Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno upoštevalo ugovor tožene stranke, ki ga je dne 10.9.2001 v njenem imenu vložila G.F., ki v trenutku vložitve ugovora ni bila zakonita zastopnica tožene stranke. Tožeča stranka se s tem v zvezi sicer sklicuje na določbo 3. odst. 87. čl. ZPP, ki ureja sposobnost biti pooblaščenec pred prvostopnim sodiščem. Ob jasni določbi iz 1. odst. 90. čl. ZPP, po kateri mora sodišče ob vročitvi tožbe z ustreznim pravnim poukom toženo stranko opozoriti na to, kdo lahko nastopa kot njen pooblaščenec v postopku, in ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da toženi stranki takšno opozorilo ob vročitvi tožbe s plačilnim nalogom ni bilo podano, osebi, ki je opravila procesno dejanje v imenu tožene stranke, ni mogoče odrekati sposobnosti biti pooblaščenec v smislu omejitev iz 87. čl. ZPP.

Izrek

1.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti

82.800,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (ki obsega tudi odločitev o razveljavitvi plačilnega naloga - 3. odst. 336. čl. ZPP, zato jo je prvostopno sodišče nepravilno označilo kot "sodbo in sklep") je prvostopno sodišče razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pg 27/01 z dne 22.8.2001 (1. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2,536.846,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 263.429,00 SIT od 10.09.1996 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.10.1996 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.11.1996 do plačila, - 165.985,10 SIT od 10.02.1997 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.03.1997 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.04.1997 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.05.1997 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.06.1997 do plačila, - 165.985,10 SIT od 10.07.1997 do plačila, - 263.429,00 SIT od 10.08.1997 do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je prvostopno sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 162.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2003 do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih strošov tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, pri čemer se sklicuje na svojo pripravljalno vlogo z dne 28.6.2002. Predlog, ki ga je tožeča stranka podala v navedeni vlogi ne predstavlja uveljavljanje oziroma spreminjanje tožbenega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala v mandatni tožbi, temveč zgolj predlog, kako naj glede na njeno materialnopravno razumevanje procesne situacije postopa sodišče pri obravnavanju ugovora tožene stranke zoper plačilni nalog. Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno upoštevalo ugovor tožene stranke, ki ga je dne 10.9.2001 v njenem imenu vložila G.F., ki v trenutku vložitve ugovora ni bila zakonita zastopnica tožene stranke. Tožeča stranka se s tem v zvezi sicer sklicuje na določbo 3. odst. 87. čl. ZPP, ki ureja sposobnost biti pooblaščenec pred prvostopnim sodiščem. Ob jasni določbi iz 1. odst. 90. čl. ZPP, po kateri mora sodišče ob vročitvi tožbe z ustreznim pravnim poukom toženo stranko opozoriti na to, kdo lahko nastopa kot njen pooblaščenec v postopku, in ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da toženi stranki takšno opozorilo ob vročitvi tožbe s plačilnim nalogom ni bilo podano, osebi, ki je opravila procesno dejanje v imenu tožene stranke, ni mogoče odrekati sposobnosti biti pooblaščenec v smislu omejitev iz 87. čl. ZPP.

Ob podani procesni sposobnosti nastopati kot pooblaščenka v imenu tožene stranke, se je sodišče moralo ukvarjati z vprašanjem obstoja pooblastilnega razmerja pooblaščenke, ki je nastopala v imenu tožene stranke. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je z naknadno odobritvijo opravljenih pravdnih dejanj, kot je razvidna iz vloge zakonitega zastopnika tožene stranke (pripravljalna vloga z dne 17.10.2002), tožena stranka sanirala neizkazanost pooblastila pooblaščenki, ki je tako nastopala v imenu in za račun tožene stranke (smiselno 2. odst. 98. čl. ZPP).

Ob pomanjkanju zagotovitve ustreznih procesnih garancij toženi stranki s strani sodišča (opozorilo po 1. odst. 90. čl. ZPP oziroma poziv po 2. odst. 98. čl. ZPP), se tako izkaže kot nerelevanten časovni zamik od vložitve ugovora do odobritve stranke za opravljena pravdna dejanja, na kar se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. Vlogo, ki jo je vložila F.G., ki ni izkazala pooblastila, mora sodišče obravnavati po 98. čl. ZPP, pri čemer pa stranke v zvezi s to pomanjkljivostjo ne morejo doleteti pravne posledice pred iztekom roka, ki ji ga postavi sodišče za odpravo pomanjkljivosti.

Glede na obrazloženo je materialnopravno zmotno stališče pritožnika, ko zanika potrebnost opozorila toženi stranki v smislu 1. odst. 90. čl. ZPP v zvezi z oceno pravilnosti vložitve ugovora zoper plačilni nalog kot pravnega sredstva. 1. odst. 90. čl. ZPP zagotavlja ustrezno procesno varstvo (opozorilo) ob vročitvi tožbe, torej v trenutku, ko tožena stranka vstopi v procesno razmerje, zato velja enako tudi v primeru, ko je vročitev tožbe izvršena istočasno z vročitvijo sklepa sodišča o izdaji plačilnega naloga.

Prav tako pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša z materialnopravnimi razlogi prvostopnega sodišča, s katerimi je utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nastopa zastaranja terjatve tožeče stranke.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi, zato je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo triletni zastaralni rok iz 1. odst. 374. čl. ZOR, ki je za vse vtoževane pogodbene obveznosti pred vložitvijo tožbe že iztekel. Materialnopravno zmotno je torej sklicevanje pritožnika na naupravičeno obogatitev tožene stranke, saj je le-ta blago prejela na pogodbeni podlagi, kar izključuje uporabo določb 1. in 4. odst. 210. čl. ZOR, ki predpostavlja neobstoj ali prenehanje podlage za prehod premoženja.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti potrebne pravdne stroške tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki kot potrebne priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo po odvetniški tarifi (625 točk), povečano za 20% DDV, ob upoštevanju vrednosti točke v času odločanja pritožbenega sodišča (110,00 SIT), ter stroške poštnine (300,00 SIT), kar skupaj znese

82.800,00 SIT. Sodišče ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse, saj iz spisa ni razvidno, da je bila navedena taksna obveznost toženi stranki odmerjena in da bi jo tožena stranka tudi izpolnila.