Jedro

Tožniku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni bilo vročeno mnenje PZK. Toženka to opustitev utemeljuje s tem, da ne gre za izvedensko mnenje, na katerega bi tožnik lahko dajal pripombe. Vendar takšno razumevanje določil postopka ni pravilno. Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Nadalje tretji odstavek tega člena določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

ZIKS-1, pa tudi noben drug predpis, ne izključuje pravice tožnika, da bi se izjasnil o okoliščini, ki jo toženka šteje za pomembno, saj je nanjo oprla svojo odločitev. Mnenje PZK izrecno povzema in navaja, da PZK priporoča prekinitev kazni le, če bo indicirano operativno zdravljenje, iz česar torej izhaja, da je mnenje upoštevala kot okoliščino oziroma dokaz, da prestajanja kazni zaradi nudenja zdravstvene oskrbe ni potrebno prekiniti, razen če bi bilo indicirano operativno zdravljenje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-789/2018/317 z dne 17. 9. 2019 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) kot neutemeljeno zavrnil vlogo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora (1. točka izreka). Iz izreka te odločbe še izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je 21. 8. 2019 s strani obsojenca prejel potrdili dveh zdravnikov in dne 2. 9. 2019 s strani Ministrstva za pravosodje tožnikovo vlogo za prekinitev prestajanja kazni zapora. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) je dne 9. 9. 2019 pridobil mnenje posebne zdravstvene komisije (v nadaljevanju PZK). PZK je mnenja, da gre pri tožniku za več trajnih, neozdravljivih in doživljenjskih bolezni in da je stanje potencialno nevarno, saj lahko vodi v nenadne in življenjsko ogrožajoče zaplete. Iz dokumentacije pa ni razvidna sedanja stopnja urejenosti krvnega tlaka, ni podatkov o pomembni klinični prizadetosti ali spremembah, prav tako pa o diagnozi aortne insuficience in razširitve začetnega dela aorte ni jasno postavljena indikacija za kirurško ali drugo zdravljenje. Glede stanja po možganski kapi ni podatkov o pomembni klinični prizadetosti ali spremembah. Zato natančni odgovori PZK niso možni. Če pa bo indicirano operativno zdravljenje, priporoča prekinitev kazni zapora do zaključka zdravljenja in rehabilitacije. Glede varnostnih zadržkov ugotavlja, da tožnik v ZPKZ Ljubljana prestaja enotno 16 letno zaporno kazen, ki se mu v celoti izteče 4. 3. 2030. V ZPKZ Ljubljana je bil premeščen iz ZPKZ Dob zaradi varnosti in ohranitve reda in discipline v tem zavodu. Tudi v ZPKZ Ljubljana je bilo zaznati več kršitev hišnega reda. Od leta 2009 dalje mu je bilo prestajanje zapornih kazni iz zdravstvenih razlogov šestkrat prekinjeno, s prekinitev pa se ni vrnil sam, ampak je bil do privedbe policije na begu. Tožnik ima dve čakajoči zaporni kazi in 11 odprtih kazenskih postopkov. Kazniva dejanja, za katera se zoper njega vodi postopek, so bila storjena v času, ko je bil na prekinitvi prestajanja zaporne kazni iz zdravstvenih razlogov oziroma na begu. Prvostopenjski organ glede na navedeno zaključuje, da PZK priporoča prekinitev kazni zgolj v primeru indiciranega operativnega zdravljenja, česar pa tožnik ni uspel dokazati, pri čemer bi moral v skladu z 69. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik) prošnji za prekinitev priložiti vsa dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo. Glede na opisano vedenje tekom prestajanja kazni pa ocenjuje tudi, da so varnostni zadržki preveliki, da bi se tožniku prestajanje kazni zapora prekinilo.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Navaja, da se je postopek začel na podlagi tožnikove vloge z dne 21. 8. 2019 in sicer na podlagi predloženega zdravniškega potrdila, ki ga je potrebno obvezno priložiti na predpisanem obrazcu, kar je potrebno obravnavati kot prošnjo za prekinitev prestajanja kazni. Kasneje je Ministrstvo za pravosodje v obravnavo prejelo še vlogo tožnikovega odvetnika. Izvide bolnišnice LKH v Grazu, kjer je bil v času od 30. 7. 2019 do 14. 8. 2019 hospitaliziran, pa je priložil šele v pritožbenem postopku, čeprav so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji. Ne vidi razlogov, zakaj jih ne bi bilo mogoče predložiti v postopku na prvi stopnji, še posebej, ker je tožnik k prošnji priložil novejšo zdravstveno dokumentacijo. Pritožbene navedbe, da mu mnenje PZK ni bilo posredovano v izjasnitev, zavrača, ker sodi, da pri tem mnenju ne gre za izvedensko mnenje v smislu določil upravnega postopka, na katerega bi imel pravico podajati pripombe na podlagi 194. člena ZUP. Zavod na mnenje PZK ni vezan, ampak ga prosto presoja. Prvostopenjski organ je tudi varnostni zadržek prepričljivo utemeljil. Zdravstveno stanje nad varnostnim zadržkom ne more pretehtati.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Prvostopenjski organ je postopek prekinitve prestajanja kazni sprožil po uradni dolžnosti, saj je že 22. 8. 2019 na PZK Ministrstva za zdravje podal zaprosilo za mnenje. Tožnikova vloga z dne 21. 8. 2019 ni bila prošnja za prekinitev kazni, saj gre zgolj za prilogo in ne za vlogo. Vloga odvetniške pisarne z dne 23. 8. 2019 pa je bila zgolj prošnja, naj Ministrstvo za pravosodje posreduje pri zavodu v zvezi z uradoma sproženim postopkom prekinitve prestajanja kazni. Drugostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil. Tožnik tudi ni imel vpogleda v dokumentacijo, ki je bila posredovana PZK, po drugi strani pa je uslužbenka vedela za tožnikove izvide iz Univerzitetne klinike Gradec, katere ji je tožnik pokazal že 6. 9. 2019 in prejel zagotovilo, da bodo upoštevani. Tožnik je bil pred izročitvijo RS hospitaliziran na Univerzitetni kliniki Gradec, in sicer v času od 30. 7. 2019 do 14. 8. 2019, zato je bilo jasno, da o tem obstaja tudi zdravstvena dokumentacija, ki jo je prvostopenjski organ moral prejeti že ob izročitvi obsojenca. Ni sprejemljivo, da je ni posredoval PZK, še posebej, ker je bil postopek sprožen po uradni dolžnosti. Celo, če zavod ne bi vedel za dokumentacijo, pa bi moral na podlagi 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnika pozvati, naj jo predloži. Tožnik je šele iz prvostopenjske odločbe razbral, da izvidi iz Gradca niso bili upoštevani, zato jih je brez svoje krivde lahko predložil šele v pritožbenem postopku. Drugačno stališče je zmotno, tožniku pa je kršena pravica do izjave.

5. Nadalje tožnik uveljavlja, da dejansko stanje ni dovolj razčiščeno, saj PZK ni imela celotne dokumentacije. Ne drži, da se glede prekinitve kazni ni mogoče izreči zaradi neopravljene potrebne diagnostike oziroma zato, ker je bila dokumentacija pomanjkljiva. Iz izvidov Univerzitetne klinike Gradec z dne 14. 8. 2019 jasno izhajajo okvare aortne zaklopke in znaki hude insuficience ter težja mitralna insuficienca mitralne zaklopke. Jasno je tudi priporočilo te klinike, da je potrebno izvesti načrtovano operativni poseg aortne zaklopke in da lahko tožnik prejema samo terapijo, predpisano na kliniki, sicer ne bo mogoče zagotoviti kvalitetnega zdravljenja, ter da je tožnik življenjsko ogrožen zaradi jemanja napačnih zdravil. Zavod mu v Avstriji predpisanih zdravil ne more nuditi, ker v Sloveniji niso na voljo. V dosedanjih postopkih se je sicer že zgodilo, da je zavod PZK posredoval nepopolno dokumentacijo, nikoli pa se še ni zgodilo, da mu zavod mnenja PZK ne bi posredoval. Tožnik ima pravico do izjave in kontradiktornosti, kar velja za vse dokaze. V obravnavani zadevi pa mu ni bila dana možnost, da se seznani z mnenjem PZK in odgovori na ugotovljeno dejansko stanje upravnih organov. V nadaljevanju tožbe tožnik podrobno opisuje vsebino posameznih izvidov, iz katerih po njegovem prepričanju izhaja, da je zaradi hude bolezni in zdravljenja, ki ni bolnišnično, prekinitev prestajanja kazni nujna. Trdi, da iz te dokumentacije izhaja, da mu ni možno zagotavljati ustrezne zdravstvene oskrbe v ZPKZ Ljubljana.

6. Ugovarja tudi, da je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z varnostnim pridržkom, na kar je opozoril že v pritožbi, vendar se drugostopenjski organ do teh navedb ni opredelil. Poleg tega glede na aktualno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča RS varnostni zadržek ne sme imeti prednosti pred zagotavljanjem ustrezne zdravstvene oskrbe obsojencu. Nesporno pa je, da ZPKZ Ljubljana tožniku ne more zagotoviti zdravstvene oskrbe. Tožnik se tako ni izogibal izvršitvi kazenske sankcije oziroma ni bil na begu, ampak si je na ta način zagotovil nujno potrebno zdravstveno oskrbo. Presenečeno ugotavlja, da se v tokratni odločitvi ne ponavljajo v preteklosti podani očitki ZPKZ, da naj bi ponarejal zdravstveno dokumentacijo, so pa bili vsi ti očitki neutemeljeni, saj je bil obtožni predlog s tem v zvezi s sklepom V K 50081/2017 z dne 5. 12. 2017 zavržen. Ker je tožnik zaradi hude bolezni življenjsko ogrožen, sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano odločbo tako, da se mu izvrševanje zaporne kazni prekine do zaključka zdravljenja in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da mu je dolžna povrniti stroške tega postopka.

7. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe in se sklicuje na razloge drugostopenjske odločbe. Poudarja, da je prekinitev kazni zapora izjema in da je dokazno breme za obstoj razlogov za prekinitev na strani tožnika, kar izhaja tudi iz 69. člena Pravilnika. Upoštevati je potrebno še tretji odstavek v povezavi s prvim odstavkom 8. člena ZIKS-1, da se v postopku prekinitve prestajanja kazni zapora odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. PZK so bili posredovani vsi dokumenti, ki jih je tožnik predložil. Mnenje PZK ni izvedensko mnenje, na katerega bi lahko stranka dajala pripombe. Vztraja tudi pri varnostnem pridržku. Tožnikovemu zdravljenju ne nasprotuje, vendar pa ima vse pogoje za zagotavljanje osnovne zdravstvene dejavnosti v okviru zavoda, ki je vključen v javno zdravstveno mrežo in ima zagotovljeno izvajanje zdravstvene dejavnosti v skladu z 59. členom ZIKS-1. 8. Tožba je utemeljena.

9. Iz prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 izhaja, da lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca, ali z njegovo privolitvijo, na prošnjo (...), kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (1. točka ).

10. Po 126. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojni organ začne postopek po uradni dolžnosti (samo v primeru), če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis, in če ugotovi, ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Citirani 82. člen ZIKS-1 ne določa, da se postopek za prekinitev prestajanja kazni začne po uradni dolžnosti, ampak, da se začne na predlog stranke. Ker zakon ne določa, da se postopek uvede po uradni dolžnosti, bi torej toženka po ZUP lahko uvedla postopek po uradni dolžnosti le, če bi šlo za javno korist. V obravnavanem primeru ne gre za javno korist, ampak izključno za pravni interes posameznika, zato se postopek lahko začne le na podlagi njegove zahteve. Toženka je tako ravnala pravilno, ko je zdravniško potrdilo z dne 20. 8. 2019, naslovljeno kot Zdravniško potrdilo o razlogih za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni, ki ga je obsojenec dne 21. 8. 2019 vložil pri Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij, Zavodu za prestajanje kazni zapora, obravnavala kot prošnjo, da se mu prestajanje kazni zapora prekine. Vlogo (obrazec1) je res podpisala le zdravnica, vendar pa jo je vložil tožnik, poleg tega pa je Ministrstvo za pravosodje 26. 8. 2019 organu odstopilo vlogo tožnikovega pooblaščenca, katere vsebina je zahteva po prekinitvi prestajanja kazni. Vloga tako vsebuje vse tiste sestavine, ki jih mora vsebovati prošnja za prekinitev prestajanja kazni. V njej je namreč navedeno, da je namen vložitev prošnje za prekinitev izvrševanja kazni zaradi hude bolezni, priložen je tudi izvid kardiološkega pregleda in še eno zdravniško potrdilo o razlogih za prekinitev, ki ga je podpisal drug zdravnik, vlogi pooblaščenca pa je dodan še en izvid. Tožbene navedbe, da je toženka postopek uvedla po uradni dolžnosti, zaradi česar bi morala tudi po uradni dolžnosti raziskati dejansko stanje, so tako neutemeljene. Pri tem pa sodišče še pripominja, da bi bila vsaka odločba, ki bi jo prvostopenjski organ izdal v postopku prekinitve kazni, ki bi tekel po uradni dolžnosti (namesto na zahtevo stranke), po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP celo nična.

11. Iz citiranega določila 82. člena ZIKS-1 izhaja, da se prestajanje kazni prekine zaradi izvajanja bolnišničnega zdravljenja, v drugih primerih pa le, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe. Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi morala toženka sama pridobivati dokumentacijo, na podlagi katere naj bi PZK podala mnenje o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe. Po drugem odstavku 66. člena ZUP mora namreč vloga vsebovati tudi druge sestavine, ki jih določa zakon ali drug predpis. Drugo sestavino določa 69. člen Pravilnika, po katerem mora obsojenec priložiti dokazila o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora prekinilo. Tožnik je ta dokazila tudi predložil k vlogi, kasneje pa je zdravstveno dokumentacijo predložil še njegov pooblaščenec. Poslal jo je sicer na Ministrstvo za pravosodje, ki pa jo je odstopilo prvostopenjskemu organu. Prvostopenjski organ je tako ravnal pravilno, ko je vso, dotlej prejeto medicinsko dokumentacijo, poslal PZK, ni pa bil dolžan sam raziskovati in ugotavljati, ali obstaja še kakšna dokumentacija, s katero bi tožnik podkrepil svoje trditve, da mu zaradi njegove hude bolezni ni mogoče zagotoviti potrebnega zdravljenja oziroma oskrbe.

12. Sodišče se glede na navedeno strinja s toženko, da je dokazno breme, da mu zdravljenja oziroma oskrbe v zavodu ni mogoče zagotoviti, izključno na obsojencu. To potrjuje tudi dejstvo, da so obsojenci na prestajanju kazni zapora (...) obvezno zavarovani po splošnih predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, imajo pravico do zdravstvenih storitev po teh predpisih, razen pravic do proste izbire zdravnika, zdravnika-specialista in zdravstvenega zavoda, zdravstvenega varstva v zvezi z dajanjem tkiv in organov za presaditev drugim osebam, zdravljenja in nege na domu, zdravljenja v tujini, zdraviliškega zdravljenja, pogrebnine in posmrtnine ter povračila potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev (prvi odstavek 59. člena ZIKS-1). Zdravstveno oskrbo obsojencev v zavodih zagotavljajo zdravstveni domovi, na območju katerih deluje zavod, na podlagi dogovora, ki ga skleneta zavod in zdravstveni dom (drugi odstavek 59. člena). Zdravstvena dejavnost za obsojence se lahko opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda (tretji odstavek 59. člena).

13. Po zakonu so torej obsojenci deležni skoraj vseh pravic, ki jih imajo vse zdravstveno zavarovane osebe v Sloveniji, pri čemer je bila tožniku na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) odobrena celo pravica, ki sicer iz ZIKS-1 ne izhaja, tj. (bolnišnično) zdravljenje v tujini, kjer je bil hospitaliziran. Če bo to pravico užival še naprej, bo na podlagi 44a. in 44c. člena ZZVZZ napoten na zdravljenje, tj. na operacijo v tujino. Pri tem pa tožnik v prošnji ne zatrjuje, da se mora že zglasiti na predvideno (datumsko določeno) operacijo, ampak navaja, da je prekinitev izvrševanja kazni zapora potrebna, ker je predviden za hospitalizacijo in operacijo oziroma, da je v postopku preiskav pred morebitno operacijo na srcu.

14. Kot ugotavlja toženka, je PZK dne 12. 9. 2019 podala mnenje, da razen potrdila o hospitalnem zdravljenju nima na voljo niti postavljenih diagnoz niti podatkov o poteku obravnave, opravljenih preiskavah, predvidenem ali zaključenem zdravljenju. Glede na citirano določbo Pravilnika njenemu mnenju, da ni njena naloga, da pribavlja ustrezno verodostojno dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko podala mnenje, ni mogoče oporekati. Kasneje, tj. v pritožbenem postopku, je tožnik predložil še dva zdravniška izvida, s katerima je dokazoval, da mu zavod ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe oziroma zdravljenja. Sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami ugotavlja, da je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko teh navedb ni upošteval, saj lahko pritožnik po tretjem odstavku 238. člena ZUP v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Tožnik kot razlog, da dokumentov ni predložil, navaja, da je bil v teku postopek po uradni dolžnosti in da bi morala zato toženka dokumentacijo pridobivati sama in jo posredovati PZK. Sodišče je že pojasnilo, da tak postopek ni predpisan. Nadalje navaja, da naj bi uslužbenka prvostopenjskega organa tožniku zagotovila, da bo dokumentacija iz tujine posredovana PZK, pri čemer iz spisa izhaja, da ji je bila tista dokumentacija, ki jo je tožnikov pooblaščenec poslal ministrstvu, tudi poslana. V delu tožbe, kjer tožnik pojasnjuje, da dokumentov ne more prosto fotokopirati, pa tožba nima jasnih razlogov, saj tožnik niti ne zatrjuje, da so mu v zavodu zavrnili prošnjo, naj mu dokumentacijo fotokopirajo in kdo ter kdaj je to storil. 15. Sodišče pa ugotavlja in to med strankama tudi ni sporno, da tožniku pred izdajo prvostopenjske odločbe ni bilo vročeno mnenje PZK. Toženka to opustitev utemeljuje s tem, da ne gre za izvedensko mnenje, na katerega bi tožnik lahko dajal pripombe. Vendar takšno razumevanje določil postopka ni pravilno. Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Nadalje tretji odstavek tega člena določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom.

16. ZIKS-1, pa tudi noben drug predpis, ne izključuje pravice tožnika, da bi se izjasnil o okoliščini, ki jo toženka šteje za pomembno, saj je nanjo oprla svojo odločitev. Mnenje PZK izrecno povzema in navaja, da PZK priporoča prekinitev kazni le, če bo indicirano operativno zdravljenje, iz česar torej izhaja, da je mnenje upoštevala kot okoliščino oziroma dokaz, da prestajanja kazni zaradi nudenja zdravstvene oskrbe ni potrebno prekiniti, razen če bi bilo indicirano operativno zdravljenje. V tem primeru pa PZK priporoča prekinitev prestajanja kazni do zaključka zdravljenja in rehabilitacije. Toženka v odgovoru na tožbo še dodaja, da se na podlagi prvega in tretjega odstavka 8. člena ZIKS-1 v postopku odloča po skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Po presoji sodišča je pri vlogi za prekinitev prestajanja kazni temu tako le tedaj, ko za to obstajajo pogoji, ki jih sicer za odločanje v skrajšanem postopku določa 1. točka prvega odstavka 144. člen ZUP, tj. 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ in niti sodišče namreč ne razpolagata s strokovnim znanjem o tem, ali je bolezen posameznega obsojenca taka, da obstoječe stanje zdravstvenega sistema in izvrševanja kazni zapora temu obsojencu ne zagotavlja potrebne oskrbe. O tem se lahko izrekajo le zdravniki, zakon pa določa, da lahko zdravniško oceno, s katero obsojenec utemeljuje prošnjo za prekinitev prestajanja kazni, presodi še PZK. Če se PZK izreče drugače, kot izhaja iz potrdil, ki jih je predložil obsojenec, ni pogojev za izvedbo skrajšanega postopka. Pogoji bi obstajali le, če bi bilo mnenje PZK enako, kot izhaja iz listin, ki jih predloži obsojenec. V nasprotnem primeru bi bilo namreč kršeno eno od temeljnih načel zakona, tj. zaslišanje strank, ki je odraz ustavno zajamčene pravice do izjave.

17. Glede na to, da je prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka, se sodišče o varnostnih zadržkih ni izrekalo. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar po presoji sodišča za to ne obstajajo pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti.2 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.3 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, saj gre za to, da je potrebno tožniku dati možnost, da se o mnenju PZK izjavi pred izdajo prvostopenjske odločbe. Prvostopenjski organ mora o njegovih navedbah zavzeti stališče in ga obrazložiti. Glede na to, da sodišče odločbo odpravlja in se s tem zadeva vrača v stanje pred izdajo odločbe, pa bo PZK v nadaljevanju lahko podala mnenje tudi v zvezi z izvidoma, katerih nepodpisane izvode je tožnik predložil k pritožbi naknadno. Če bo morebitno dopolnjeno mnenje drugačno od tega, kar po tožnikovem mnenju izhaja iz potrdil, mu je treba dati možnost, da se pred izdajo odločbe izreče. 18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 347,70 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, toženko pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Obrazec je predpisan v Pravilniku o obrazcu zdravniškega potrdila o bolnišničnem zdravljenju za namen vložitve prošnje za odlog izvršitve kazni zapora in obrazcu zdravniškega potrdila za namen vložitve prošnje za prekinitev prestajanja kazni zapora. 2 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61 3 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371