Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 107/2024 z dne 5. 3. 2024 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 29. 1. 2024.

2.V obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za BPP za zastopanje in pravno svetovanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in izjavo na odgovor Vrhovnega državnega tožilstva v kazenski zadevi, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. III K 8722/2023 z dne 5. 6. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 10. 2023. Vendar po presoji toženke tožnik na podlagi razlogov, ki jih namerava uveljavljati v izrednem pravnem sredstvu, glede na določbo 420. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), nima verjetnih izgledov za uspeh. Zato ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

3.Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja, da je toženka zmotno uporabila predpis, saj iz določbe, na katero se sklicuje, izhaja prav nasprotno. Vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti namreč lahko uveljavlja kršitve postopka le, če jih je pred tem uveljavljal v pritožbenem postopku ali če jih v pritožbi ni mogel uveljavljati. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se torej od Vrhovnega sodišča zahteva, da presoja kršitve, ki jih drugostopenjsko sodišče ni prepoznalo kot kršitve, čeprav jih je stranka zatrjevala v pritožbi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila.

5.Tožba je utemeljena.

6.Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

7.Toženka je svojo odločitev o nerazumnosti tožnikove prošnje utemeljila s tem, da bi tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvene kršitve določb postopka. Uveljavljal bi, da so policisti opravili pregled njegovega vozila po določbi 148. člena ZKP namesto pravilno po določbi 214. člena tega zakona. V zvezi s tem ugotavlja, da 420. člen ZKP določa, da se sme vlagatelj sklicevati na te kršitve samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Višje sodišče v Ljubljani pa je nezakonit pregled upravičilo z določbo 16. člena Zakona o pravilih cestnega prometa, po katerem lahko policisti kadarkoli pregledajo tovor brez odredbe. Ugotavlja, da iz tega izhaja, da je tožnik kršitev, ki jo želi uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, uveljavljal že v pritožbi in da se je drugostopenjsko sodišče z njo že ukvarjalo, torej jo je upoštevalo.

8.Taka razlaga petega odstavka 420. člena ZKP je zmotna.

9.Po prvem odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v naslednjih primerih:- zaradi kršitve kazenskega zakona; zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona;zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V petem odstavku tega člena pa je določeno, da se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

10.Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča nedvoumno izhaja, da se ta določba pravilno razlaga tako, da se sme vložnik zahteve na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe), temveč tudi materialno (vsebinsko). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja z zahtevo za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.

11.Tekst, da "sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni upoštevalo", torej pomeni, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna, če je višje sodišče kršitve sicer obravnavalo, vendar jih je kot neutemeljene zavrnilo. Toženka pa je navedeno določbo 420. člena ZKP razlagala ravno obratno, tj. da naj bi bila s tem, ko vložnik kršitev uveljavlja v pritožbi in jo drugostopenjsko sodišče zavrne, vložitev zahteve za varstvo zakonitosti izključena, kar je napačno. Ker se je toženka pri zavrnitvi tožnikove prošnje za dodelitev BPP iz razloga po 24. členu ZBPP oprla izključno na napačno razlago petega odstavka 420. člena ZKP, pa je bil posledično tudi 24. člen ZBPP zmotno uporabljen.

12.Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom iste določbe zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek, v katerem bo moral upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno odločiti o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP.

13.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, v postopku pa ni sodelovala stranka z nasprotnim interesom. Poleg tega se je tožnik obravnavi odpovedal.

14.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, saj je tožnika v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Glej X Ips 30559/2018, I IPs 35850/2016, I IPs 23520/2020, I Ips 2278/2010, I Ips 33638/2010, I Ps 1578/201-312 in druge.

Zveza

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 420

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.