Jedro

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja in njunih sodelavcev, ki mora biti dejansko podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1088/99-7 z dne 19.6.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 31.5.1999. Tožena stranka je z navedeno odločbo v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 4.6.1998 (s katero je ta tožniku priznala status izgnanca za čas od 19.7.1941 do 31.12.1943, ter status begunca za čas od 1.1.1944 do 12.5.1945 in pravice izvirajoče iz navedenih statusov) ter odločila, da se zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek in odločanje. Tožena stranke je ugotovila, da je prvostopni upravni organ tožniku priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja-izgnanca in begunca na podlagi nepopolno zbranih dokazov in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je treba za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN) v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja in njunih sodelavcev, ki mora biti dejansko tudi podana. Po njegovi presoji tožnik v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni uspel nedvoumno dokazati, da je bil prisilno izseljen, zaradi česar bi pridobil status izgnanca in tudi ni uspel dokazati begunstva. Zato je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, da se zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zadeva vrne prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. Pravilna je napotitev tožene stranke, da bo moral prvostopni upravni organ ugotoviti in razjasniti okoliščine razlogov, zaradi katerih je tožnik odšel od doma v S.G. ter datum odhoda. Tožena stranka je glede te okoliščine pravilno ugotovila neskladje med izpovedjo tožnika, kot tudi priče, zaradi česar bo treba tožnika glede teh okoliščin ponovno zaslišati. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da je potrebno razjasniti tudi okoliščine tožnikovega prihoda v Celje, njegove aretacije in izgona na Hrvaško in tudi okoliščine njegovega prihoda v L. leta 1943, za kar tožnik ni predložil nobenega dokaza. Ker je dokazno breme na stranki, ki želi pridobiti status žrtve vojnega nasilja, tožnikove navedbe, da nima potrebnih listin oziroma dokazov za obravnavanje zadeve, te pa lahko pridobi tožena stranka, na zakonitost odločitve ne morejo vplivati. Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in zakonita.

Tožnik v pritožbi navaja, da se vse nejasnosti lahko pojasnijo z listinami v arhivski dokumentaciji njegovega službovanja pri predhodni instituciji sedanjega Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Ministrstvo lahko samo dopolni zahtevane podatke. V starosti pri 85 letih in s srčnim infarktom ni zdravstveno sposoben, da bi iskal dodatne dokaze za rešitev te zadeve. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in potrditev odločbe organa prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri je sodišče zavrnilo tožbene ugovore, in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke in podatki v upravnih spisih ter imajo podlago v določbah ZZVN.

Pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkuša v mejah pritožbenih ugovorov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi tožnik s pritožbenimi navedbami le smiselno ponovi tožbene navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, zato te na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker tožnik ni navedel razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih kršitev in napak ni prišlo in je glede na navedeno, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.