Jedro

Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožnikovo nesodelovanje pripomoglo k nastanku škode, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tožnik je namreč zatrjeval, da ga pred operacijo zdravnica ni pregledala, ampak ga je pred anastezijo spraševala, kakšno operacijo bo imel in kakšno anastezijo naj mu da. Sodišče naj tudi upošteva, da gre za pogodbeno razmerje med zdravstveno ustanovo in pacientom, ki med drugim obsega tudi predhodno obveščenost pacienta o možnih metodah zdravljenja, posledicah in učinkih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženih strank zahtevala solidarno plačilo odškodnine s pripadki.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeča stranka vztraja, da je šlo za zdravniško napako in zato je podan temelj odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov, zlasti pa ne komisije za izvedeniška mnenja medicinske fakultete, izvedenke dr. M. Š. z dopolnitvijo in ni ločilo, kaj je medicinski zaplet in kaj zdravniška napaka. Sodišče je menilo, da pri vsaki intervenciji nosijo rizike posledic intervencije. Sodišče ni pri odločbi upoštevalo standarda profesionalne skrbnosti v zdravniškem poklicu in ni upoštevalo izpovedb sicer dobre strokovnjakinje dr. B. J., ki je premogla toliko osebnega in strokovnega poguma, da je povozila mnenje dr. V. in njegovo teorijo o toksičnem izobarnem delovanju hipobaričnega analgetika le v eni smeri, saj je tožnik prizadet po posegu na levi strani. Sodišče je prezrlo ugotovitev izvedencev, da tožnikov sporni del hrbtenjače, tako imenovani "konjski rep" (caude equine) leži v višini zgornje tretjine telesa prvega ledvenega vretenca, kar ni nobena posebnost in na kar bi morali pri kirurškem posegu računati.

Zmoten je zaključek sodišča, da tožnik kot pacient ni sodeloval v postopku, ko je prejemal spinalno anastezijo ter je zato zaradi nesodelovanja prišlo do zapleta. Iz zapisnikov o protokolu o dejanju anastezije, kot tudi izpričevanje prestojnice dr. E., ne izhaja, da bi tožnik nesodeloval. To tudi ni življenjsko, saj pacient išče zdravniško pomoč, naredi vse, da bi se njegovo stanje izboljšalo.

Upoštevaje tožnikovo izpovedbo ni mogoče govoriti o tožnikovem nesodelovanju. Po stališču izvedenke dr. Š. je edini možni vzrok za poškodbo v tem, da je prišlo do dotika igle in do poškodovanega živčevja v opisani smeri. Iz izvedenkine izpovedbe tudi izhaja, da v skladu z medicinsko doktrino in pri dajanju spinalne anastezije ne sme priti do dotika caude equine in čeprav je izvedenka menila, da naj ne bi šlo za strokovno napako, saj je anastezistka izvajala spinalno anastezijo v prepričanju, da jo izvaja v predelu, kjer je potrebno, gre za zmotno oceno pravilnega dajanja anastezije. Ne gre torej za zaplet, ampak za napako, ki jo je treba oceniti po ravnanju medicinske doktrine. Izvedenka je tudi povedala, da se spinalna anastezija aplicira le na mesto med F3 in L4, ne pa na mesto, kamor je anastetik aplicirala anasteziologinja, kar je pozvročilo okvaro.

Sodišče torej ni pravilno ocenilo ravnanja anasteziologinje, ki je v nasprotju z doktrino aplicirala tožniku spinalno anastezijo. Sodba nima odločilnih dejstev razlogov o pravnoodločilnih dejstvih. Zmotno je tudi ugotovljeno dejansko stanje glede pravil stroke in deplaciranje zaključek sodbe, da pravila stroke ne nalagajo preverjanja anatomskih sprememb hrbtenice pred izvajanjem spinalne anastezije.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je menilo, da tožena stranka ni odgovorna, saj je dr. V. B. pravilno opravila spinalno anastezijo po pravilih stroke, vendar je zaradi anatomske spremembe tožnikove hrbtenice, to je večje usločenosti v ledvenem delu in zaradi nesodelovanja tožnika prišlo do nepravilne ocene mesta med vretenci, kar je povzročilo tožnikove težave oziroma tožnikovo škodo. Zato je sodišče po temelju tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri tem je sodišče prve stopnje obrazložilo (o tem sodba ima razloge), zakaj meni, da je bila anastezija opravljena po pravilih stroke; pač pa ni obrazložilo, kako bi moral sodelovati tožnik in zakaj je zaradi njegovega nesodelovanja prišlo do napake pri izvajanju spinalne anastezije. O zatrjevani tožnikovi krivdi za nastalo škodo, sodba torej nima razlogov, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 354. členom ZPP).

V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotovi, kaj pomeni po pravilih stroke "sodelovanje tožnika". Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je to normalni del posega, naj ugotovi, kako je bil tožnik na to pripravljen. V spisu se na list. št. 223 omenja, da bi po pravilih stroke moral biti dan pred operacijo opravljen pogovor s tožnikom, kar ni bilo opravljeno. Tožnik zaslišan kot stranka je povedal, da ga je anastezistka spraševala o tem, za kakšen poseg gre in kakšno anastezijo naj mu da. Pritožbeno sodišče opozarja, da po določbi 4. alineje 47. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92) mora biti pacient predhodno obveščen o vseh možnih metodah zdravljenja, posledicah in učinkih. Seveda ima opustitev te pojasnilne dolžnosti podlago oziroma posledico le, če bi pojasnilo škodljivo vplivalo na bolnikovo zdravstveno stanje. Bolnik in zdravstvena ustanova sta v pogodbenem razmerju, pri čemer je zdravstvena ustanova za ravnanje svojih delavcev odgovorna, razen če dokaže, da je ravnala tako kot je bilo treba (190. člen ZOR). V konkretnem primeru bi to pomenilo, da mora tožena stranka dokazati, če je bolnikovo sodelovanje normalni del posega, da je tožnika na to ustrezno pripravila, mu pojasnila posledice, če "ne bi sodeloval", nato pa bi tožnik moral imeti možnost, da se odloči, ali pristane pod temi pogoji na poseg, ali obstaja drugačna možnost posega. Tožnik zatrjuje, da je storil vse, kar so mu rekli in da torej ni kriv, da je do škode prišlo. Tudi za odškodnine zaradi kršitve pogodb veljajo namreč določila o povračilu škode (269. člen ZOR), uporaba na podlagi

1060. člena OZ, saj gre za zatrjevano sokrivdo tožnika.

Pritožba tudi graja sodbo v delu, ko sodba ugotavlja, da je tožnikova anatomska posebnost "zakrivila, da je prišlo do napačne aplikacije anastezije. Tožeča stranka namreč trdi, da bi tudi ob tožnikovi anatomski posebnosti moralo priti do pravilne izvedbe anastezije. Pri tem mora drugotožena stranka dokazati, kako se opravi anastezija v primerih, ko gre za usločene hrbtenice, saj bi bilo verjetno veliko takih primerov, če bi ob vsaki anatomski nepravilnosti prišlo do dotika živčne korenine. Sodba namreč nima razlogov o tem, kako je pravilen potek tovrstne anastezije pri bolnikih, ki imajo takšno hrbtenico in tudi nima razlogov o tem, kdaj je sploh primerno dajati takšno anastezijo, ne da bi se anastezist pred tem posvetoval s pacientom o morebitnih težavah s hrbtenico oziroma odredil ustrezne preiskave pred operativnim posegom. Tožeča stranka namreč drugotoženi stranki očita vrsto opustitev, s tem da mora sodišče prve stopnje preveriti dolžnost drugotožene stranke glede na ustaljena pravila stroke, o čemer je sodišče že izvedlo obširen dokazni postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.