Jedro

Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi v smislu 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer mora biti očitana kršitev obrazložena. Če pa gre za očitek kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pa mora biti obrazložen tudi vpliv kršitve določb ZKP na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahteva obsojenega A.A. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 100.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je spoznalo A.A. za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 meseca zapora in preizkusno dobo 1 leto. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je odločilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu premoženjsko-pravni zahtevek v znesku 44.075,00 SIT. Višje sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišče sta mu v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbo Okrajnega sodišča in Višjega sodišča v Ljubljani) je dne 24.7.2002 vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenčeva trditev, da mu sodišče ni dovolilo postavljati vprašanj pričam, ni resnična. Iz zapisnikov o glavnih obravnavah je razvidno, da je obsojenčev zagovornik vsaki priči postavljal vprašanja. V ostalem pa obsojenec izpodbija dejansko stanje, kar pa v tem postopku ni moč presojati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec sicer uvodoma v zahtevi uveljavlja kršitve določb zakona, vendar pa iz obširne obrazložitve izhaja le njegovo nestrinjanje z odločitvijo sodišč. Navedbe, da v zapisnikih o glavni obravnavi kar mrgoli neresnic, da so vse izjave K. in njegovih prič neresnične, da izvedenec ni pravilno ocenil povzročene škode, saj ni opravil nobenih meritev za ugotovitev meje med parcelama, ki so last njega in oškodovanca, da sam dne 21.5.1997 in 22.5.1997 prav gotovo ni poškodoval 15 zidakov, česar tudi sicer spričo svoje invalidnosti ni bil zmožen storiti, pomenijo namreč izpodbijanje s strani nižjih sodišč ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma uveljavljanje razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Navedbe v zahtevi pa tudi niso takšne narave, da bi vnesle precejšen dvom v resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena, saj ima sodba sodišča prve stopnje obširne in prepričljive razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih, enako pa tudi sodba pritožbenega sodišča, ki je na povsem identične očitke v pritožbi že odgovorilo (zadnji odstavek na strani 2 in 1. odstavek na strani 3 sodbe višjega sodišča).

Slednjič pa je neutemeljena zahteva tudi v delu, kjer skuša uveljaviti kršitev obsojenčeve pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da mu ni dovolilo postavljati vprašanj priči (kateri priči v zahtevi ne pove). Iz spisovnega gradiva namreč izhaja, da je bil obsojenec navzoč na glavni obravnavi, da je v zvezi z navedbami prič dajal pojasnila, komentiral njihove izpovedbe, prav tako pa sta tudi on in zagovornik postavljala pričam vprašanja. Sicer pa je ta očitek tako pavšalne narave, da ga tudi ni mogoče preizkušati. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi v smislu 1. odstavka 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, pri čemer mora biti očitana kršitev obrazložena. Če pa gre za očitek kršitve iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pa mora biti obrazložen tudi vpliv kršitve določb Zakona o kazenskem postopku na zakonitost sodne odločbe, česar vsega pa vložnik zahteve ni storil. Ker torej ni podana očitana kršitev določb kazenskega postopka, zahteva pa je v glavnem vložena zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določila 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju o izrednem pravnem sredstvu, temelji na določbah ZKP, citiranih v izreku te sodbe, pri čemer je sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo trajanje in zamotanost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).