Jedro

Polovična globa se je lahko plačala tudi po pravnomočnosti plačilnega naloga, zato ni bilo nobenega razloga, da je tožnica plačala polovico globe, preden je postal plačilni nalog pravnomočen in preden je nastala obveznost toženca, da plača izrečeno globo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ne more terjati plačane globe na podlagi 197. člena OZ, saj ob plačilu tožnice še ni obstajala zakonska obveznost toženca. Poleg tega je tožnica vedoma plačala tuj dolg, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si ob plačilu ni pridržala pravice terjati tega plačila nazaj, saj dogovor o tem ni bil sklenjen, prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je plačala tuj dolg, da bi se izognila sili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 223,99 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka), tožnici naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 1.026,63 EUR (II. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (III. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo odločitve ter ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev zadeve in vrnitev v nov postopek. Zmotno je stališče, da je zahtevek po 197. členu OZ neutemeljen, ker toženec dne 28. 5. 2021 še ni bil dolžan plačati globe. Tožnica je polovico globe plačala na dan, ko se je iztekel rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, zato je obveznost plačila globe navedenega dne obstajala. Globa je bila izrečena. Rok za plačilo globe in izvršljivost sta bila sicer vezana na pravnomočnost, vendar je bilo polovično globo možno plačati pred iztekom roka, zato je obveznost že obstajala. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da ni prišlo do dogovora o plačilu polovice globe. A. A., B. B. in direktor C. C. so vsi potrdili, da je bil sklenjen ustni dogovor, da tožnica plača polovico globe, toženec pa ji bo to z zamikom vrnil v obrokih pri plači. Toženec ni rekel, da bo zahteval sodno varstvo, prav tako ni zatrjeval, da je to nameraval storiti. A. A. ni izpovedal, da ne ve ali je toženec storil prekršek, ampak, da disponent ve ali je ustno ali pisno priznal, da je storil prekršek. Toženčev položaj ni bil drugačen od sodelavca, ki je podpisal pisni dogovor. Pri tožencu je bil dogovor ustni. Da je bil dogovor sklenjen, potrjuje tudi sklep o odtegljajih od plače. Toženec se je ustno strinjal s plačilom in povračilom, vendar kasneje pisnega soglasja ni podal. Toženec ni izpolnjeval svojih dolžnosti, ker je napačno namestil napravo DarsGo, ravnal je najmanj malomarno, zato je bil izdan plačilni nalog. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v obrazloženem odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo katera dejstva šteje za dokazana, odločilo je po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da med strankama ni bilo sporno, da je bil plačilni nalog s strani DARS d. d. vročen dne 20. 5. 2021. S plačilnim nalogom je bila tožencu izrečena globa v višini 4.000,00 EUR, ker je izvedel elektronsko registracijo prehoda točk cestninjenja v nasprotju s predpisi. Globo bi moral plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti plačilnega naloga. Skladno s pravnim poukom je imel toženec možnost, da v 8 dneh zahteva sodno varstvo. Če zahteve za sodno varstvo ne bi vložil, bi lahko plačal polovico globe še v 8 dneh po pravnomočnosti. V pravnem pouku je bilo nadalje opozorilo, da če se bo plačala polovica globe pred pravnomočnostjo, vložitev zahteve za sodno varstvo ni dovoljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je obveznost toženca, da plača izrečeno globo, nastala šele po pravnomočnosti plačilnega naloga. Ker je bil plačilni nalog vročen 20. 5. 2021, je imel toženec pravico vložiti zahtevo za sodno varstvo še vključno 28. 5. 2021. Plačilni nalog bi tako postal pravnomočen 29. 5. 2021, če toženec ne bi vložil zahteve za sodno varstvo. Tožnica je plačala polovico globe po plačilnem nalogu dne 28. 5. 2021, to je v času, ko toženec še ni imel dolžnosti plačati sporni plačilni nalog, s čimer je tožencu odvzela možnost vložitve zahteve za sodno varstvo. Polovična globa se je lahko plačala tudi po pravnomočnosti, zato ni bilo nobenega razloga, da je tožnica plačala polovico globe preden je postal plačilni nalog pravnomočen in preden je nastala obveznost toženca, da plača izrečeno globo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnica ne more terjati plačane globe na podlagi 197. člena1 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), saj ob plačilu tožnice še ni obstajala zakonska obveznost toženca. Poleg tega je tožnica vedoma plačala tuj dolg, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da si ob plačilu ni pridržala pravice terjati tega plačila nazaj, saj dogovor o tem ni bil sklenjen, prav tako pa ni bilo zatrjevano, da je plačala tuj dolg, da bi se izognila sili.2 Toženka tako ne more zahtevati vračila plačanega zneska na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med tožnico in tožencem ni bil sklenjen ne pisni ne ustni dogovor, da tožnica plača globo namesto toženca, toženec pa ji bo plačano vrnil po obrokih, zato ni prišlo do pogodbene subrogacije iz drugega odstavka 274. člena OZ, na podlagi katere bi moral toženec tožnici povrniti znesek plačane globe. Tožnica tudi ni imela pravnega interesa za plačilo globe, zato ne more terjati povračila niti na podlagi pravil o zakoniti subrogaciji iz 275. člena OZ.3

9. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo tožencu, da vse do takrat, ko je podal odpoved, ni bilo govora o tem, da bo moral globo povrniti z obročnimi odtegljaji od plače. Sodišče prve stopnje je tisto, ki ob neposrednem zaslišanju strank in prič dobi vtis o njihovi prepričljivosti. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedi zaslišanih prič in strank in na podlagi vseh izvedenih dokazov verjelo tožencu, tožnica pa neutemeljeno oporeka takšnemu dokaznemu zaključku. Priča A. A. je potrdila izpoved direktorja tožnice C. C., da je bilo tožencu pojasnjeno, da bo tožnica plačala globo, toženec pa bo to potem vrnil, pri čemer je bil dogovorjen zamik pri izplačilu, ker se je toženec šele zaposlil pri tožnici. To je potrdila tudi priča B. B. Možen je sicer ustni dogovor o plačilu tujega dolga, vendar se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da takšen dogovor ni bil sklenjen niti ustno, kot je to trdil in izpovedal toženec. Glede na to, da je šlo za 2.000,00 EUR, da je tožnica z drugim delavcem, namesto katerega je plačala globo, sklenila pisni dogovor, s tožencem pa takšnega dogovora ni sklenila, da je šele po skoraj enem letu od toženca želela povrnitev globe, se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da dogovor o plačilu globe s strani tožnice ni bil sklenjen ne pred plačilom dne 28. 5. 20214 ne kasneje. Sklep o odtegljaju ne dokazuje obstoja dogovora, kot to uveljavlja tožnica v pritožbi. Gre za enostranski akt tožnice, iz katerega ne izhaja, da toženec soglaša z odtegljaji od plače, niti da je bilo dogovorjeno, da globo plača tožnica in se bo znesek odtegnil od toženčeve plače. Tožnica je v tem sklepu zgolj ugotovila, da je plačala globo, zato bo tožencu to odtegnila od aprilske in majske plače 2022 in pri izplačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust. Glede na to, da je v sklepu govora o sorazmernem delu regresa za letni dopust za leto 2022, to še dodatno potrjuje pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da ni bilo ustno dogovorjeno, da bo toženec povrnil plačano globo, in da do prejema odpovedi o tem ni bilo nobenega govora. Če bi tožnica sklep res izdala pred odpovedjo toženca, v sklepu ne bi govorila o sorazmernem regresu, saj je bil toženec pri njej zaposlen za nedoločen čas, zato bi mu morala plačati polni regres, če toženec ne bi podal odpovedi, iz česar izhaja, da je želela vračilo plačane globe šele po tem, ko je toženec podal odpoved.

10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da toženec ni trdil, da je nameraval vložiti zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Toženec je že v dogovoru na tožbo poudaril, da je imel interes vložiti zahtevo za sodno varstvo, česar zaradi ravnanja tožnice ni mogel storiti. Na prvem naroku za glavno obravnavo je dodatno navedel, da zahteve za sodno varstvo ni podal, ker je tožnica plačala globo v odprtem roku za sodno varstvo, v pravnem pouku pa je bilo zapisano, da v takem primeru sodno varstvo ni dopustno. Toženec ni bil dolžan obvestiti tožnice ali bo vložil zahtevo za sodno varstvo, saj je bil zavezanec za plačilo globe on in ne tožnica. Tudi, če je imela tožnica prakso, da je plačala globe namesto delavcev in bi bil toženec s tem seznanjen, česar glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje ni dokazala, pa bi morala s plačilom počakati do pravnomočnosti, da ne bi tožencu odvzela pravice do sodnega varstva (saj se je polovična globa lahko plačala še v 8 dneh od pravnomočnosti) in s tožencem skleniti dogovor o načinu vračila plačane globe.

11. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved A. A. o tem, ali je vedel, da je toženec storil prekršek, je neutemeljen. Priča je povedala, da bi disponent vedel ali je toženec priznal prekršek, poleg tega pa je še povedala, da naj bi toženec prosil za odlog plačila in da niso vedeli, da naprava ni delovala pravilno, dokler ni prišla globa. A. A. tako ni izpovedal, da je vedel, da je toženec storil prekršek. Tudi v kolikor bi A. A. izpovedal, da je toženec prekršek priznal, pa to na odločitev ne bi moglo vplivati, glede na to, da ni bilo dogovorjeno, da bo globo plačala tožnica, toženec pa ji bo to povrnil. 12. Pritožbene navedbe o tem, ali je toženec storil očitani prekršek, ali je imel pravilno nameščeno napravo DarsGo, niso pomembne, saj tudi, če je bila globa izdana utemeljeno, tožnica nima pravne podlage za svoj zahtevek, zato jih pritožbeno sodišče ne presoja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. čelna ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožencu skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) in priglašenimi stroški, priznalo 300 točk za odgovor na pritožbo in 6 točk za materialne stroške, skupaj 306 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 183,60 EUR, povečano za DDV pa 223,99 EUR. Navedene stroške mora tožnica povrniti tožencu v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo stroškov pregleda listinske dokumentacije, posveta s stranko in poročila stranki, saj so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Prav tako tožencu ne pripadajo stroški prve pripravljalne vloge, saj gre za stroške postopka na prvi stopnji, o katerih je odločalo sodišče prve stopnje.

1 Ta določa, da kadar kdo za drugega kaj potroši ali zanj stori, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. 2 Glede na 191. člen OZ kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice tega zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. 3 Slednji določa, da kdor izpolni obveznost drugega, ker ima za to pravni interes, ob izpolnitvi te obveznosti nanj preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. 4 Na podlagi drugega odstavka 274. člena OZ preidejo pavice upnika na izpolnitelja tudi v primeru pogodbe med dolžnikom in izpolniteljem, ki jo sklenita pred izpolnitvijo.