Jedro

Tožnik je ves čas veljavnosti ZPIZ-1 in tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 ohranil pravico, da toženec zanj plačuje prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in toženec od te obveznosti ni mogel svojevoljno pravno veljavno odstopiti. Zaradi nerednega plačevanja in nato še prenehanja plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je imel tožnik ob upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja manj, kot bi imel, če bi toženec izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, torej je bil tožnik oškodovan zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je vzrok za nastanek njegove škode. Zaradi neplačevanja mesečnih prispevkov tožniku ni nastajala škoda mesečno, saj je pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko zahteval šele ob upokojitvi, zato mu je nastala škoda šele ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave, da je za svojo škodo tožnik izvedel šele po obvestilu kapitalske družbe in zato njegov zahtevek ni zastaral, toženec pa je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem krivdno povzročil tožniku materialno škodo in mu jo je zato dolžan povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 375,00 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 14.117,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2019 dalje do plačila (točka I. izreka) in tožniku povrniti prav tako v roku 15 dni od prejema sodbe stroške postopka v znesku 2.027,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Toženec s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži v plačilo toženčeve stroške postopka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je očital storitev bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP in iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajal je, da je v postopku pravočasno in večkrat podal ugovor nesklepčnosti tožbe, ki pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s pavšalno navedbo, da ne soglaša z dejanskimi trditvami toženca, da naj tožba tožnika ne bi bila popolna in sklepčna, da to zavrača z njenim vsebinskim obravnavanjem, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. Tej pa ne sledi argumentirana razčlenitev, zato je nedvomno podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba mora v skladu z določbo 180. člena ZPP obsegati vsa dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, kot tudi vse ali vsaj zadostne dokaze, s katerimi se ta dejstva lahko ugotavljajo. Tožba je formalno pomanjkljiva, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči, ker tega ni storilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek sam po sebi ni jasen, tožnik ni specificiral svoje tožbene podlage, iz trditvene podlage ni razvidno, kaj vse naj bi vtoževani znesek zajemal, zato je tožba nesklepčna. Toženec se posledično pred sodiščem prve stopnje ni mogel ustrezno opredeliti do tožnikovih navedb v svoji trditveni podlagi, tudi na to je sodišče večkrat opozoril, a brez uspeha. Tožnik že v tožbi ne zmore trditvenega bremena, tožba je nesklepčna in bi jo bilo potrebno zavreči brez vsebinske obravnave. V utemeljitev pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje določitev višine odškodnine oprlo na tožnikove navedbe, temu je pridalo zgolj opazko, češ, da je toženec podanemu izračunu sprva oporekal, a je na glavni obravnavi, ko je bila zaslišana sestavljalka, priča N. P., direktor toženca, navzoč pri tem procesnem dejanju izjavil besede: ″To pa jaz zaupam v N., da je tak izračun naredila … glede izračuna nimam pripomb.‶ Iz tega je sodišče prve stopnje izvedlo sklep, češ da teh dejstev, ki so zgoraj navedena in pred sodiščem priznana, ni treba posebej dokazovati (214. člen ZPP). Po mnenju toženca je treba omenjene izjave brati v celoti, ne pa v obliki zgolj sugestivnega sestavka dveh časovno ločenih izsekov obravnavane izpovedbe direktorja, šlo je kvečjemu za izjavo o splošni zanesljivosti predmetne osebe, utemeljeno na dosežkih njenega preteklega dela, ne pa toliko za dokončno oceno pravilnosti konkretnega izračuna, sploh v luči navedb v odgovoru na tožbo ter nadaljnjih pripravljalnih vlog toženca. Sodišče prve stopnje bi moralo te preizkusiti, pa jih ni. Tudi se ni poglobljeno opredelilo do pravilnosti drugih izračunov v teh vlogah, toženec se na tem mestu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na navedbe, podane v odgovoru na tožbo ter pripadajočih pripravljalnih vlogah. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava je toženec utemeljil z navedbami, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da gre za odškodninsko terjatev, ki zastara v treh letih, od kar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, oziroma v petih letih, od kar je škoda nastala. Ne drži stališče, da naj bi tožnik pravico do izplačila odkupne vrednosti zbranih sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja pridobil šele ob upokojitvi 6. 8. 2019, da naj bi tožnik za škodo in njen obseg, ki je bil odvisen od vrednosti enote premoženja na dan 30. 8. 2019, ko je tožnik oddal popoln zahtevek za izplačilo, izvedel šele 13. 9. 2019, ko je prejel pisno obvestilo K. d.d. in da teh trditev toženec ni prerekal. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je toženec pravočasno prerekal zastaranje, v svojih vlogah pa je pravočasno in jasno in izrecno povedal, da je bil tožnik seznanjen s svojo škodo pri vsaki plačilni listi posebej. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi zastaranje začelo teči s 14. 9. 2019, ta premisa prvostopnega sodišča je napačna in zmotna, popolnoma zaobide dejstvo, da je ″bila tožena stranka‶ (verjetno prav: tožnik) z vsako plačilno listo seznanjena z obsegom škode, pa čeprav vsakokrat v višini zgolj mesečnega neplačanega prispevka za dodatno pokojninsko zavarovanje. Pri primerni skrbnosti, ki bi jo tožnik moral izkazovati pri vodenju svojih zadev, bi moral, če bi menil, da mu ta prispevek nedvomno pripada, že takrat, najkasneje pa v treh letih od prve tovrstne opustitve s strani toženke tožiti na plačilo teh neplačanih prispevkov. V 33. točki prvega odstavka 7. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je definicija prispevkov in je jasna: to so zneski, ki jih zavezanci za plačilo plačajo v korist zavarovanca v obvezno ali poklicno zavarovanje in ki se upoštevajo pri določanju pravic iz (pokojninskega) zavarovanja. Gre za zneske, ki so izraženi v denarni obliki, zato je morebitno oškodovanje na tem področju možno določiti takoj, ko tovrstnih zneskov ni več moč najti na pripadajočih izplačilnih listah. Ni sporno, da če ni plačanih prispevkov, tudi do monetarnih pravic iz pripadajočega zavarovanja nikakor ne more priti, kar bi ob ustrezno izkazani skrbnosti moral upoštevati tožnik takoj, ko je bil prvič seznanjen z neplačilom predmetnih področnih prispevkov. V pravni teoriji in sodni praksi je nesporno stališče, da je pravna podlaga plačevanja sicer obveznih prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje pogodbena (tako odločba Ustavnega sodišča RS U-I-248/10-98) kar pomeni, da kljub siceršnji obvezni naravi gre pri dodatnem pokojninskem zavarovanju za pogodbeno razmerje, zato zanj ne veljajo specialna upravna, marveč pravila iz splošnega dela Obligacijskega zakonika (OZ). Sama obligacijsko pravna narava plačila prispevkov kot taka terja ugotovitev, da gre za občasne terjatve, za katere v skladu s 347. členom OZ določa zastaralni rok treh let od zapadlosti posamezne terjatve. Tožnik bi kvečjemu lahko zahteval plačilo za zadnja tri leta pred vložitvijo tožbe, če bi imel utemeljen zahtevek. Gre za neke vrste kvazi rentni odškodninski zahtevek, zanj pa glede na prvi odstavek 347. člena OZ nesporno velja, da posamezni znesek take škode, rente, zastara v treh letih. Tožniku je bila z vsako plačilno listo, vsak mesec, ko ta ni vsebovala postavke izplačila prispevkov za dodatno pokojninsko zavarovanje, predočena domnevna škoda, ki pa je tožnik samovoljno ni vtoževal vse do trenutka, ko se je upokojil. Tožnik ni pravočasno vložil tožbe za plačilo manjkajočih prispevkov, to je za manjkajoče prispevke iz leta 2001, najkasneje leta 2004 in tako naprej, v primeru uspeha je upravičen kvečjemu do izplačil za zadnja tri leta od vložitve tožbe. Toženec opozarja, da s tem nikakor ne priznava temelja. Dalje je toženec navajal, da ni sporno, da je sklep določal delovna mesta, na katerih se delovna doba šteje s povečanjem in je med tovrstna delovna mesta uvrstil tudi voznike avtobusov v medkrajnem, mestnem in primestnem prometu, če so bili izpolnjeni pogoji, in sicer, da je šlo za delovna mesta voznikov avtobusov v organizacijah združenega dela, ki so registrirane za javni cestni promet in so imeli za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki avtobusov na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Strokovna komisija za povečano zavarovalno dobo pri takratni Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (predhodnici sedanjega Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) je 8. 6. 1981 sprejela zabeležko, iz katere je razvidno, da je Komisija na podlagi zahtevka e. sprejela stališče, da imajo vozniki te organizacije enake pravice kot ostali vozniki, ki delajo v temeljnih organizacijah združenega dela in organizacijah združenega dela, registriranih za javni promet, s tem, da je treba prav tako dokazati, da prebijejo 80 % vsega dejanskega delovnega časa na delu voznika, zaradi specifičnosti njihovega dela predstavlja 80 % 60.000 prevoženih kilometrov v posameznem letu. Spremembo sodne prakse je povzročila odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019, ki je predmetni zabeležki odrekla splošno veljavnost zaradi dejstva, da je ni sprejel pristojni organ Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, le ena sodba, pa čeprav najvišjega sodišča v državi, še ne pomeni dejstva ustaljene sodne prakse in ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako ustaljeno sodno prakso. Na nivo ustavno zagotovljenega jamstva je dvignjena zgolj prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Toženec je že na prvi stopnji podal obširna pojasnila in se v izogib ponavljanju na to sklicuje, da takrat, ko je prenehal plačevati prispevke, pogoji za tovrstna plačila niso bili več izpolnjeni. Dodal je še, da bi tožencu bilo naloženo neupravičeno breme, posledično pa bi mu nastala poslovna škoda, del katere je tudi predmetni postopek. Najmanj v prvi pripravljalni vlogi je predpogoj stalnih voznih redov obširno obrazložil, sodišče prve stopnje teh razlogov ni upoštevalo, ni jih niti omenilo, kaj šele se do njih opredelilo, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za stalne vozne rede v smislu Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPCP-2) temveč zgolj za občasne prevoze, ki niso namenjeni vsem potnikom kot splošni javnosti, temveč zgolj šolarjem in zaposlenim v premogovniku, tega pa ni moč enačiti ne v dejanskem ne v pravnem pogledu kot linijski prevoz, ti prevozi so odvisni od potreb naročnika, v konkretnem primeru občine, šole ter P. Toženec nima vnaprej določenega voznega reda, niti splošnih prevoznih pogojev ali cenika, ima sklenjeno koncesijsko pogodbo z Mestno občino V. za šolske prevoze in pogodbo s P. V. za prevoze delavcev, prevozov ne omogoča vsakršnemu potniku, temveč zgolj svojim delavcem in šolarjem na podlagi navedenih pogodb, voznega reda nima objavljenega. V tožnikovem primeru je relevanten tudi Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, ki med drugim ureja delovni čas in obvezne počitke mobilnih delavcev in določa, da se uporablja za mobilne delavce, to je tudi voznik, ki opravlja mobilno dejavnost v cestnem prometu, za prevoze skupine otrok. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi, ker se sodišče ni opredelilo do obračunov ur in zatrjevanega dejstva s strani toženca, da tožnik na takšnih delih, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem (sklep o določitvi delovnih mest v ekskploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja – v nadaljevanju sklep) nikakor ni prebil 80 % svojega časa, pri tem se toženec v celoti sklicuje na že podane navedbe iz odgovora na tožbo. Toženec je opravil izračun postavke delo, ki je poleg vožnje v že omenjenih 80 % za vsak opravljen delovni dan upošteval tudi postanke med postajami po vnaprej določenem voznem redu, ki so bili daljši od 10 minut, čeprav tega dejstva po določbah 18. člena Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije in poznejše Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije z veljavnostjo od 23. 5. 2009, ni bil zavezan upoštevati. Sodišče bi moralo v tem postopku upoštevati tudi bolniške odsotnosti. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik prevozil 60.000 km in se ni opredelilo do navajanj toženca, kar je ta v odgovoru na tožbo navedel. Navedene izračune je toženec opravil na podlagi izpisa tahografov, iz teh je razvidno, da tožnik od leta 2009 dalje nikoli ni opravil 60.000 km.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in poudaril, da v tem postopku ne zahteva plačila prispevkov, ampak plačilo odškodnine, zato je neutemeljeno toženčevo sklicevanje na zastaranje občasnih terjatev in na tri letni zastaralni rok po OZ. V nadaljevanju je poudaril, da določila ZPCP-2 v času sprejetja sklepa, ki je veljavna pravna podlaga, ni veljal, vsebinsko bistvo voznega reda je v tem, da predstavlja zahtevnejše delovne pogoje, ki pomenijo dodatno tveganje življenjske dobe posameznika, ker predstavlja za voznika dodatno obremenitev zaradi vnaprej določene časovne dinamike, ki ji mora voznik dosledno slediti, kar so težji delovni pogoji v primerjavi z vozniki, ki niso vezani na vozni red. Tožnik je ves čas zaposlitve pri tožencu izpolnjeval pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, čeprav mu tega v tem postopku ni bilo potrebno dokazovati. Toženčevi izračuni v pritožbi so zato nepomembni in netočni. Pogodba o zaposlitvi, plačilne liste in mesečne evidence ur potrjujejo dejstva, da je tožnik ves čas svojega delovnega razmerja pri tožencu opravljal delo na delovnem mestu voznik avtobusa, da ni opravljal nobenega drugega dela in tudi nikoli ni bil na čakanju na delo doma, da je vseskozi delal polni delovni čas, celo nadure, tožnik je ves svoj dejanski delovni čas prebil na delih voznika avtobusa. Kaj je dejansko delovni čas po vsebini, je opredelilo VS RS v odločbi VIII Ips 30/2019 in da se dopolnilni razlagalni pogoj 60.000 kilometrov letno ne upošteva, oziroma ni veljaven iz razloga, ker ga ni sprejel pristojni organ, tožnik se stališčem v tej odločbi v celoti pridružuje. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhajajo dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija: - tožnik je bil pri tožencu zaposlen od 3. 4. 1997 do upokojitve 6. 8. 2019 in je vseskozi opravljal delo na delovnem mestu voznik avtobusa in je delo opravljal po voznem redu, - toženec je za tožnika sklenil 1. 1. 2001 poklicno zavarovanje in se zavezal plačevati obvezne prispevke za poklicno zavarovanje, plačeval jih je dokaj redno do 31. 1. 2011, nato pa jih je prenehal plačevati na podlagi dopisa o odstopu od dodatnega pokojninskega zavarovanja za voznike toženca z dne 4. 2. 2011 iz razlogov: da vozniki le 31 % delovnega časa prebijejo v vozilu, da v zadnjih 15. letih niso imeli bolniškega staleža zaradi poklicne bolezni in ni nobenega novega invalida ter da zaradi težje gospodarske in finančne situacije ne bodo zagotovili finančnih sredstev za leto 2011, - po 31. 1. 2011 je tožnik opravljal enako delo kot prej, - s Sklepom o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Uradni list SRS, št. 19/1975, v nadaljevanju: Sklep o določitvi delovnih mest) je za delovno mesto, na katerem je vseskozi do upokojitve tožnik opravljal delo, štela zavarovalna doba s povečanjem, - da se je ob spremembi pokojninske zakonodaje z uveljavitvijo ZPIZ-1 štetje zavarovalne dobe s povečanjem nadomestilo z obveznim dodatnim pokojninskim zavarovanjem – poklicnim zavarovanjem, - za ugotovitev, da pri tožencu niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, je bila pristojna komisija, ki jo imenuje minister za delo (3. alineja prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2) od uveljavitve ZPIZ-2, to je od 1. 1. 2013, enako prej po ZPIZ-1 do 31. 12. 2012 tudi posebna komisija (drugi odstavek 282. člena ZPIZ-1), ki ni bila imenovana, - vsota vseh neplačanih prispevkov do tožnikove upokojitve znaša 15.656,37 EUR (od januarja 2001 do avgusta 2019).

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec – delodajalec, sam ne more odločiti, da delovno mesto ne izpolnjuje več pogojev za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (poklicno zavarovanje), da je toženčevo prenehanje plačevanja obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja za tožnika nezakonito ravnanje toženca in je protipravno.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zgoraj povzeta dejstva, zaključki pa so tudi materialno pravno pravilni.

7. Sklep o določitvi delovnih mest je veljavna pravna podlaga, ki določa (tudi) pogoje za poklicno zavarovanje voznikov avtobusov, ti pogoji pa so: da je delodajalec registriran za javni cestni promet, da ima delodajalec za prevoz potnikov vnaprej določene vozne rede in da vozniki avtobusov na takšnih delih prebijejo najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

8. Toženec ni trdil, da ne izpolnjuje prvega od zgoraj navedenih pogojev, dokazne listine v prilogah (A 6, A 7 in A 9) potrjujejo pravilnost ugotovitve, da je tožnik opravljal delo voznika avtobusa po voznem redu. Ni dvoma, da je to bil v naprej določen vozni red, saj med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožnik prevažal šolarje in zaposlene v P. na podlagi koncesijske pogodbe, sklenjene med tožencem in Mestno občino V. ter med tožencem in P. V. Pogodbeno določen vozni red šteje za vnaprej določen voznik red. Ker je tožnik po pogodbi o zaposlitvi opravljal le delo voznika avtobusa in glede na opis nalog na tem delovnem mestu (priloga A 20) s tem delom povezana opravila, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil izpolnjen tudi tretji pogoj po Sklepu o določitvi delovnih mest. Slednji pa kot kumulativnega pogoja ne določa, da mora voznik avtobusa na leto prevoziti 60.000 kilometrov, ker strokovna komisija SPIZ (predhodnica ZPIZ) ni bila pristojna za sprejemanje kriterijev in ne more biti njen sklep pravna podlaga za določitev oziroma prenehanje pravic upravičencev do obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja.

9. Pravno odločilno dejstvo v tej zadevi je, da toženec sam ni bil (oziroma ni) pristojen in zato ni smel presojati ali delovno mesto ″voznik avtobusa‶ izpolnjuje pogoje za obvezno poklicno zavarovanje, temveč je to bila po določbah ZPIZ-1 in je to po določbah sedaj veljavnega ZPIZ-2 posebna komisija, ki jo imenuje minister za delo (drugi odstavek 282. člena ZPIZ-1 in 3. alineja prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2).

10. ZPIZ-1 je pričel veljati 1. 1. 2000, v prehodni določbi 454. člena je določal, da se podzakonski akti, ki se so uporabljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo še naprej do sprejema novih. Tretji odstavek 280. člena ZPIZ-1 je določal, da seznam delovnih mest, na katerih se zavarovanci vključujejo v obvezno dodatno zavarovanje zaradi težavnosti ali škodljivosti dela, določi minister, pristojen za delo s soglasjem reprezentativnih sindikatov in združenj delodajalcev. Prvi odstavek 282. člena je določal, da so delovna mesta, za katera so delodajalci dolžni plačevati prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi tega zakona štela zavarovalna doba s povečanjem. Po tem seznamu (spletna stran Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti) so taka delovna mesta ″vozniki‶, kot jih je opredelil Sklep o določitvi delovnih mest (Uradni list SRS št. 19/1975, 22/1975 in 43/1982). Torej se je za tožnikovo delovno mesto voznik avtobusa (po točki b drugega odstavka I. člena Sklepa o določitvi delovnih mest) ob uveljavitvi ZPIZ-1 (1. 1. 2000) štela zavarovalna doba s povečanjem in s tem toženčevo obveznost plačevanja dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 pa so delovna mesta, za katera so zavezanci (delodajalci) ob uveljavitvi tega zakona (1. 1. 2013) dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem.

11. Tožnik je ves čas veljavnosti ZPIZ-1 in tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 ohranil pravico, da toženec zanj plačuje prispevke za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in toženec od te obveznosti ni mogel svojevoljno pravno veljavno odstopiti.

12. Glede na obrazloženo so pravno nepomembne vse pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožba utemeljiti svoje stališče, da tožnikovo delovno mesto ni takšno, da bi zanj bil toženec dolžan plačevati prispevke za obvezno dodatno (poklicno) zavarovanje in utemeljiti svoje stališče, da je 4. 2. 2011 veljavno odstopil od plačila teh prispevkov za tožnika.

Pritožbeno sodišče glede na obrazloženo v celoti sprejema stališče, ki ga je VS RS zavzelo v odločbi VIII Ips 30/2019 in zato ne dvomi v pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da je toženec z odstopom od plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ravnal protipravno.

13. Zaradi nerednega plačevanja in nato še prenehanja plačevanja prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je imel tožnik ob upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja manj, kot bi imel, če bi toženec izpolnjeval svojo zakonsko obveznost, torej je bil tožnik oškodovan zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki je vzrok za nastanek njegove škode.

14. Po določbi prvega odstavka 206. člena v zvezi z 205. členom ZPIZ-2 in v skladu z določbami Pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja (z veljavnostjo že od 1. 1. 2017) je zavarovanec – član, ki je še pred uveljavitvijo pravice do poklicne pokojnine izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine, upravičenec do ali prenosa ali enkratnega izplačila odkupne vrednosti, in sicer: - do enkratnega izplačila odkupne vrednosti, če sredstva na njegovem osebnem računu ne presegajo 5.000,00 EUR, - do prenosa sredstev z namenom dokupa pokojninske dobe, - do prenosa sredstev v dodatno zavarovanje, kjer pridobi pravico do dodatne pokojnine.

Tožnik bi moral imeti ob starostni upokojitvi na svojem računu pri K. d.d. 15.656,37 enot premoženja, ki pa jih ni imel in jih tudi sedaj nima, zato ne more uveljavljati zgoraj navedenih pravic, zato mu je nastala materialna škoda.

15. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik izvedel za nastanek svoje materialne škode šele, ko je na svoj popoln zahtevek, naslovljen na K. d.d., prejel njeno obvestilo o obračunu izplačila odkupne vrednosti (priloga A 17).

16. Iz plačilnih list je tožnik lahko razbral, da mu toženka ne plačuje mesečnega prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, zato bi s tožbo lahko zahteval (pri Delovnem in socialnem sodišču), da mu mora toženka plačevati ta prispevek. Zaradi neplačevanja mesečnih prispevkov tožniku ni nastajala škoda mesečno, saj je pravice iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja lahko zahteval šele ob upokojitvi, zato mu je nastala škoda šele ob upokojitvi. Upokojil se je po pogojih za starostno upokojitev (torej ne po ugodnejših pogojih za poklicno upokojitev), ob upokojitvi pa na svojem računu pri kapitalski družbi ni imel premoženja, ki bi ga moral imeti in zato s tem premoženjem ni mogel razpolagati v svojo korist na podlagi določb ZPIZ-2. 17. Pritožbeno sodišče se strinja, da je pravna podlaga za plačevanje obveznega prispevka za dodatno pokojninsko zavarovanje pogodbena, ampak gre pri tem za pogodbeno razmerje med tožencem in K. d.d., to dokazuje ravnanje toženca s podano odstopno izjavo. Toženčeva obveznost do tožnika glede plačevanja prispevkov za obveznost dodatno pokojninsko zavarovanje pa je temeljila na zakonu.

Pritožbeno sodišče zato sprejema presojo sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek odškodninske narave, da je za svojo škodo tožnik izvedel šele po obvestilu kapitalske družbe in zato njegov zahtevek ni zastaral, toženec pa je s svojim samovoljnim in protipravnim ravnanjem krivdno povzročil tožniku materialno škodo in mu jo je zato dolžan povrniti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega in drugega odstavka 352. člena OZ in je pravilno presodilo, da je toženkin ugovor zastaranja neutemeljen, saj je tožnik še v istem mesecu, ko je za svojo škodo izvedel, vložil tožbo za plačilo odškodnine.

18. Drži pritožbena trditev, da je toženka v svoji trditveni podlagi izračun višine tožnikove škode oporekala. Trditveno in dokazno breme za dokazovanje višine škode in s tem utemeljenosti zahtevane odškodnine je na tožniku (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožnik je trditvenemu bremenu zadostil, ko je v svojih trditvah opredelil višino škode in pojasnil način oziroma metodo, s katero jo je ugotovil s sklicevanjem na listino v prilogi A 18 kot del svoje trditvene podlage. Dokaznemu bremenu pa je zadostil, ko je kot dokaz za pravilnost svojih trditev predlagal zaslišanje priče N. P.. Sodišče prve stopnje je to pričo zaslišalo in pravilno dokazno ocenilo njeno izpovedbo, ko je ugotovilo, da je potrdila pravilnost izračuna višine zahtevane odškodnine.

19. Toženka je predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika Z. Z. – direktorja, za dokazovanje svojih trditev: ″Glede samega dela voznikov avtobusov glede spornih 80 % (kot to izhaja iz njenih navedb na zapisnik o pripravljalnem naroku na list. št. 29 do 30 spisa). Zapisnik o glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan toženčev zakoniti zastopnik (list. št. 53 do 55 spisa) in prepis zvočnega posnetka njegove izpovedbe (list. št. 63 do 67 spisa) potrjujeta pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik izpovedal: ″To pa jaz zaupam v N., da je tak izračun naredila … Glede izračuna nimam pripomb.‶ S tako izpovedbo je zakoniti zastopnik toženca potrdil verodostojnost priče P. ter utemeljenost zahtevka po višini, zato ima prav pritožba, ko trdi, da je zmoten sklep sodišča prve stopnje, da so ta dejstva (o pravilnosti izračuna vtoževane terjatve) pred sodiščem priznana in jih ni potrebno dokazovati, torej da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 214. člena ZPP.

Pravilen zaključek je, da je tožnik dokazal utemeljenost zahtevka po višini, saj je njegove trditve o višini zahtevka potrdila priča N. P., potrdil pa jih je tudi zakoniti zastopnik toženca, ko je potrdil pravilnost izračuna.

Zaradi napačne uporabe določbe 214. člena ZPP pa ni bilo zmotno niti nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede utemeljenosti zahtevka po višini, kar trdi pritožba in je ta očitek neutemeljen. Zmotna uporab 214. člena ZPP pa tudi ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

20. Pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko trdi, da je tožba formalno pomanjkljiva in bi jo sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP moralo zavreči. Tožba namreč vsebuje vse sestavine, ki jih mora imeti po 180. členu ZPP.

21. Pritožba tudi ni nesklepčna, ker vsebuje trditve o pravno pomembnih dejstvih za presojo utemeljenosti zahtevka po temelju in po višini (o protipravnem ravnanju toženca, o višini škode, ki je nastala tožniku zaradi toženčevega ravnanja, o vzročni zvezi za nastanek škode). Za dokazovanje teh trditev pa tožba vsebuje tudi dokaze (listine, zaslišanje stranke in prič). Sicer pa nesklepčnost tožbe terja zavrnitev tožbenega zahtevka, ker nesklepčnost pomeni, da utemeljenost zahtevka po materialnem pravu ne izhaja iz v tožbi navedenih dejstev.

22. Ugotovitev dejstva o tem, kdaj je tožnik bil seznanjen s svojo škodo ali je to bilo ob prejemu odgovora K. 13. 9. 2019 ali pa z vsako plačilno listo posebej, je stvar dokazne ocene, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res se je nerodno izrazilo, ko je v točki 8 navedlo, da toženec ni prerekal tožnikovih trditev, da je za škodo in njen obseg izvedel šele s prejemom pisnega obvestila K. d.d. Toženec je te trditve dejansko prerekal, vendar je iz celotne obrazložitve jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo na podlagi dokaznega zaključka, da je tožnik pravico do izplačila odkupne vrednosti zbranih sredstev iz naslova poklicnega zavarovanja pridobil šele ob upokojitvi in plačila prej ni mogel uveljavljati glede na določbo 206. člena ZPIZ-2 in 37. člena Pokojninskega načrta ter glede na dejstvo, da se je starostno upokojil. 23. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja toženčevo sklicevanje na že podane navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje vloženih pisnih vlogah, je neupoštevno in pravno neupoštevne so tudi preostale pritožbene navedbe, s katerimi toženec utemeljuje svoje stališče, da za tožnika ni veljala toženčeva obveznost plačevati prispevke za poklicno zavarovanje (obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje), zato jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

24. Pritožbeni očitki o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in o storjeni bistvenih kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 108. členom ZPP so glede na vse obrazloženo neutemeljene.

25. Pritožba pa konkretno ne izpodbija odločitve o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

26. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravnorelevantno dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to so določbe 131. in 164. ter 352. člena OZ. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

27. Ker toženec ni uspel s pritožbo, je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožniku njegove stroške vloženega odgovora na pritožbo. Toženec je priglasil stroške v višini 625 točk po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife in pritožbeno sodišče je ugotovilo, da so ti stroški priglašeni pravilno in so tudi bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in je tožencu naložilo dolžnost povrniti tožniku 375,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, kolikor znašajo glede na vrednost točke 0,60 EUR. Te stroške mora toženec tožniku povrniti v 15. dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila, ker je tožnik zakonske zamudne obresti za primer zamude zahteval (2. člen ZPP).