Jedro

Dovolitev priglašenih del je možna le, če gre za takšen poseg, ki izpolnjuje pogoje iz Navodila o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekte oz. posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno lokacijsko dovoljenje, in kaj se lahko šteje za pomožne objekte. Če je presojo o tem, kakšne vrste dovoljenja je potrebno, sodišče opravilo brez glavne obravnave, ne gre za bistveno kršitev postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 163/98-8 z dne 14.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 6.5.1998. Z njo je tožena stranka na pritožbo I.G. odpravila odločbo o dovolitvi priglašenih del Upravne enote N.G. z dne 23.9.1997, s katero je bila tožnikoma dovoljena legalizacija adaptacije stanovanjske hiše stoječe na parc. št. 3028 k.o. S., ki je obsegala izvedbo dveh oken v pritličju in prvem nadstropju na severozahodni fasadi hiše v dimenziji 100 x 140 cm in 80 x 140 cm in zavrnila zahtevo tožnikov za priglasitev del in legalizacijo adaptacije navedene stanovanjske hiše. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Navaja, da ZUN v 2. odstavku 62. člena določa, da pristojni upravni organ za urejanje prostora izda investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del, če ugotovi, da za nameravana dela zadostuje priglasitev del ter, da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. Po 1. odstavku 51. člena ZUN lokacijsko dovoljenje ni potrebno med drugim za tekoča vzdrževalna dela na obstoječih objektih in adaptacije, s katerimi se bistveno ne spremenijo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov.

Navodilo o merilih za to, kaj se lahko šteje za objekt oziroma posege v prostor, za katere po zakonu ni potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje in kaj se lahko šteje za pomožne objekte (Uradni list SRS, št. 27/85), določa, da se za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov, štejejo med drugim dela oziroma posegi na obstoječih objektih tako, da se ne spremeni vertikalni ali horizontalni gabarit objekta ali njegov izgled, ter da se z adaptacijo ne posega v konstrukcijske elemente objekta. Tožnika sta priglasila legalizacijo adaptacije stanovanjske hiše na parc. št. 3028 k.o. S., ki obsega dvoje oken na SZ fasadi hiše in sicer okno kuhinje v nadstropju velikosti 80 cm x 140 cm in okno kuhinje v pritličju v velikosti 100 cm x 140 cm. Okni sta vgrajeni v nosilni zid v pritličju in 1. nadstropju in to v steno, katere lice je obrnjeno proti cesti. Zato se izgled objekta spreminja, saj se vgrajujeta dve okni v steno, ki je bila sicer projektirana in izvedena brez oken. Vprašanje, ali se s tem izboljša ali poslabša izgled objekta, je za samo odločanje nepomembno. Ugovor tožnikov, da je za navedeni poseg dovolj priglasitev, je zato neutemeljen. Neutemeljen je tudi ugovor, da je bil prizadeti stranki (pritožniku v upravnem postopku) neupravičeno podeljen status stranke. Čim je v upravnem postopku dan status stranke, se tega statusa tekom postopka ne da odvzeti. Nedvomno ima v tej fazi postopka prizadeta stranka - sosed tožečih strank - pravni interes glede na to, da ji je bil v upravnem postopku dan status stranke. V morebitnem novem postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, pa bo moral organ prve stopnje ugotoviti, ali je dejansko sosed, kateremu je bil v tem postopku dan status stranke po 49. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) zaradi gradbenih posegov res prizadet v svojih interesih ali ne.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlagata, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Navajata, da je nekaj lastnikov stanovanjskih hiš v naselju Ulica B.K. v S. opravilo razne posege samo na podlagi odločbe o priglasitvi del. Če prvostopni organ v postopku izdaje odločbe o priglasitvi del ne bi napravil napake in od tožnika zahteval, da pridobi soglasje sosedov, sosed G. ne bi bil upravičen vlagati pritožbo zoper ugoditveno odločbo prve stopnje. V isti ulici, niti v oddaljenosti 100 m od vrstne hiše tožnikov, je drug sosed dokončal dozidavo k svoji vrstni hiši in ni bilo potrebno soglasje sosedov, čeprav je šlo za večji poseg. Sodišče prve stopnje je preveč posplošilo pojem pravnega interesa za sosede v strnjenem naselju. Takšen interes mora biti upravičen in na zakonu utemeljen. Posplošena razlaga pravnega interesa lahko privede do absurda. Stališče sodišča prve stopnje ne pomeni presoje zakonitosti upravnega akta. Kljub kogentni določbi 50. člena ZUS in konkretnemu predlogu tožnikov, sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno podlago izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se s posegom, kot ga ugotavljata tožena stranka in sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, spreminja izgled objekta in posega v njegove konstrukcijske elemente. Zato glede na določbe ZUN in navodilo, na katere se sklicujeta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje, za nameraveni poseg (njegovo legalizacijo) ne zadošča le priglasitev del. Prav z navedenimi dejanskimi ugotovitvami pa sta utemeljevala svoje odločitve oba organa in na isti dejanski podlagi temelji tudi izpodbijana sodba.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj je bil prizadeti stranki I.G. pravilno priznan status stranke. Tudi te razloge pritožbeno sodišče sprejema in ocenjuje, da je bil 49. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) pravilno uporabljen. Sklicevanje na druge investitorje in druge postopke ne more vplivati na drugačno odločitev. Predmet presoje (tudi pritožbene) je zakonitost konkretnega upravnega postopka in v njem izdane odločbe.

Res je tožnik v tožbi zahteval, da sodišče in da prve stopnje odloči po opravljeni glavni obravnavi, sodišče prve stopnje tej zahtevi ni sledilo. Toda v konkretnem primeru dejansko stanje (vrsta posega v prostor), niti ni sporna, pač pa je sporna presoja, kakšne vrste dovoljenja za poseg je potrebna. Če je tako presojo sodišče prve stopnje opravilo na seji (in to v materialno pravnem pogledu pravilno), ne da bi opravilo glavno obravnavo, po presoji pritožbenega sodišča, to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zato uveljavljena bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu ni podana (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.