala. Sodišče druge stopnje opozarja, da verodostojnost po drugotoženki predloženega dokaza v zvezi z opravljanjem zimske službe zavarovanca drugotoženke (list. št. 57 in 58) tožnika prvič izrecno prerekata šele v pritožbi. V novem sojenju pa bo potrebno razčistiti v pritožbi izpostavljeno neskladje med podatki v policijskem zapisniku (iz katerih izhaja, da je bilo cestišče poledenelo in neposipano, kar sta tožnika tudi ves čas postopka zatrjevala) in dokazom drugotožnice, da je bil na cestišču v času prometne nezgode še posipni material od zadnjega posipa cestišča, oz. pojasniti, kateremu od navedenih nasprotujočih si podatkov je sodišče prve stopnje verjelo in zakaj. Sodišče prve stopnje naj nadalje obrazloži, kako te dejanske ugotovitve glede stanja cestišča vplivajo na v pritožbi grajani zaključek sodišča prve stopnje o neodgovornosti zavarovanca drugotoženke. Sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju dodaja, da je sicer povsem sprejemljivo prvostopno stališče, da bi morala prvotožnica svojo vožnjo prilagoditi stanju na cestišču, ter da je bila poledenelost cestišča v zimskih razmerah, v katerih se je zgodila obravnavana prometna nesreča, tudi pričakovan pojav.

Sodišče druge stopnje še opozarja, da prvostopno sodišče ni upoštevalo med postopkom opravljene modifikacije tožbenega zahtevka (čeprav le-te ni spregledalo - obrazložitev prvostopne sodbe na strani 2), ampak je v izreku svoje sodbe odločilo o prvotno postavljenem tožbenem zahtevku. Kljub odsotnosti pritožbene graje v tej smeri naj sodišče prve stopnje v novem sojenju upošteva spremembe tožbenega zahtevka med postopkom in odloči o tožbenem zahtevku take vsebine, kot sta ga tožnika postavila nazadnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.