Jedro

Tožnik je s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Poleg tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa pa je izkazana tudi s tem, da je tožnika tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu, ki pa ga je še isti dan, ko je bil tja pripeljan, samovoljno zapustil. Zaradi tega je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost, to pa še toliko bolj, ker je v upravnem postopku in tudi na zaslišanju pred sodiščem izjavil, da je njegova ciljna država Italija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je v zadevi priznanja mednarodne zaščite - pridržanja prosilca - tožnika, ki trdi, da je A. A., z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnik pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja in ki jih zaradi izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Tožnik je pridržan na prostore Centra za tujce v Postojni, in sicer od 29. 9. 2022 od 11:10 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022 do 11:10, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik 29. 9. 2022 pri pristojnem organu vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Pred tem (26. 9. 2022) je tožnika obravnavala Policijska postaja Brežice, saj je tožnik istega dne ilegalno vstopil v Slovenijo, in sicer peš v večji skupini oseb preko železniškega mostu v naselju Rigonce ter se na ta način izognil mejni kontroli. Na Policijski postaji je podal namero za mednarodno zaščito, kot ciljno državo pa navedel Italijo in kot razlog za zapustitev svoje države ekonomske razloge. Nakar je bil odpeljan v Azilni dom na Viču v Ljubljani.

3. Kot sledi iz uradnega zaznamka, ki je v spisih, je tožnik še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito 27. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma in s tem odstopil od podane namere. Nakar je iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe razvidno, da je tožnika policija prijela med tem, ko se je nahajal v Ljubljani. Ker je ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija znova izvedla predhodni postopek in ga seznanila s posledicami, ki nastopijo v primeru, če zapusti prostore Azilnega doma. Nakar je bil ponovno odpeljan v Azilni dom, kjer je tokrat podal prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel preko katerih držav je potoval (Dubaj, Azerbajdžan, Poljska, Srbija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška), kje je izgubil potni list (v Srbiji), kot razlog za odhod iz Indije pa navedel strah pred nasiljem, ki je bilo izvršeno nad njegovo družino. Istega dne je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, kjer je bil povprašan o razlogih za nedovoljen odhod iz Azilnega doma. Navedel je, da gre za napako in da ni odšel z namenom, da bi Slovenijo zapustil. Po seznanitvi z ukrepom pa je povedal, da je vse povedano v zvezi z omejitvijo gibanja in razlogi za omejitev razumel in da napake ne bo več ponovil ter obljubil, da bo ostal v Azilnem domu.

4. Glede na opisana pretekla dejanja tožnika in njegove izjave tožena stranka dvomi, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Zato se mu gibanje omeji na podlagi 2. alinee prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in 84. a člena istega zakona. Ugotavlja namreč, da je bil tožnik že na Policijski postaji Brežice seznanjen s posledicami, če zapusti samovoljno prostore Azilnega doma. Kljub temu je sprejemne prostore samovoljno zapustil še pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, in sicer dan potem, ko je bil pripeljan v Azilni dom. Samovoljno zapustitev je obrazlagal na različne načine, kar že samo po sebi vzbuja dvom v njegove navedbe in njegove namene. To pa ob dejstvu, da je Azilni dom zapustil, čeprav je bil poučen, da tega ne sme storiti, po presoji tožene stranke pomeni, da je tožnik dejansko begosumna oseba. Zlasti ob dejstvu, da je že enkrat brez težav samovoljno zapustil Azilni dom, čeprav je bil jasno seznanjen s posledicami odhoda, ter ob dejstvu, da je njegova ciljna država Italija, tožena stranka sklepa, da bo tožnik opisano ravnanje ponovil, s tem pa pristojnemu organu onemogočil ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za odločanje o njegovi prošnji. Zato je omejitev gibanja potrebna. Opraviti je namreč treba še osebni razgovor ter razčistiti razlog za tožnikov odhod iz izvorne države. Z ozirom na tožnikova že opisana samovoljna ravnanja pa tožena stranka ugotavlja tudi, da bi milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, ne bil v konkretnem primeru primeren. V tej zvezi opiše sistem varovanja, ki obstaja v Azilnem domu in ga oceni kot nezadostnega oziroma neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma, le-tega samovoljno zapustila. To pomeni, da izvajanje ukrepa omejitve gibanja za tožnika ne bo učinkovito in kar nenazadnje kaže že dejstvo, da je sprejemne prostore Azilnega doma enkrat že samovoljno in brez težav zapustil. 5. Tožnik vlaga zoper izpodbijani sklep tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.

6. V tožbi navaja, da gre pri pridržanju v Centru za tujce za odvzem prostosti, ki je primerljiv z zaporno kaznijo in priporom, ter da bi morala biti zato argumentacija sklepa na ravni obrazložitev sklepov o priporu. Izrečeni ukrep za tožnika namreč pomeni, da mora prebivati skupaj z drugimi prosilci za mednarodno zaščito v manjši sobi zgornjega prostora Centra za tujce, do katere je mogoče priti le mimo zaklenjenih rešetkastih vrat in ob spremstvu policistov. Giblje se lahko v omejenem prostoru, ki je nadzorovan z video kamerami. Tudi med prostori Centra se je mogoče gibati le ob spremstvu policistov. Prebivanje je organizirano po urniku, rekreacija na prostem je omejena in pod nadzorom, izhod iz Centra ni dovoljen. Omejitve so tudi pri oblačilih in osebnih predmetih, pa tudi pri obiskih in poštnih pošiljkah. Tožnik se pri tem sklicuje na sodno prakso Sodišča EU in Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je potrebno v zakonu določiti merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca ter da pomeni pridržanje resen poseg v njegovo pravico do svobode, kar narekuje spoštovanje strogih jamstev za zaščito pred samovoljnim ravnanjem.

7. Odrejeni ukrep se zato po navedbah v tožbi pokaže kot nesorazmeren in nepotreben, saj bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi, npr. z omejitvijo gibanja na območje Azilnega doma. Poleg tega v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi se ugotavljala nevarnost pobega. Zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1 ni dovolj, kot je ugotovilo tudi že v svojih sodbah Vrhovno sodišče ter navedlo, da bi morali biti v zakonu določeni objektivni kriteriji, ki bi šele omogočili zakonito presojo. Glede na navedeno po mnenju tožnika ni pravne podlage za omejitev gibanja, prehitro pa je toženka tudi zaključila, da dvomi v navedbe tožnika, da je sprejemne prostore zapustil zaradi nakupa obleke. Poudarja še, da je bil prevajalec prisoten šele ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in da tožnik do takrat ni mogel razumeti pravnih poukov. Glede na vse navedeno tožnik predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

8. Obenem s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore Azilnega doma. V predlogu navaja, da v konkretnem primeru pogoji za odvzem prostosti niso podani, tožniku pa se z izvrševanjem ukrepa prizadeva nepopravljiva škoda. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Poudarja, da mu je kršena pravica do osebne svobode iz Ustave RS in EKČP, kar je težko popravljiva škoda sama po sebi, in je sodišče že zato dolžno zagotoviti odpravo kršitve.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Vztraja pri ugotovitvi, da je tožnik begosumna oseba, na kar kažejo vse okoliščine, ki so opisane v izpodbijanem sklepu. Zmotne so tudi trditve tožbe, po katerih v ZMZ-1 niso opredeljeni kriteriji za begosumnost. V 84.a členu je to jasno določeno in tožnik po prepričanju toženke te pogoje izpolnjuje. Glede na to, da je tožnik samovoljno, namerno in brez težav že zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, ki so bolj nadzorovani od ostalih prostorov, pa je očitno, da je omejitev gibanja na Center za tujce edini ukrep, ki zagotavlja njegovo prisotnost, s tem pa njegovo sodelovanje v postopku, ki je ključnega pomena za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito.

10. Tožena stranka zavrača tudi navedbe tožnike glede prisotnosti prevajalca. Iz dokumentacije, ki je v spisih, izhaja, da je bil ves čas postopka, in sicer že na Policijski postaji Brežice, prisoten tolmač za jezik pandžabi, ki ga tožnik razume. Ta mu je raztolmačil med drugim tudi, da sprejemnih prostorov Azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito ne sme zapustiti in kakšne so posledice, če bi to storil. Ne strinja se toženka tudi, da je odšel iz Azilnega doma zato, da si kupi oblačila, saj je tožnik v različnih fazah postopka navedel različne razloge, kar je pri toženki vzbudilo dvom v resničnost tistega, kar navaja. Očitki tožnika, ki jih vsebuje tožba, so zato protispisni in neutemeljeni.

11. Nasprotuje pa toženka tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. V tej zvezi tožnik ni zatrjeval nikakršne škode, ampak je zgolj navedel, da se slabo počuti. Sicer pa še meni, da bi začasne odredbe v primerih, kakršen je obravnavani, ne bi smele biti dopustne. Vsebina tožbenega zahtevka je namreč enaka vsebini zahteve za izdajo začasne odredbe. Poleg tega tožena stranka obširno obrazlaga namen izpodbijanega ukrepa, ki je v tem, da se varuje javni red in izvršuje zakonodaja EU. Zato je nujno, da se ukrep izvrši takoj in neprekinjeno, saj drugače omejitev gibanja nima pomena, kar pomeni, da bi bila z začasnim zadržanjem javna korist nesorazmerno prizadeta.

12. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri svojih navedbah. Poudarja oziroma vztraja, da toženka ni imela pravne podlage za izrečeni ukrep in da ga je zato treba odpraviti. Trdi, da pouka iz registracijskega lista ni razumel zaradi neustreznega prevoda in da se je prevajalo v hindi jezik, ki ga tožnik ne razume. Še pred vložitvijo prošnje se je tožnika zadrževalo v sprejemnih prostorih Azilnega doma, kar je nezakonito in nobena uradna oseba mu ni obrazložila, kako postopek mednarodne zaščite poteka. Sploh pa tožniku nihče ni povedal, da ne sme zapustiti Slovenije in je bil zato prepričan, da to lahko stori, kar dokazuje dejstvo, da se, kot del večje skupine, ni skrival in ni bežal. 13. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in pri predlogih. Sodišče je na naroku zaslišalo tožnika ter vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih.

K I. točki izreka

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep omejitve gibanja tožnika na Center za tujce. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvenstveno sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa, v zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori pa dodaja:

16. V izpodbijanem sklepu se tožena stranka pri svoji odločitvi sklicuje na določbo 2. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu odredi tudi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. V 84. a členu ZMZ-1 pa so določene okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo prosilec za mednarodno zaščito pobegnil. Po povedanem torej ne drži tožbena trditev, ki jo tožnik ponavlja v pripravljalni vlogi, da za ukrep omejitve gibanja, specifično na Center za tujce, ni pravne podlage. Prav tako očitno ne drži tožbena trditev, da v zakonu niso določeni kriteriji, po katerih se ugotavlja begosumnost prosilca. Sodišče zato tozadevne tožbene ugovore kot neutemeljene zavrača in obenem, kot pravilnim in na zakonu utemeljenim, sledi razlogom tožene stranke, po katerih je pravna podlaga za izpodbijano odločitev podana.

17. Sodišče se sicer strinja s tem, da pomeni nastanitev v Centru za tujce tudi poseg v osebno svobodo, vendar pa vsak poseg v osebno svobodo ni nezakonit, če obstaja zakonska podlaga za tak poseg in če so zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Ta procesna jamstva so bila v konkretnem primeru izpolnjena, saj je bil tožnik v jeziku pandžabi, ki ga razume, najprej ustno in nato še pisno, z izpodbijanim sklepom, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, za poseg v osebno svobodo pa je tudi podana zakonska podlaga. Kot je bilo že pojasnjeno, je to določba 84. člena ZMZ-1. V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je prosilec že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, in v konkretnem primeru je tožnik Azilni dom nesporno že enkrat zapustil. 18. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ta ukrep nesorazmeren. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Poleg tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa pa je izkazana tudi s tem, da je tožnika tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu, ki pa ga je še isti dan, ko je bil tja pripeljan, samovoljno zapustil. Zaradi tega je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost, to pa še toliko bolj, ker je v upravnem postopku in tudi na zaslišanju pred sodiščem izjavil, da je njegova ciljna država Italija. Sodišče se sicer strinja s tožbenimi navedbami, da je treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode, upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine načina izvajanja ukrepa v konkretnem primeru, vendar obenem ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu vse to tudi upoštevala in ocenila. Po tem, ko je slišalo tožnika, pa se tudi sodišče strinja z njeno oceno.

19. Sodišče tudi ne more slediti temu, da tožnik vse do podaje prošnje za mednarodno zaščito ni razumel postopkov in pravil, ker do takrat ni imel prevajalca. Iz listin, ki so v upravnih spisih, namreč povsem jasno sledi, da je imel tožnik več čas postopka, že na policijski postaji Brežice, tolmača za jezik pandžabi, ki ga tožnik razume in kar je tudi potrdil s svojim podpisom. Iz registracijskega lista tudi ni razvidno, da bi imel tožnik kakršnekoli pripombe v zvezi s prevajanjem. Registracijski list je javna listina v smislu 169. člena Zakona o splošnem upravnem (v nadaljevanju ZUP) in v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Možen je sicer nasproten dokaz, vendar tožnik po presoji sodišča z navedbami v tožbi in pripravljalni vlogi ter na zaslišanju nasprotnega od tistega, kar je v spisih, ni uspel dokazati. S svojim podpisom na registracijskem listu je potrdil, da je v jeziku, ki ga razume, seznanjen s potekom postopka in tudi s tem, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito ne sme zapustiti, ter o tem, kaj zapustitev sprejemnih prostorov pomeni. Drugačne tožbene trditve, tj. da prevajalca vse do podaje prošnje ni imel in da zato postopka ni razumel, so torej v nasprotju s podatki spisov. Protispisne in obenem nove so trditve (v pripravljalni vlogi) o prevajanju v jezik hindi kot jezik, ki ga tožnik ne razume. Še drugače pa je tožnik glede tolmačenja izpovedal na naroku, kar pomeni, da izjave v tej zvezi spreminja in jim zato ni mogoče slediti. Nasprotuje pa zatrjevanemu „nerazumevanju postopka“ tudi dejansko ravnanje tožnika, saj je tožnik pri ponovnem prijetju s strani policije nemudoma (ponovno) izrazil namero za pridobitev mednarodne zaščite in je bil torej seznanjen s postopkom oziroma s tem, kako ravnati v takšnem primeru. Sam pa je tudi že v upravnem postopku izjavil, da je s tem, ko je zapustil sprejemne prostore Azilnega doma, storil napako, kar pomeni, da se je svojega nedovoljenega oziroma samovoljnega ravnanja zavedal. 20. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka

21. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

22. Po določbah 32. člena ZUS-1 tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Vendar pa sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

23. Začasna odredba predstavlja po ustaljenem stališču sodne prakse naslovnega in Vrhovnega sodišča nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih začasno odloži izvršitev sicer izvršljivega akta oziroma začasno uredi stanje drugače, kot sicer narekuje izpodbijani akt, in ki zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1 zahteva restriktiven pristop.

24. Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe je verjetnost nastanka oziroma obstoj težko popravljive škode. Glede na ustaljeno upravno-sodno prakso gre za takšno škodo, če je ta resna in če tožniku neposredno preti. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je škoda zanjo težko popravljiva.

25. Omejitev gibanja in s tem osebne svobode tožnika je nedvomno škoda, ki tožniku nastaja in je težko popravljiva. Vendar pa gre pri posegu v osebno svobodo tožnika v konkretnem primeru za škodo oziroma za posledico, ki je imanentna izrečenemu ukrepu. Le-ta pa se vzpostavlja na podlagi zakona in zato omejitev gibanja sama po sebi nedopustnega posega v pravico do osebne svobode tožnika še ne prestavlja. Druge oziroma drugačne škode, ki bila zanj težko popravljiva, pa tožnik s svojimi posplošenimi navedbami o slabem počutju (v tožbi) oziroma z navedbami, da je pod pritiskom, da slabo spi in da ima povišan srčni utrip (na naroku), ter ob dejstvu, da ima, kot sam pove na zaslišanju, zagotovljeno zdravniško pomoč in primerne življenjske razmere, po presoji sodišča ne izkazuje.

26. Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.