Jedro

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo 385. člen ZKP, torej da je prekršilo prepoved spremembe sodbe v obdolženčevo škodo (prepoved reformatio in peius) glede kazenske sankcije, saj mu je v izrečeni pogojni obsodbi določilo daljšo kazen zapora kot s prvo sodbo leta 2004. Pritožba pa nima prav, saj spregleda, da zoper sodbo Okrožnega sodišča z dne 15.4.2004, opr. št. K 20/2003 ni bila pritožba podana samo v obdolženčevo korist, ampak se je zoper to sodbo pritožil tudi okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal višjo kazen z daljšo preizkusno dobo. Čeprav je pritožbeno sodišče to sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju smelo obdolžencu v pogojni obsodbi določiti daljšo kazen kot v prvem sojenju, saj je bila vložena pritožba okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. S.Č. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. S.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po tretjem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovani Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 1.991,90 EUR napoti na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovanca odvetnika I.H., po četrtem odstavku 95. člena istega zakona pa se obdolženec oprosti plačila ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba uveljavlja iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče prekršilo 385. člen ZKP, torej da je prekršilo prepoved spremembe sodbe v obdolženčevo škodo (prepoved reformatio in peius) glede kazenske sankcije, saj mu je v izrečeni pogojni obsodbi določilo daljšo kazen zapora kot s prvo sodbo leta 2004. Pritožba pa nima prav, saj spregleda, da zoper sodbo Okrožnega sodišča z dne 15.4.2004, opr. št. K 20/2003 ni bila pritožba podana samo v obdolženčevo korist, ampak se je zoper to sodbo pritožil tudi okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal višjo kazen z daljšo preizkusno dobo. Čeprav je pritožbeno sodišče to sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju smelo obdolžencu v pogojni obsodbi določiti daljšo kazen kot v prvem sojenju, saj je bila vložena pritožba okrožnega državnega tožilca zaradi odločbe o kazenski sankciji. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Kršitev kazenskega zakona pritožba uveljavlja v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča. Kazenski zakon je kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon uporabi nepravilno ali pa ga sploh ne uporabi. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga je zato povsem brez podlage.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Analizira izpovedbe posameznih prič in oškodovanca ter skuša prepričati, da obdolženec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil. Prvostopenjsko sodišče pa bi se po stališču pritožbe o tem lahko prepričalo, če bi izvedlo vse predlagane dokaze, predvsem tudi ogled kraja obravnavanega dejanja, saj bi ugotovilo, da priča D.G. ni mogla videti v restavracijo. Pričo N.Š. pa bi bilo potrebno soočiti z drugimi, da bi se ugotovilo, ali ni mogoče ravno on tisti, ki je poškodoval oškodovanca.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Sodišče prve stopnje je povsem zanesljivo ugotovilo, da je prav obdolženec bil tisti, ki je oškodovanca brcnil z nogo v trebuh tako, da je ta padel in z glavo udaril ob pod in se poškodoval. Pritožba povsem zanemari, da je oškodovančeva družba že bila v lokalu in sedela za mizo, ko je prišel obdolženec s svojo družbo, ki je začela oškodovančevo izzivati. Priča D.G. je obdolženca poznala še iz srednje šole, stopila pa je tudi za družbo na hodnik, ko je obdolženec obračunal z oškodovancem in je to tudi videla. Videla je, da je obdolženec oškodovanca brcnil v trebuh, vendar ne ve ali s stopalom noge ali kolenom. Ko je videla oškodovanca ležati na tleh, je poklicala policijo. Pritožbi ni moč pritrditi, da priča D.G. obdolženčevega dejanja ni mogla videti, saj sta N.H. in T.L., ki sta bila v njeni družbi, povedala, da se je G. prerinila na hodnik, kar pomeni, da je obdolženčev udarec v oškodovanca lahko videla, obdolženca pa je tudi nenazadnje poznala od prej, zato z njene strani tudi ne more biti nobene pomote v osebi. Oškodovanec je kot napadalca prav tako prepoznal obdolženca, pritožba pa ne ponuja prav nobenega dokaza, ki bi kazal na trditev, da oškodovanec obdolženca ne bi mogel prepoznati kot napadalca glede na to, da ga je že prej večkrat videl. Nenazadnje sta tudi priči Z.G. in D.P. povedala, da se je obd. Č. priključil pretepanju, ko je prišel iz WC, zato ni moč verjeti obdolžencu in priči N.Š., ki sta povedala, da sta se iz Murske Sobote v Odrance pripeljala s taksijem sama ter da v pretepu nista sodelovala. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bil obdolženec tisti, ki je brcnil oškodovanca, saj je nenazadnje, ko je oškodovanec obležal na podu, rekel češ da tega niso hoteli in spraševal, kaj je oškodovancu. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče ravnalo povsem prav, ko je zavrnilo predlagane dokaze kot nepotrebne in neutemeljene.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

Na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo le kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa pravilno ocenilo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obdolženca in ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, torej tudi dejstvo, da mora skrbeti za nedoletnega otroka. Zato mu je določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o sodni taksi temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP.