Jedro

Če se sodišče navkljub popolni analitično- sintetični dokazni oceni znajde v spoznavni (dokazni) krizi, odloči po pravilu o materialnem dokaznem bremenu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine v višini 4.465,03 EUR (1.070.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 292,10 EUR (70.000,00 SIT) za čas od 8. 1. 2001 dalje do plačila z zamudnimi obrestmi od zneska 3.338,34 EUR (800.000,00 SIT) za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5% letni obrestni meri ter zahtevek za povračilo pravdnih stroškov s pripadki. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je naložilo dolžnost povrnitve pravdnih stroškov nasprotne stranke.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je zaslišanje prič izvajalo pred drugo sodnico, kot tisto, ki je dejansko izdala izpodbijano sodbo. Višje sodišče v Ljubljani je v svoji odločbi, s katero je razveljavilo predhodno odločitev v zadevi, navedlo, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne verjame priči V. T. Sodišče prve stopnje takšnega navodila višjega sodišča ni upoštevalo, priče T. ni ponovno zaslišalo in tudi ni navedlo, zakaj njegova izpoved ne bi bila verodostojna. Svojo dokazno oceno opira na po mnenju pritožbe minimalno odstopanje med izpovedbo tožnika in datumi, ki so navedeni v zdravstveni dokumentaciji. Tožeča stranka meni, da je zatorej dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna in v pritožbi ponuja svojo, pri čemer izpostavlja zaslišanje tožnika, priče V.T., poškodbeni list UKC, kartoteko osebnega zdravnika in potrdila o upravičeni zadržanosti z dela ter izpovedbo priče B. P. Med drugim pojasnjuje, da ga v ponedeljek noga še ni tako zelo bolela, ker je čez vikend počival, naslednji dan pa je bila noga že tako zatečena in boleča, da čez njo ni mogel potegniti hlačnice. Opozarja pa tudi, da je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izpovedbo osebnega zdravnika dr. B. K., ki je na vprašanje sodišča, kako se v ambulantni karton zabeleži, da je nastala poškodba in ali je možno, da se pacient zglasi kakšen dan po zadobljeni poškodbi, pojasnil, da se mora pacient najprej naročiti pri medicinski sestri in šele nato lahko pride na pregled k zdravniku, pri čemer je osebni zdravnik izrecno povedal, da se lahko pregled opravi tudi čez kakšen dan ali več, razen če pride s travmatološkim kartonom, ga sprejme takoj. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki je neskladja, na katera je sodišče oprlo svojo dokazno oceno, opredelilo kot manjša neskladja, ki bi težko vzbudila dvom v verodostojnost izpovedbe tožnika in priče T. Izpodbija tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede datuma obiska tožeče stranke pri specialistu. Poudarja, da je bil delodajalec obveščen o nezgodi, zato je zmotna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik delodajalca o tem ni obvestil, kakor tudi ugotovitev, da tožnik ni bil na bolniški. Nasprotno namreč izhaja iz zdravstvene dokumentacije, med drugim tudi iz kopije kartoteke osebnega zdravnika. Zakaj delodajalec tega ni vnesel v obračunski list, pa tožniku ni znano. Prvostopenjsko sodišče je zagrešilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi s tem, ko ni zaslišalo izvedenca K., ki bi lahko enako kot osebni zdravnik izpovedal o datumu in načinu nastanka nezgode oziroma kaj mu je v zvezi s tem povedal tožnik. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj takšnega dokaza ni izvedlo. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala nepremoženjsko škodo zaradi nezgode, za katero je trdila, da se je 13. 5. 2000 pripetila na delovnem mestu pri tem, ko je čistila hladilno komoro. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo že po temelju, ker je zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se je nesreča pripetila ravno na delovnem mestu in na dan, kot ga zatrjuje tožnik. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku namreč ugotovilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožeča stranka škodni dogodek dejansko utrpela zatrjevanega dne in da bi osebnega zdravnika obiskala 15. 5. 2000. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje navedene trditve tožeče stranke v dokaznem postopku vestno in celovito preizkusilo tako, kot to veleva 8. člen ZPP. Svojo dokazno oceno je podprlo z razumnimi in življenjskimi argumenti, pri čemer je tudi objektivizirano obrazložilo, zakaj ugotovljenih razlik med trditvami tožeče stranke in datumi, ki so v dokaznih listinah zavedeni kot datumi obiskov zdravnikov, ni mogoče zanemariti kot malenkostnih. Tožeča stranka v pritožbi opozarja na tiste dokaze, ki potrjujejo njene trditve, pri tem pa zanemarja, da se je sodišče prve stopnje s takšnimi dokazi seznanilo in se do njih tudi opredelilo, pri čemer zahtevka tožeče stranke ni zavrnilo zato, ker bi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo drug datum nezgode, temveč zato, ker se na njihovi podlagi ni moglo prepričati o resničnosti tožnikovih trditev o nastanku škodnega dogodka in obiskov zdravnikov s tako visoko stopnjo prepričanja, kot se za meritorno odločitev zahteva v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je že v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da se je navkljub popolni analitično-sintetični dokazni oceni znašlo v non liquet položaju, torej v spoznavni krizi, zaradi česar je bila odločitev v zadevi mogoča zgolj ob uporabi pravila o materialnem dokaznem bremenu (225. člen ZPP). Sodišče druge stopnje takšno odločitev sodišča prve stopnje sprejema kot pravilno, saj je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo, iz katerih dokazov resničnost tožnikovih trditev ne izhaja, ter ocenilo pomen takšnih neskladij, razlogom sodišča prve stopnje pa se kot pravilnim in v izogib ponavljanju pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Pritožbene navedbe, ki opozarjajo zgolj na tiste dokaze, ki potrjujejo trditve tožeče stranke, namreč v zvezi z uspehom ostalih izvedenih dokazov v postopku ne uspejo omajati prepričljivosti takšne dokazne ocene. Ker se torej v dokaznem postopku ni bilo mogoče prepričati o nastanku škodnega dogodka tako, kot je to zatrjevala tožeča stranka, je sodišče zaradi odsotnosti ene izmed štirih temeljnih predpostavk za obstoj civilnega delikta pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za sodno varstvo.

Glede na to, da sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, niti tistih, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).