Jedro

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila tožena stranka 8,5-kratno zavezana, kar je nesorazmerno in predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do proste izbire zaposlitve glede na 49. člen Ustave RS, posledično pa je tak sporazum tudi po oceni pritožbenega sodišča ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 2.350,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2017 dalje do plačila, vse v 15 dneh od izdaje sodbe, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 702,93 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo in jo izpodbija v celoti, iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Eno temeljnih načel obligacijskega prava pri pogodbah predstavlja dolžnost izpolnitve obveznosti iz 9. člena OZ. Z navedeno zakonsko določbo je zagotovljena med strankama pogodbena disciplina, v skladu s katero so stranke dolžne izvrševati medsebojne obveznosti, ki so jih sprejele. Tožeča stranka je predlagala zaslišanja priče A.A. in prosila sodišče za rok 8 dni, da predloži še stroškovnik o stroških, ki jih je imela s toženo stranko zaradi opravljanja njegovega strokovnega izpita. Sodišče prve stopnje je brez utemeljenega razloga zavrnilo vse dokazne predloge obeh strank in zavrnilo tožbeni zahtevek. Ni res, da bi bilo izobraževanje tožene stranke v interesu tožeče stranke, kot to neutemeljeno navaja sodba sodišča prve stopnje. Sodišče ni dovolilo tožeči stranki, da naknadno pošlje še specifikacijo stroškov. Štelo je, da je zaveza tožene stranke, da bo pri tožeči stranki delala še 5 let, v očitnem nesorazmerju s trajanjem in stroški pripravništva, ki jih je za sodišče plačala tožeča stranka. Sodišče trdi, da je tožena stranka med opravljanjem pripravništva delala in da to ni bilo prerekano. Tožena stranka je delala samo po lastni volji in želji, ker je želela zaslužiti. Izjava, ki jo je prostovoljno podpisala tožena stranka, je veljavna ne glede na izgovore in ugovore. Sodišče zaključi, da je sklenjen dogovor med strankama v nasprotju z ustavo in zato celo ničen. Izjava je veljavna. Tožeča stranka je vložila precejšnja sredstva v proces izobraževanja za strokovni izpit. Tožeča stranka mora izrabljati svojo dobre ime, da lahko svoje pripravnike usposablja na najbolj zahtevnih mestih po klinikah B., pripravniki na stroške tožeče stranke opravljajo prakso po klinikah in dejstvo je tudi, da zdravstvene organizacije rade zaposlujejo kader tožeče stranke, ker imajo sloves, da znajo delati in so dobro usposobljeni. Sodišče tudi trdi, da tožeča stranka zgolj pavšalno zatrjuje višino nastalih stroškov pripravništva, kar pa ne drži. Izjava velja od dne, ko je bila podpisana in ko je opravljen strokovni izpit. Izjava, ki jo je dne 1. 5. 2016 podpisala tožena stranka, ni nična in ni v nasprotju z ustavo. Sodba ima torej pomanjkljivosti, podane so tudi kršitve materialnega prava, posledično je dejansko stanje napačno ugotovljeno, podane so kršitve iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno je uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, razlogi v odločilnih dejstvih so jasni, prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Tožeča stranka se očitno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ni bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, pri čemer je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zavrnilo zaslišanje priče A.A., ker tožeča stranka dokaznega predloga ni ustrezno substancirala, saj ni navedla, kaj naj bi določena priča sploh izpovedala. Sodišče tudi utemeljeno ni ugodilo tožeči stranki, da v roku 8 dni predloži še stroškovnik o stroških, ki jih je imela s toženo stranko, pri čemer je na naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2020 pojasnilo, da glede na navedbe, ki sta jih stranki podali na prvem naroku, dodaten narok za glavno obravnavo ni potreben, prav tako ne zaslišanje tožene stranke in predlaganih prič. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, tožeča stranka namreč ni podala ustrezne trditvene podlage, razen da je pavšalno navedla, da so ji nastali stroški zaradi usposabljanja tožene stranke.

7. Iz navedb obeh strank izhaja, da sta stranki predhodno sklenili podjemno pogodbo z dne 3. 10. 2011, nato dne 1. 1. 2012 pogodbo o zaposlitvi za določen čas in 25. 6. 2012 še pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, v obeh primerih za delovno mesto voznik - reševalec. Prav tako ni bilo sporno, da je tožena stranka opravila 6-mesečno pripravništvo. Pripravništvo je tožena stranka opravljala od 5. 8. 2012 do 4. 11. 2012, prav tako se je usposabljala pri tožeči stranki od 5. 11. 2012 do 27. 1. 2013 in je krožila tudi po oddelkih B.. Kot je bilo ugotovljeno, je tožena stranka zaradi časovnega razmika opravljala še dodatno pripravništvo od 4. 4. 2016 do 1. 5. 2016, pri čemer je tožena stranka 31. 5. 2017 prekinila delovno razmerje pri tožeči stranki, tožeča stranka pa je toženo stranko pozvala k plačilu 2.350,00 EUR.

8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo stroškov za opravljanje pripravništva za zdravstvene delavce s srednjo strokovno izobrazbo, pri čemer je tožena stranka podpisala izjavo dne 1. 5. 2016 in izjavila, da bo v primeru, da preneha z delovnim razmerjem prej kot v petih letih, poravnala sorazmerne stroške opravljanja pripravništva. Tožeča stranka kot pritožbeni ugovor izpostavlja 9. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev, pri tem pa 8. člen OZ ureja načelo enake vrednosti dajatev in določa, da pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, pri čemer zakon določa, v katerih primerih ima kršitev tega načela pravne posledice. Pritožbeno sodišče se ob navedenem strinja s stališčem sodišča prve stopnje glede uporabe 8. člena OZ. Zaveza tožene stranke, da bo zaradi opravljanja pripravništva ostala v delovnem razmerju pri tožeči stranki 5 let, je v očitnem nesorazmerju s trajanjem pripravništva in stroške pripravništva, nenazadnje je tožena stranka sklenila s tožečo stranko najprej podjemno pogodbo z dne 3. 10. 2011, nato pa dve pogodbi o zaposlitvi, in sicer z dne 1. 1. 2012 in z dne 25. 6. 2012. Nedvomno je obstajal obojestranski interes za opravo pripravništva, tožena stranka pa je tudi navedla, da njena izjava z dne 1. 5. 2016 ne pomeni, da je dolžnost ostati pri tožeči stranki še 5 let po opravi pripravništva. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila tožena stranka 8,5-kratno zavezana, kar je nesorazmerno in predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do proste izbire zaposlitve glede na 49. člen Ustave RS, posledično pa je tak sporazum tudi po oceni pritožbenega sodišča ničen.

9. Ni utemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke glede naknadne možnosti dostave specifikacije stroškov. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na prvem naroku za glavno obravnavo dne 19. 2. 2020 zgolj pavšalno zatrjevala višino nastalih stroškov v višini 3.000,00 EUR, pri čemer pa stroškov ni obrazložila niti specificirala, pač pa le pavšalno navajala, da gre za stroške prevoza in prehrane, regresa, stroškov mentorja in stroškov za opravljanje strokovnega izpita. Ob tem je potrebno opozoriti tudi, da je tožeča stranka toženi stranki odtegnila od plače 500,00 EUR, kar so bili stroški za opravljanje strokovnega izpita.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.