Jedro

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se je tožnica v kazenskem postopku sposobna sama zagovarjati in braniti svoje interese. Organ za BPP mora presoditi ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev Bpp oziroma natančneje ali je dodelitev Bpp v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, pri čemer mora ugotoviti tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženke.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 49/2012 z dne 30. 3. 2012 se odpravi in zadeva pošlje istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem zavrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju Bpp) v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 9984/2011, podano 1. 2. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica 1. 2. 2012 vložila prošnjo za dodelitev Bpp za pravno svetovanje in zastopanje po odvetniku pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 9984/2011. Organ za Bpp se sklicuje se na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa pogoje, ki se upoštevajo pri presoji dodelitve Bpp. Na podlagi podatkov pristojni organ ugotavlja, da je v omenjeni kazenski zadevi tožnica obdolženka, kazenski postopek pa teče zoper njo zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožnici se očita, da je 22. 11. 2010 na ... brez dovoljenja najemnice stanovanja A.A. vstopila v stanovanje in se v njem nekaj časa zadrževala.

Organ za Bpp se sklicuje na domnevo nedolžnosti iz 3. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerem velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Če obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na ta pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Iz slednjega izhaja, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Ker zakonodaja tega pojma ne definira, je v skladu s sodno prakso treba gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Eno temeljnih načel ZKP je načelo iskanja resnice. Tožnica je bila 10. 2. 2012 zaslišanja in je povedala, da ima že nekaj let težave s sosedom, ki ji nagaja tako, da ji meče petarde, ji meče smeti pod predpražnik in ji pred vrata nastavlja čevlje. Dne 22. 11. 2010 je potrkala na sosedina vrata, soseda ji je odprla. Tožnica ji je rekla, da bo malo vstopila v njeno stanovanje, nato pa ji rekla, da naj njen mož neha metati petarde na streho. Potem je prišel sosedin mož in tožnico porinil ven.

Organ za Bpp ugotavlja, da je tožničina prošnja za dodelitev Bpp v kazenskem postopku neutemeljena. V obravnavanem primeru se tožnici očita kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Navedeno kaznivo dejanje sodi med t. i. lažja kazniva dejanja, pri katerih tudi zakon ne pričakuje razčiščevanja zapletenih pravnih vprašanj. Tako teža tega dejanja kot zapletenost samega postopka nista takšni, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožnici za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru Bpp. V kazenskem postopku velja načelo materialne resnice in je sodišče samo dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist. Poleg tega je sodišče zavezano v dvomu vedno odločiti v korist obdolženca. Organ za Bpp zato zaključuje, da pogoji za dodelitev Bpp tožnici po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni. Ob navedenem zaključku organ niti ni presojal ali tožnica izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev Bpp, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnica v tožbi navedeno odločitev izpodbija, saj se s stališčem tožene stranke ne strinja. Meni, da je ravno obramba s pomočjo zagovornika bistven element pravice do poštenega sojenja in ključen koncept, s katerim se zagotavlja enakost orožij v kazenskem postopku. Pavšalno sklicevanje na načelo materialne resnice, domnevo nedolžnosti ter načelo „in dubio pro reo“ v ničemer ne spremeni dejstva, da se obdolženka, ki je prava neuka stranka, ne more učinkovito in enakovredno braniti z organi pregona. Ni razumljivo stališče tožene stranke, da že sama teža kaznivega dejanja, ki se tožnici v okviru kazenskega postopka očita, izključuje interes pravičnosti, da bi se ji dodelila Bpp. Tožnica se ne strinja z navedenim stališčem, ki bi dejansko pomenilo, da se Bpp za primer kazenskega postopka pred okrajnim sodiščem ne more dodeliti v nobenem primeru, saj naj bi bilo to v nasprotju z interesom pravičnosti.

Tožnica meni, da je zaključek tožene stranke toliko bolj presenetljiv glede na to, da je tožena stranka sama navedla, da je potrebno pri odločanju o Bpp gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imela obdolžena oseba strokovno obrambo z zagovornikom. Tožena stranka pa v konkretnem primeru tako ni ravnala, pač pa je pri podlagi za svojo odločitev upoštevala zgolj višino zagrožene kazni in posledično dejstvo, da gre za postopek pred okrajnim sodiščem. Tožnica se sklicuje, da mora biti kot obdolženka obravnavana kot enakovredna stranka, kar pa je lahko le ob pomoči pravnega strokovnjaka, saj bo njena obramba lahko le na ta način enakovredna obtožbi, ki jo na drugi strani zastopa prav tako pravni strokovnjak – državni tožilec, z večletnimi izkušnjami na področju prava, tožnica pa ima končano le osnovno šolo. Dejstvo je, da je že sama obtožba napisana v pravniškem jeziku, ki je za laike težko ali sploh nerazumljiv. Ne glede na načelo iskanja materialne resnice ali dolžnost izvajanja dokazov, ki so obdolženki v korist, sodišče teh dokazov niti ne more izvesti, če za njih niti ne ve. Tudi v tem delu je strokovna pomoč zagovornika, ki vključuje pravilno interpretacijo prepleta pravnih vprašanj z dejanskimi, nenadomestljiva.

Tožnica se sklicuje na odločitev Upravnega sodišča, ki je odločilo, da ima tudi oškodovanec pravico do ustreznega zastopanja in navedlo, da tudi priča – oškodovanec potrebuje pravno pomoč zaradi procesnih dejanj tekom celotnega postopka Zato ni jasno, zakaj bi se ta pravica odrekla obdolženemu, katerega položaj je v samem postopku bistveno bolj težak, sam izid pa ima lahko za obdolženega izjemno hude posledice. Upravno sodišče RS je v več primerih odločilo, da so obdolženi tudi v kazenskih postopkih upravičeni do Bpp. To toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko gre za obtožbe, zastopane s strani državnega tožilca, pravno pomoč pooblaščenca – odvetnika pa ima zagotovljeno tudi oškodovanka. Navedeno pomeni, da stoji tožnica nasproti dvema pravnima strokovnjakoma, katerih interes je, da se jo spozna za krivo očitanega kaznivega dejanja. Tožnica je prepričana, da ni sprejemljivo stališče tožene stranke, ki je njeno prošnjo za dodelitev Bpp zavrnila zgolj zato, češ da dodelitev Bpp ni v skladu z interesom pravičnosti, ker gre za postopek pred okrajnim sodiščem in ker naj bi tožnico varovalno načelo iskanja materialne resnice. V nasprotju z interesom pravičnosti je kvečjemu to, da se obdolženemu onemogoči obramba s pomočjo zagovornika, kot razlog pa se izpostavi višina zagrožene kazni. Tožnica kot obdolžena v kazenskem postopku se ne čuti zmožne, da bi se branila učinkovito in enakovredno sama, brez odvetnika, zaradi hude finančne stiske pa si sama ne more zagotoviti njegovega plačila, zaradi česar je tudi zaprosila za Bpp. Pravica do strokovne pomoči nikakor ne sme biti privilegij premožnejših, pač pa pravica vsakega obdolženega, ne glede na njegov socialni položaj, kar jasno izhaja že iz same Ustave. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Namen Bpp po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Pogoj za dodelitev Bpp iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, po katerem je treba pri presoji dodelitve Bpp kot pogoje upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, je med drugim tudi to, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Zakon šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka možnost Bpp zlorablja, če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da glede na okoliščine konkretnega primera, dodelitev Bpp ni v interesu pravičnosti iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pri pojmu pravičnosti se organ sklicuje na sodno prakso, po kateri je treba pri odločanju upoštevati osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Nato pa organ zaključuje, da teža dejanja kot zapletenost samega postopka nista takšni, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožnici za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru Bpp. Sodišče se strinja s tožnico, da tožena stranka ni ravnala v skladu s sodno prakso, na katero se sama sklicuje, in ni upoštevala vseh relevantnih okoliščin konkretne zadeve ter je pri svojem zaključku upoštevala predvsem, da gre za lažje kaznivo dejanje, za katerega je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Iz izpodbijane odločitve ne izhaja, kako je organ pri svoji odločitvi upošteval osebnost same obdolženke oziroma tožnice, saj ni navedel nobenih okoliščin, ki bi bile povezane s tožničino osebnostjo. Tožnica pa se v tožbi sklicuje, da ima končano le osnovno šolo, zaradi česar ne more biti enakovredna stranka napram pravnima strokovnjakoma v predmetnem kazenskem postopku, to je državnemu tožilcu in odvetniku oškodovanke. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje, da se kot obdolženka v kazenskem postopku ne čuti zmožne, da bi se branila učinkovito in enakovredno, nasprotni zaključki organa za Bpp pa so preuranjeni. Po mnenju sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile v postopku ugotovljene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da se je tožnica v kazenskem postopku sposobna sama zagovarjati in braniti svoje interese.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu za Bpp v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ ponovno presoditi ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev Bpp oziroma natančneje ali je dodelitev Bpp v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, pri čemer bo moral ugotoviti tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženke, vključno s presojo tožničinih navedb. Če bo ugotovil, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, pa bo moral tudi ugotoviti ali je izpolnjen še finančni pogoj iz 13. člena ZBPP glede na obvezno kumulativno izpolnjevanje vsebinskega in finančnega pogoja po ZBPP.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in na njegovi podlagi izdanemu Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).