Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek tudi na neupravičeni pridobitvi in je sodišče prve stopnje svojo ugodilno sodbo utemeljilo po tem temelju, so neupoštevne vse trditve prve tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato tudi ni upoštevna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. čl. Splošnih pogojev tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, obogatena s tem, da je tožeča stranka zanjo izvrševala ogrevanje stanovanj, katerih lastnik je.

Izrek

Pritožba prve tožene stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. opr. št. Ig z dne 9.10.2002 zoper prvo toženo stranko deloma v veljavi v 1. točki izreka in v točki 3 izreka tako, da je prva tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki plačati glavnico v znesku 2.598.233,50 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni v zakonu od 17.4.2002 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 28.580,80 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom od 9.10.2002 dalje do plačila, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi razveljavilo za znesek 183.796,50 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom, od 17.2.2002 dalje in v točki 3 izreka za izvršilne stroške v znesku 2.152,20 SIT z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, določeni z zakonom, od 9.10.2002 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov je odločilo, da jih je prva tožena stranka dolžna povrniti tožeči v znesku 379.140,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2006 dalje do plačila v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožuje prva tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in razveljavi sklep o izvršbi v celoti, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko dovolilo subjektivno spremembo tožbe in to večkratno. Tožeča stranka je v predlogu za izvršbo kot dolžnika navedlo M.o.K. in Stanovanjski sklad M.o.K., po vloženem ugovoru pa je navedla kot tožečo stranko le MOK, pozneje pa MOK in Javni stanovanjski sklad MOK, na enem od narokov pa potem še navedla, da gre za takoimenovani eventualni zahtevek, in sicer naj sodišče naloži plačilo obveznosti primarno MOK, podrejeno pa skladu. Taka subjektivna sprememba tožbe pa seveda ne more biti dovoljena. Tožeča stranka tudi ni izkazala svoje aktivne legitimacije, saj pogodba ni bila veljavno sklenjena. Razen tega sodišče ne navede jasnih razlogov glede trditev, da bi tožnica dejansko ogrevala stanovanja in bila upravičena do plačila. V tej smeri ni bilo izvedenih nobenih dokazov. Ne glede na to, da se na M. iz sporne kurilnice ogreva veliko stanovanj, bi bilo potrebno dokazati, da so se ogrevala tudi stanovanja, ki so predmet tega spora. Napačno je ravnalo sodišče prve stopnje tudi, ko ni upoštevalo enoletnega roka za zastaranje terjatev po 378. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj gre za dobavo toplotne energije za potrebe gospodinjstva. Tudi glede solidarne obveznosti tožene stranke na podlagi splošnih pogojev so zaključki sodišča prve stopnje napačni, saj mora dejansko ogrevanje plačevati najemnik in ne lastnik. Če pa so splošni pogoji nejasno napisani, se morajo razlagati v škodo tožeče stranke, ki jih je sestavila.

Pritožba prve tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo biti pozorno pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni mogoče pritrditi navedbam prve tožene stranke, češ da je sodišče dovolilo subjektivno spremembo tožbe. Dejansko je tožeča stranka že v izvršilnem predlogu navedla kot dolžnika obe toženi stranki in je obe stranki kot tožene navedla tudi v svoji vlogi z dne 7.11.2003 s tem, da je v tej vlogi popravila ime druge tožene stranke, ki je označila kot Javni stanovanjski sklad M.o.K.. Tudi s tem, da je na glavni obravnavi dne 26.11.2003 tožbeni zahtevek uveljavljala tako, da je zahtevek uveljavljala primarno zoper prvo toženo stranko M.o.K., podrejeno pa zoper drugo toženo stranko, ni prišlo do subjektivne spremembe tožbe, kot to navaja tožena stranka. Zato v tej smeri ni podana zatrjevana kršitev določb postopka. Tudi kar se tiče zastaralnega roka, sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo materialnega prava. Predvsem je treba upoštevati, da sodišče prve stopnje ni ugodilo tožbenemu zahtevku na podlagi pogodbe, sklenjene med tožečo in prvo toženo stranko, ampak iz naslova neupravičene pridobitve. Zato v nobenem primeru ne pride v poštev rok iz 378. čl. ZOR, po katerem je zastaralni rok za terjatve iz dobave toplotne energije, izvršene za potrebe gospodinjstva eno leto, ampak velja zastaralni rok petih let. Glede na to, da je tožeča stranka utemeljevala svoj zahtevek tudi na neupravičeni pridobitvi in je sodišče prve stopnje svojo ugodilno sodbo utemeljilo po tem temelju, so neupoštevne tudi vse trditve prve tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala svoje aktivne legitimacije, ker pogodba ni bila veljavno sklenjena. Zato tudi ni upoštevna navedba, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 3. čl. Splošnih pogojev tožeče stranke. Prva tožena stranka je bila, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje obogatena s tem, da je tožeča stranka zanjo izvrševala ogrevanje stanovanj, katerih lastnik je. Tudi trditev, da tožnica ni izkazala, da bi dejansko ogrevala stanovanja in bila zato upravičena do plačila, po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljena. Ni namreč res, da sodišče prve stopnje ne bi izvajalo v tej smeri nobenih dokazov, saj je iz izpodbijane sodbe razvidno, da je to izrecno potrdila tudi zaslišana zakonita zastopnica tožeče stranke. Kakšnih konkretnih nasprotnih trditev, ki bi lahko ovrgle te ugotovitve sodišča prve stopnje pa tožena stranka ni navajala niti med obravnavo, niti tega ne navaja v pritožbi. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.