Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet zapuščine so premoženjske pravice, ki so bile vrnjene. Zato je treba dedovanje izpeljati po določbi drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Denarni znesek, v katerega se je premoženje pretvorilo kasneje, ni bil del zapuščine in to tudi ni mogel postati. Velja povsem enako, kot v običajnem zapuščinskem postopku.
I. Pritožba I. S. se zavrže. II. Ostalim pritožbam se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to pa je v celoti razen zavrnjene začasne odredbe proti I. S.) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
1. V tej zapuščinski zadevi je sodišče postopek prekinilo, izdalo dva napotitvena sklepa ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.
2. Proti sklepu, s katerim je bila E. P. napotena na pravdo, kjer naj proti ostalim dedičem uveljavlja, da znesek 484.746,74 EUR ne spada v zapuščino, se pritožuje ta dedinja. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj na pravdo napoti ostale dediče. Trdi, da sklep nasprotuje procesnim pravilom o ugotovitveni tožbi. Sodišče od nje zahteva, da toži na ugotovitev negativnega dejstva. Pri tem sploh ni jasno, kateri dejanski stan naj bi bil tisti, ki je relevanten za sporno pravno razmerje. Ostali dediči uveljavljalo pet pravnih podlag, ki naj bi utemeljevale obstoj sporne zapuščine. Oni so zato tisti, ki bi morali tožiti. Tožnica konkretizirano povzame zatrjevane pravne podlage.
3. Proti sklepu, s katerim so bila ostali dediči napoteni na pravdo, kjer naj se ugotovi, da v zapuščino spada denarni znesek 69.376,00 EUR, se pritožujejo ti dediči. Uveljavljajo vse pritožbene razloge ter se ne strinjajo s presojo sodišča, da je njihova pravica manj verjetna.
4. Isti dediči se pritožujejo tudi proti zavrnjenemu predlogu za izdajo začasne odredbe zoper E. P.. Sodišču predlagajo, naj sklep v izpodbijanem delu razveljavi. Bistvo pritožbe je v očitku, da se sodišče ni opredelilo do njihovih navedb.
5. Pritožbo pa vlaga tudi I. S.. V laični vlogi zahteva, naj se jo izloči iz zapuščinskega postopka. Trdi, da se je od vračanja premoženja agrarne skupnosti distancirala ter s tem postopkom noče ničesar imeti.
6. Pritožbe so bile vročene ostalim udeležencem. I. S. je odgovorila na pritožbi dedičev zoper točki I.2 ter II. V laični vlogi ne podaja konkretnega predloga pritožbenemu sodišču. Po svojem pooblaščencu pa je na isti dve pritožbi odgovorila tudi E. P. ter predlagala zavrnitev obeh pritožb. 7. Pritožba I. S. ni dovoljena, ostale pritožbe pa so dovoljene in tudi utemeljene.
8. Predmet dedovanja v obravnavani zadevi naj bi bile premoženjske pravice, ki so bile vrnjene zapustnici kot bivši članici agrarne skupnosti po določbah ZPVAS (1). Ker je bila zapustnica v času uveljavitve ZPVAS že mrtva, se to premoženje v skladu z drugim odstavkom 8. člena ZPVAS šteje za pozneje najdeno premoženje. Dedovanje se izvede po Zakonu o dedovanju. Premoženjske pravice pa lahko v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini (drugi odstavek 8. člena ZPVAS). Predmet zapuščine so torej premoženjske pravice, ki so bile vrnjene. Zato je treba dedovanje izpeljati po določbi drugega odstavka 8. člena že citiranega zakona. Denarni znesek, v katerega se je premoženje pretvorilo kasneje, ni bil del zapuščine in to tudi ni mogel postati. Velja povsem enako, kot v običajnem zapuščinskem postopku. Tudi tam npr. kupnina od protipravno odtujene stvari zapuščine ali pa npr. odškodnina od protipravno uničene zapuščinske stvari ne postane del zapuščine, marveč je del nadaljnjih obligacijskih zahtevkov. Odločitve, da naj dedinja v pravdi uveljavlja zahtevek, da v zapuščino ne spada denarni znesek, zato v luči prej opisane pravne sheme, ni mogoče preizkusiti ter je nerazumljiva. Enako velja glede denarnega zneska 69.379,00 EUR.
9. Brez ustrezne materialnopravne koncepcije zapuščinske zadeve v obravnavanem primeru, tudi napotitev na pravdo glede obsega zapuščine ni mogoča. Še manj pa je mogoče presoditi, čigava pravica je manj verjetna. Tega ni mogoče storiti, če se ne ve, za kakšno pravico vsebinsko sploh gre. V točki I. izpodbijanega sklepa je torej odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (2), ki se na podlagi določbe 163. člena ZD (3) uporablja tudi v zapuščinskem postopku, če ni izrecno določeno drugače. To je pritožbenemu sodišču narekovalo, da v skladu s pooblastilom iz 3. točke 365. člena obema pritožbama proti napotitvenima sklepoma ugodi ter sklep sodišča prve stopnje v točki I razveljavi.
10. Napotki za nadaljnje delo v tem obsegu so naslednji: - da se ugotovi, katero premoženje je v času vrnitve spadalo v zapuščino; - da se ugotovi, kdo so bili dediči, kakšen je bil njihov pravni položaj z vidika ZPVAS (8. člena tega zakona); - da se nato ugotovi, kako je v trenutku uvedbe dedovanja to premoženje prešlo na dediče (v naravi ter/ali v obliki izplačanih nujnih deležev, če bodo zahtevani); - ostala vprašanja (morebitna naknadna odtujitev) pa niso predmet zapuščinskega postopka (razen, če bi se dediči tako dogovorili z dednim dogovorom, ki je sodna poravnava).
11. Utemeljena pa je tudi pritožba dedičev proti zavrnjeni začasni odredbi (pritožba, ki se nahaja na list. št. 324 in 325 tega spisa). Pritožbeno sodišče prvostopnemu očita, da je ignoriralo navedbe predlagateljev glede obstoja nevarnosti, da bi uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe bila znatno otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).
12. Pritožbeni očitek je točen. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu sicer povzelo trditve o tem, da E. P. denarna sredstva, ki po ustreznih dednih deležih pripadajo tudi njim, skriva. Nato pa je izpeljalo nerazumljiv (z ničemer podprt) sklep, da predlagatelji niso z ničemer izkazali, da E. P. to premoženje skriva. Trditve so bile podane. Tudi dokazni predlogi so bili podani (oboje na list. št. 317 tega spisa). Kaj je potemtakem tisto, kar manjka za pogoj (standard) izkazanosti, sodišče ne pojasni. Do postavljenih trditev bi se moralo sodišče vsebinsko opredeliti. Če trditvam sodišče ne verjame, potem mora to jasno opredeliti v dokazni oceni – po standardih, ki se zahtevajo v postopku za izdajo začasne odredbe. Glede na to, da so bili predlagani tudi dokazni predlogi v tej smeri, bi moralo pred zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, odločiti tudi o slednjih. Ker sodišče ničesar od tega ni storilo, je predlagatelje prikrajšalo v učinkovitosti pravice do izjave. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s pooblastilom iz 3. točke 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v točki II, kolikor se nanaša na dolžnico E. P., razveljavilo ter zadevo tudi v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
13. Pritožba I. S. pa je nedovoljena. I. S. namreč v svoji pritožbi sploh ne napada kakšne odločitve sodišča prve stopnje, marveč jo moti zgolj to, da nastopa kot udeleženka tega postopka. Vendar je pritožnica udeleženka postopka zato, ker sodi v zakoniti krog dedičev ter zato, ker je bila tudi zoper njo predlagana začasna odredba (bila pa je zavrnjena). Gre za njeno procesno legitimacijo, ki se je glede na navedene okoliščine ne more znebiti. K materialnopravnim upravičenjem v zapuščinskem postopku pa je seveda nihče ne more siliti. Z izpodbijanim sklepom ji tudi ni bilo nič naloženo. Pritožnica tudi ne izpodbija nobene odločitve sodišča prve stopnje. Čim je tako, pa gre za vlogo, ki je naslovljena kot pritožba, čeprav to v resnici ni. Pritožba je dovoljena le zoper odločbo sodišča prve stopnje (primerjaj 333. ter 363. člen ZPP). Pritožnica pa se ne pritožuje zoper samo odločbo, zato njena pritožba ni dovoljena. Iz tega razloga jo je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).
(1) Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja ter pravic (Uradni list RS, št. 5/1994 s kasnejšimi spremembami)
(2) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s še kasnejšimi spremembami)
(3) Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/1976 s kasnejšimi spremembami)