Jedro

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 12. 9. 2017 od 13. ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov sklepa sledi, da je tožnik dne 12. 9. 2017 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje, saj je bilo po podatkih baze Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že petkrat zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 20. 2. 2015 v Bolgariji, 29. 3. 2015 v Avstriji, 2. 4. 2015 na Madžarskem, 2. 9. 2016 ponovno v Bolgariji in 29. 5. 2017 na Hrvaškem.

3. Pred tem je tožnika dne 2. 9. 2017 obravnavala Policijska postaja Koper, ko je skupaj še z drugimi tujci ilegalno prečkal državno mejo med Hrvaško in Slovenijo. Pri sebi ni imel osebnih dokumentov, razen izkaznice prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem, v času postopka na policijski postaji pa se je predstavil kot državljan Sirske Arabske Republike in povedal, da je zbežal iz države, ker je tam vojna. Nakar je bil prepeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer je (pri podaji prošnje) povedal, da ni državljan Sirije, temveč Alžirije ter da je za mednarodno zaščito že zaprosil na Hrvaškem. Hrvaško je zapustil, ker je želel v državo, kjer so boljši pogoji za študij, Alžirijo pa je zapustil, ker tam ni imel možnosti, da študira. Ni pa bil v Alžiriji fizično ogrožen in tudi drugih razlogov, iz katerih je zapustil Alžirijo, ni navedel. 4. Glede na navedeno in skladno z Uredbo (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna, se v obrazložitvi navaja, da bo Ministrstvo za notranje zadeve pristojnim organom Madžarske, Avstrije in Italije posredovalo posredovalo prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca, medtem ko je pristojni organ Hrvaške zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa se, prav tako skladno z Uredbo (drugi odstavek 28. člena) in sodno prakso Vrhovnega sodišča, izreče ukrep pridržanja, saj je tožnik pred prihodom v Slovenijo že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, a ga to ni zadržalo, da bi državo zapustil in odšel v Slovenijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Pri čemer vsi zbrani podatki kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Sloveniji in da ga je zato treba pridržati, dokler ne bo opravljena njegova predaja odgovorni državi članici.

5. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bo pobegnil pristojni organ ugotavlja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da je zaprosil za mednarodno zaščito samo na Hrvaškem, nato pa je bilo ugotovljeno, da je prošnjo vložil še v štirih drugih državah ter da v nobeni od držav ni počakal na zaključek postopka. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki poleg 3. in 4. alinee ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevernost pobega iz Dublinske uredbe. Poleg tega je tožnik ob prijetju navajal, da je državljan Sirije, pri podaji prošnje pa izjavo spremenil in povedal, da je državljan Alžirije. Spremenil je tudi razloge, iz katerih prosi za mednarodno zaščito ter na ta način večkrat spreminjal podatke, od katerih vsaj eden ne drži, kar prav tako ustreza 5. alinei prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 kot navajanje lažnih podatkov. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje in v Sloveniji nima možnosti bivanja, pa sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Tožnik je nadalje pri opisu poti povedal, da je bil namenjen proti Italiji in je namero, da ostane v Sloveniji izrazil šele ob prijetju, kar po presoji pristojnega organa utemeljuje prepričanje, da bi tožnik sicer, če ga policija ne bi prijela, pot nadaljeval v Italijo in torej zapustil Slovenijo, s tem pa onemogočil predajo pristojni državi članici. Pri tem poudari, da je namen mednarodne zaščite nuditi zaščito ljudem pred preganjanjem v izvorni državi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik.

6. Navedene okoliščine po presoji pristojnega organa torej kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če bi mu gibanje ne bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno prehajal iz države v državo. Zaradi nadaljevanja postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, namreč po presoji pristojnega organa, ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti, še preden je odločeno o njihovi prošnji. Izrečeni ukrep pa je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu in zaradi česar okoliščine pridržanja v Centru za tujce ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega ukrepa. Pri tem se pristojni organ, poleg že omenjene direktive, sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča. 7. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb postopka. V tožbi navaja, da pri podaji prošnje ni mogel navesti vseh dejstev in okoliščin, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Slovenije in so lahko pomembne za postopek. Ne pri podaji prošnje in ne pri ustni seznanitvi se tožnik po pooblaščencu ni mogel izjasniti o teh okoliščinah niti mu niso bili pojasnjeni razlogi, iz katerih se mu omeji gibanje, da bi se lahko do njih opredelil. S tem ko tožniku ni dovolila, da se izjavi, je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom materialne resnice, saj ni ugotovila vseh tistih dejstev, ki so pomembna za odločitev. S tem je kršila tudi načelo zaslišanja stranke, saj se tožnik o relevantnih dejstvih in okoliščinah ni mogel izjaviti pred izdajo odločbe.

8. Poleg tega bi tožena stranka lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, saj pri tožniku ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi pobegnil. Tožnik na podlagi navedb, ki jih je podal ob podaji prošnje, ne najde razlogov o obstoju znatne nevarnosti pobega. Tožnik je bil večkrat vrnjen v različne države, kar je tudi pojasnil. Iz Srbije je preko Hrvaške želel v Slovenijo, kjer bi ostal in študiral, kar izkazuje namero, da bi ostal v Sloveniji. V tem ni mogoče prepoznati ne znatne nevarnosti in še manj begosumnosti. Poleg tega je treba upoštevati, da vsi prehodi meje niso potekali ilegalno niti ni razlog za izrazito begosumnost to, da je že v štirih državah zaprosil za mednarodno zaščito, v nobeni pa počakal na zaključek postopka.

9. Ukrep pridržanja tudi ni sorazmeren, saj tožnik ni begosumen in bi do odločitve lahko počakal v Azilnem domu, in predstavlja zato neupravičen poseg v tožnikovo pravico do osebne svobode. Osnovno oskrbo gre enačiti z zaporom zaprtega tipa. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti, pa za prosilce po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ni dopusten. Prav to pa se v Centru za tujce izvaja.

10. Hkrati s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče naj stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa omejitve gibanja v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal, zakaj niso podani pogoji za ukrep, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Dni brez osebne svobode mu nihče ne bo mogel nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah pomeni škodo že sama po sebi. Tako je odločilo naslovno, pa tudi Ustavno sodišče. Poleg tega predstavlja dodaten argument dejstvo, da mora tožena stranka osebam, ki jim je poseženo v osebno svobodo, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pri čemer pot do pravnomočne rešitve posameznih primerov (s strani sodišča) lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in na naroku vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Na naroku predlaga še zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe.

12. Tožnik na naroku za glavno obravnavo vztraja pri tožbi in pri zahtevi za začasno odredbo.

K I. točki izreka

13. Tožba ni utemeljena.

14. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 in s tem za situacijo iz 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi niti ni sporno. Sporno je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe.

15. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

16. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite.

17. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal iz države v državo ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito, nazadnje na Hrvaškem, države pa, vključno s Hrvaško, samovoljno zapustil še pred odločitvijo o prošnji. Glede navedb pa je bistveno, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Tako je bil po prvih izjavah, ki jih je dal policistom, državljan Sirije in na begu zaradi vojne, medtem ko je v prošnji za mednarodno zaščito navedel, da je iz Alžirije in da je izvorno državo zapustil iz želje po izobraževanju. Izjave spreminja tudi glede ciljne države, ki je bila sprva Italija, in šele po navedbah v tožbi in na naroku Slovenija. Za mednarodno zaščito v Sloveniji je tudi sicer zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije. Kar vse tudi sodišče, enako kot pristojni organ, utrjuje v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, z namenom, da pride v Italijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Dublinski uredbi. Tožnikovo zatrjevanje na naroku, da prošnje za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, ni prepričljivo, saj o nasprotnem poleg podatkov Eurodac dovolj verodostojno priča izkaznica azilnega doma, ki so mu jo izdali na Hrvaškem in ki se nahaja v upravnih spisih. V spisih pa se nahaja tudi tožnikova lastnoročno napisana in podpisana izjava o tem, da je državljan Sirije in da je na begu pred vojno, zato ni mogoče slediti niti tistim tožnikovim navedbam na naroku, po katerih naj bi tožnik podatek o tem, da je sirski državljan, zgolj potrdil, sicer pa naj bi ta podatek temeljil na dokumentih (listku), ki je pripadal prijatelju iz Sirije in ki so ga policisti ob prijetju našli pri tožniku. Iz spisov tudi sledi, in o tem niti ni spora, da je tožnik imel ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko in po podatkih spisov tudi je sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Drugačne in hkrati povsem pavšalne tožbene navedbe, vključno s trditvijo o kršitvi načela zaslišanja stranke, so zato brez podlage in jih sodišče kot takšne zavrača. 18. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

19. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer pove, da se v Centru za tujce počuti "normalno" in da pri bivanju v Centru nima "posebnih problemov". Res je sicer, da si želi več svobode ter da pogreša prosto gibanje izven Centra za tujce, kar pa še ne predstavlja okoliščin, ki bi pretehtale že navedene razloge za pridržanje in s tem v zadostni meri izkazano nevarnost pobega.

20. Sodišče je zato, glede na povedano, sledilo razlogom izpodbijanega sklepa kot pravilnim in skladnim z zakonom, tožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 21. K II. točki izreka

22. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

23. V konkretnem primeru je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe že tudi odločeno o tožbi, in to z pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči.