Jedro

Pooblastilo za spremembo sodbe prve stopnje po 4. točki 358. člena ZPP ima sodišče druge stopnje le tedaj, kadar spremenjeno odločitev opre na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v odločitvi o višini odškodnine za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, kolikor ta presega znesek 417,29 EUR (prej 100.000 SIT) in v izreku o pravdnih stroških razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 475.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2003 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Odločeno je o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala v medsebojnem spopadu s toženko, pri čemer je ugotovljeno, da sta pravdni stranki za nastalo škodo odgovorni vsaka do 1/2. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za tožničine prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti (v slednjem primeru gre za znesek 100.000 SIT - sedaj 417,29 EUR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi tožeče stranke z zvišanjem odškodnine za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti. Odškodnino za strah je zvišalo na znesek 200.000 SIT (torej ob upoštevanju soodgovornosti na 100.000 SIT), odškodnino za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti pa na znesek 1.000.000 SIT (torej ob upoštevanju soodgovornosti na 500.000 SIT). Tako je toženi stranki naložilo, da mora namesto na prvi stopnji prisojene odškodnine v znesku 475.000 SIT plačati odškodnino v znesku 950.000 SIT (sedaj 3.964,28 EUR).

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti, kolikor je bilo odločeno o zvišanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zneska 200.000 SIT na znesek 1.000.000 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne uporabe 4. točke 358. člena ZPP ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu in nasprotje med vsebino izvedenskega mnenja in o tem, kaj je o tem navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe). Zahteva za varstvo zakonitosti citira mnenje izvedenca dr. S. T. o trajnih posledicah zloma tožničinega levega komolca, katerega vsebina pa je takšna, da je sodišče prve stopnje moglo odločiti le o odškodnini v znesku 200.000 SIT kot pravični odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče druge stopnje pa je odločitev o spremembi višine odškodnine iz navedenega naslova oprlo na deloma drugačno dejansko stanje, kot pa je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, pa pri tem ni bila opravljena obravnava na pritožbeni stopnji. Spremenjena odločitev temelji na dejstvu, da je življenjska aktivnost tožnice zaradi posledic omenjene poškodbe zmanjšana za 15 %, kar naj bi izhajalo iz izvedenskega mnenja, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prekoračena so torej procesna pooblastila, ki jih ima sodišče druge stopnje po določbah 1. in 4. točke 358. člena ZPP, to pa predstavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Končno pa navedeno dejstvo tudi ne izhaja iz izvedenskega mnenja dr. S. T., temveč iz mnenja dr. M. V., na katerega pa se sodišče prve stopnje ni oprlo, saj je temu mnenju toženka že v odgovoru na tožbo nasprotovala, ker je bilo izdelano pred pravdo na tožničin predlog. Dejansko sklepanje o tožničinem 15 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti pa poleg tega tudi ni primerno obrazloženo. V izpodbijanem obsegu sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je predlagana razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila dostavljena pravdnima strankama, vendar nanjo nobena od njiju ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je med drugim odločalo o pritožbi tožeče stranke, ki se je zavzemala za zvišanje odškodnine (tudi za zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pri tem je pravni standard pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo v skladu z merili, navedenimi v določbah 200. in 203. člena ZOR v zvezi s končno določbo 1060. člena OZ. Sklicevalo se je tudi na sodno prakso. Procesno pa je - ne da bi to v obrazložitvi svoje sodbe posebej navedlo - upoštevalo določbo 4. točke 358. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pooblastilo za spremembo sodbe prve stopnje po navedeni 4. točki 358. člena ZPP ima torej sodišče druge stopnje le tedaj, kadar spremenjeno odločitev opre na dejansko stanje, kakršno je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. V obravnavanem primeru pa temu ni tako. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na dejstvo, da iz izvedenskega mnenja dr. S. T., ki je podlaga za odločitev o obsegu škode in višini odškodnine, ne izhaja sklepanje, da bi tožničina življenjska aktivnost zaradi posledic poškodbe bila zmanjšana za 15 %. Navedeno dejstvo sicer izhaja iz izvedenskega mnenja dr. M. V., vendar pa se na to mnenje sodišče prve stopnje ni oprlo, ker mu je toženka že v odgovoru na tožbo nasprotovala, ker je bilo izdelano pred pravdo na predlog tožnice. Drugačnih razlogov o ugotovitvi, da so tožničine življenjske sposobnosti zmanjšane za 15 %, v razlogih sodbe sodišča druge stopnje niso navedene.

Opisane ugotovitve podpirajo očitek, ki ga uveljavlja zahteva, da sprememba izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti ne temelji na dejstvih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in na katero je oprlo svojo odločitev. To pa pomeni, da je sodišče druge stopnje zunaj obravnave samo ugotovilo navedeno okoliščino in jo upoštevalo kot odločilno. S tem je prekoračilo procesna pooblastila, ki jih ima po določbah 1. in 4. točke 358. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitev (procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Ne glede na to, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (o tožničinem 15 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti kot odločilnem dejstvu za spremembo sodbe sodišča prve stopnje v sodbi druge stopnje ni razlogov), je že zaradi kršitve določbe 358. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 339. člena ZPP predlog zahteve za varstvo zakonitosti na razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v napadenem obsegu v novo odločanje, povsem utemeljen.

Sodbo sodišča druge stopnje je bilo torej treba v izpodbijanem delu po določbi prvega odstavka 379. člena v zvezi s 391. členom ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo odločanje, vendar le v obsegu, v katerem je izpodbijanje uveljavljeno. V novem sojenju naj sodišče druge stopnje znova obravnava pritožbo tožeče stranke v obsegu, ki je predmet izpodbijanja in odloči ob pravilni uporabi prej citiranih procesnih določb. Zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških (165. člen ZPP).