Jedro

Sodišče upošteva le podatke, ki jih je v predlogu navedel dolžnik, ter dokaze, ki jih je priložil k predlogu. Druge dokaze izvaja le v primeru, da se mu porodi resen dvom o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje dolžnik. Na upnikih je potem, da lahko z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavljajo neresničnost navedenih dejstev.

Treba je točno navesti, kakšne naj bi bile zdravstvene težave, da sodišče lahko presodi, ali sploh gre za okoliščine, zaradi katerih bi bilo določeno krajše preizkusno obdobje.

Stečajni upravitelj ni dolžnikov zastopnik, temveč je organ postopka, ki mora poskrbeti za čim boljše unovčenje stečajne mase in za poplačilo upnikov, ne pa za koristi dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1.) začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku in 2.) določilo preizkusno obdobje petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, pri čemer zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 15.5.2017. 2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil (PD 106). Navaja, da sodišče prve stopnje zgolj za dejstvo "nepremišljenega ravnanja" ponuja razloge, ne pa tudi za nekaj drugih razlogov. Izrek in obrazložitev sta v popolnem nasprotju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, ki jih je navedlo in ki terjajo izrek krajše preizkusne dobe. Nobenega razloga ni imelo, da bi štelo, da naj bi pritožnik "nepremišljeno ravnal", to v postopku niti ni izkazano. Zgolj ta pavšalna navedba ne more konzumirati drugih dejstev in razlogov. Višina dolgov pa ne napeljuje na tak sklep. Dolžnik ni ravnal nepremišljeno, kar izhaja že iz notarsko overjene izjave, da ni prevzemal obveznosti, ki bi bile nesorazmerne njegovemu premoženjskemu položaju. Pri opravljanju podjetniške dejavnosti je bil tudi grobo ogoljufan in prevaran, za kar so bile že vložene kazenske ovadbe. Večina dolgov je do bank, ki večjih zneskov ne posojajo kar tako. Financiranje z dolžniškim kapitalom je pogosto in ni neodplačno, določena tveganja pa nosita tako kreditodajalec kot kreditojemalec. Druga dejstva so sicer pravilna, vendar se dolžnik komajda prebija iz meseca v mesec, saj mu rubijo skoraj vse prihodke, tudi materialne stroške (regres za prehrano), kar ga praktično sili v brezposelnost, saj si zgolj povečuje revščino in stisko. Pritožnik ima pred seboj še vse življenje in mu je treba dati priložnost, da se osvobodi spon preteklosti. Z določitvijo najdaljše preizkusne dobe sodišče prve stopnje dolžniku onemogoča, da bi normalno zaživel in se osvobodil svojih obveznosti, za nastanek katerih niti ni sam v največji meri odgovoren. V izvršilnih postopkih mu je bilo zarubljeno tudi že vse premoženje. Sodišče prve stopnje številnih zatrjevanih dejstev sploh ni ugotavljalo in dolžnika ni niti zaslišalo. Dolžnik je upravitelju posredoval vso dokumentacijo, ki bi že morala biti izročena sodišču, predložil je tudi zdravniško dokumentacijo – trpi za multiplo sklerozo, ki mu povzroča težave, o čemer naj se zasliši dolžnika in upravitelja, ki je dolžniku zagotovil, da se bo njemu predložena dokumentacija upoštevala pri določitvi preizkusne dobe. Zasliši naj se tudi dolžnikovega osebnega zdravnika in postavi izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje tudi ni podalo nikakršnih razlogov o zatrjevani težki socialni in življenjski stiski dolžnika. Zgolj višina neporavnanih obveznosti ni zakonski znak za določitev preizkusnega obdobja, saj 4. odstavek 400. člena ZFPPIPP govori kvečjemu o razlogih za insolventnost. Sodišče se tudi ne opredeli do obsega poslovanja in dolžnikovih finančnih razmer. Vsakega od zakonskih razlogov bi moralo sodišče prve stopnje konkretno podati, vsako od teh dejstev tudi ugotoviti in se do njih konkretno izjasniti, kaj in kako vplivajo konkretno na tek preizkusnega obdobja, dolžniku pa je kršena tudi ustavna pravica do obrambe, pravnih sredstev, pravica do izjave … Zakon ne določa, da bi katerikoli razlog konzumiral številne olajševalne okoliščine. Primerna je zgolj določitev najkrajšega preizkusnega obdobja – dve leti. Zahteva tudi povračilo stroškov (materialni stroški 5,00 EUR).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri določitvi preizkusnega obdobja sodišče upošteva starost stečajnega dolžnika, njegove družinske razmere, zdravstveno in druga osebna stanja ter razloge za njegovo insolventnost (4. odstavek 400. člena ZFPPIPP). Pri tem upošteva le podatke, ki jih je v predlogu navedel dolžnik, ter dokaze, ki jih je priložil k predlogu. Dokaze, razen dokazov, ki so bili priloženi k predlogu, izvaja le v primeru, da se mu porodi resen dvom o resničnosti dejstev, ki jih zatrjuje dolžnik, sicer pa upošteva navedena dejstva. Na upnikih je potem, da lahko z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavljajo neresničnost navedenih dejstev.

5. Dejstva, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za odpust obveznosti, je sodišče prve stopnje upoštevalo: da je star 31 let, zaposlen, živi sam, ima pa preživninsko obveznost do mladoletnega otroka, pri čemer razlogi za insolventnost izvirajo iz neuspešnega opravljanja samostojnega podjetništva. Dolžnik je v predlogu sicer res navedel, da je slabega zdravstvenega stanja, o čemer lahko predloži dokaze. Vendar pa gre pri tem le za pavšalno navedbo, ki ni podprta z nobenim dokazom, čeprav kopij zdravniških izvidov res ni težko predložiti. Vsekakor pa je treba točno navesti, kakšne naj bi bile zdravstvene težave, da sodišče lahko presodi, ali sploh gre za okoliščine, zaradi katerih bi bilo določeno krajše preizkusno obdobje. Sodišče prve stopnje te (zgolj navržene) okoliščine, pač ni moglo upoštevati, ni pa bilo niti dolžno, da bi dolžnika pozivalo na dopolnitev navedb v predlogu za odpust obveznosti. Vsekakor pa pri tem upravitelj ni dolžen obveščati sodišča o morebitnih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na določitev krajšega preizkusnega obdobja. S tem je dolžnik dolžan sodišče seznaniti sam, upravitelj pa v stečajnem postopku ni njegov zastopnik, temveč je organ postopka, ki mora poskrbeti za čim boljše unovčenje stečajne mase in za poplačilo upnikov, ne pa za koristi dolžnika. Prav tako je dolžnik zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bil grobo ogoljufan in prevaran, in ni tega z ničimer pojasnil. Take navedbe tako sodišče prve stopnje niti ni smelo upoštevati.

6. Višina obveznosti do upnikov je okoliščina, ki kaže na razloge za insolventnost. Višje sodišče ugotavlja, da je v stečajnem postopku priznanih terjatev za skoraj 1.800.000,00 EUR (to izhaja iz posodobljenega končnega seznama preizkušenih terjatev – PD 149 in dodatnega končnega seznama preizkušenih terjatev – PD 186). Res več kot polovico teh obveznosti predstavljajo dolgovi do bančnih ustanov, vendar pa je tudi dolg do nebančnih upnikov zelo velik. Iz pritožbenih navedb izhaja, da dolžnik pričakuje, da bo sodišče prve stopnje za vsako od okoliščin navedlo, kolikšno trajanje preizkusnega obdobja je utemeljeno, kaj takega pa je nesmiselno, saj ne gre za matematično operacijo.

7. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sklepa navedlo, da je dolžnik z nepremišljenim ravnanjem povzročil dolgove. Glede na okoliščine, ki so mu bile znane, je taka navedba vsekakor upravičena. Za najemanje posojil oziroma kreditov je vsekakor odgovoren dolžnik sam. Oceno, ali bo zmogel poplačati te obveznosti, je moral narediti sam in te odgovornosti ne more prenašati na banke. Ob tem je višje sodišče že zgoraj navedlo, da vendarle skoraj polovico visokega dolga predstavljajo obveznosti do nebančnih subjektov. Ko dolžnik kakšnih obrazloženih in upravičenih razlogov, zaradi katerih morda naj ne bi bil sam odgovoren za svojo insolventnost in za tako visoke dolgove, sploh ni navedel, je logičen zaključek, da je do tega prišlo z nepremišljenim ravnanjem. Višje sodišče ponovno poudarja, da je zgolj navrgel, da naj bi bil grobo ogoljufan in tega ni z ničimer pojasnil, zato tega sodišče prve stopnje pač ni moglo upoštevati.

8. Tudi višje sodišče pa sme upoštevati le dejstva, ki so bila znana tudi sodišču prve stopnje, saj glede na to, da dolžnik ni izkazal, da dejstev glede svoje zdravstvenega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde ne bi mogel navesti, te nove trditve in dokazi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki se pri odločanju ne upoštevajo (1. odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP).

9. Višje sodišče sicer razume, da je dolžnik v težki situaciji. Vendar pa odpust obveznosti ni namenjen temu, da bi se dolžnik v čim krajšem obdobju rešil svojih dolgov in začel na novo, ne da bi se pri tem v kar največji meri potrudil, da v čim večjem deležu poplača upnike, kot je opozorilo že sodišče prve stopnje. Pri tem pa je dolžnik, kot tudi sam navaja v pritožbi, še mlad in ima pred seboj še vse življenje. Znesek dohodkov, ki je izvzet iz stečajne mase in ga zato dolžnik tudi prejme, pa je v višini zneska, ki po oceni zakonodajalca zadostuje za osnovne potrebe njegovega preživetja in preživetja mladoletnega sina. Zato nikakor ni mogoče trditi, da bi ga to sililo v brezposelnost. Ob tem mora stečajni dolžnik, ki je zaposlen, poskrbeti, da zaposlitev tudi ohrani, če pa ni zaposlen, si mora prizadevati, da se zaposli (primerjaj 1. odstavek 401. člena ZFPPIPP). Če te dolžnosti krši, upravitelj celo mora vložiti ugovor proti odpustu obveznosti, kar lahko stori tudi vsak upnik.

10. Glede na navedeno se višje sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je določilo najdaljše preizkusno obdobje. Ker je odločitev tako pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi v 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Dolžnik, ki s pritožbo ni uspel, bo moral na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.