Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Reklama za tobačne izdelke je dopustna samo v prostorih, v katerih se ti izdelki prodajajo in ne tudi na zunanjih stenah prodajaln.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi uprave za inšpekcijske službe, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da mora takoj odstraniti svetlobne reklame v obliki škatlice cigaret West z zunanjosti prodajnih mest na območju mesta Ljubljane. V obrazložitvi navaja, da se po 4. točki 1. odstavka odloka o sredstvih javnega obveščanja, ki jim je prepovedano reklamiranje alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov (Uradni list SFRJ, št. 24/79) štejejo med taka sredstva tudi svetlobne reklame. Namestitev svetlobne reklame na zunanji strani prodajaln je tudi v nasprotju s 4. odstavkom odloka o načinu in pogojih, ob katerih je dovoljeno obveščati potrošnike o alkoholnih pijačah in tobačnih izdelkih po sredstvih javnega obveščanja (Uradni list SFRJ, št. 34/79), saj je namen zakonodajalca, da reklama za te izdelke ni dostopna vsem, ampak le uporabnikom, zato je dovoljena le v prostorih, kjer so izdelki naprodaj.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka prezrla, da odlok o sredstvih javnega obveščanja, ki jim je prepovedano reklamiranje alkoholnih pijač in tobačnih izdelkov, na splošno govori o sredstvih javnega obveščanja, medtem ko odlok o načinu in pogojih, ob katerih je dovoljeno obveščati potrošnike o alkoholnih in tobačnih izdelkih v sredstvih javnega obveščanja dopušča izjeme, zato je potrebno oba odloka obravnavati kot celoto. Po odloku o načinu in pogojih ... smejo proizvajalci oziroma prodajalci obveščati potrošnike o kakovosti in drugih lastnostih teh proizvodov v trgovskih objektih. Tožeča stranka je oglaševala v skladu in na način s predpisanimi pogoji tega odloka. S sporno reklamo obvešča potrošnike o kakovosti in drugih lastnostih cigaret. Tip cigarete oziroma mešanica tobaka je izraz kakovosti oziroma lastnosti cigarete, ki loči eno vrsto cigaret od drugih. Tožena stranka sicer dopušča domnevo o kakovosti, vendar kljub temu ta ugovor zavrne, ne da bi to obrazložila, zato odločbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Pri opredelitvi pojma prodajnega prostora, bi tožena stranka morala upoštevati pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu (Uradni list RS, št. 35/92). Le-ta določa, da je potrebno razumeti kot prodajalno tudi zunanjost prodajalne (zunanje stene predstavljajo zunanjost prodajalne), vhod v prodajalno in prostore prodajalne, ki obsegajo prodajni prostor in pomožne prostore. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, toženi stranki pa naloži vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred izdajo odločbe.
Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.
Točno je, da odlok o načinu in pogojih, ob katerih je dovoljeno obveščati potrošnike o alkoholnih in tobačnih izdelkih po sredstvih javnega obveščanja (Uradni list SFRJ, št. 34/79, 57/80 - v nadaljevanju odlok) določa v 4. točki način in pogoje, ob katerih smejo proizvajalci in organizacije, ki se ukvarjajo s prometom tobačnih izdelkov obveščati potrošnike o kakovosti in drugih lastnostih teh proizvodov. Po sredstvih javnega obveščanja se namreč potrošniki smejo obveščati samo o kakovosti in drugih lastnostih proizvodov, venar le v gostinskih in trgovskih objektih, kioskih in drugih javnih objektih, v katerih se prodajajo tobačni izdelki, s pogojem, da jih je mogoče kupovati v teh objektih. Reklama je torej dovoljena, če so izpolnjeni vsi našteti pogoji. Tožena stranka res ni obrazložila, zakaj meni, da se napis ne more obravnavati kot obveščanje o posebnosti cigaret, čeprav domnevno lahko pomeni posebno mešanico tobaka, ki jo vsebujejo te cigarete. Toda ta kršitev pravil postopka, po oceni sodišča, ni vplivala na odločitev. Odločitev namreč ne temelji samo na tej okoliščini, ampak tudi na dejstvu, da ne gre za reklamiranje v objektu, ampak na zunanji steni prodajaln, kar glede na 4. točko citiranega odloka ni dopustno. Tožeča stranka opozarja, da je kot prodajalno potrebno razumeti tudi zunanjost prodajalne in se glede tega sklicuje na pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, oprema in naprave za opravljanje blagovnega prometa in storitev v blagovnem prometu (Uradni list RS, št. 35/92). Po citiranem pravilniku je za prodajalno oziroma poslovni prostor mišljen prostor, v katerem se neposredno trguje (4. in 13. člen). Sestavni del prodajalne so res tudi zunanje stene, toda glede na citirani odlok, ki izrecno določa, da organizacije, ki se ukvarjajo s prometom tobačnih izdelkov, smejo potrošnike obveščati o kakovosti in lastnostih teh izdelkov v gostinskih in trgovskih objektih, v katerih se prodajajo ti izdelki, ni mogoča širša razlaga, da bi reklamno obveščanje bilo dopustno tudi z nameščanjem svetlobnih tabel na zunanji strani prodajaln. Tožena stranka pravilno opozarja, da je namen dovoljenih izjem reklamiranja tobačnih izdelkov ta, da reklama ni dopustna vsem, ampak le uporabnikom teh izdelkov. Ker torej svetlobna reklama za tobačne izdelke na zunanji strani prodajaln ni dopustna, vsebina reklame ne more vplivati na odločitev, čeprav bi pomenila obvestilo o kvaliteti in lastnostih obravnavanih cigaret. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS in citiranega odloka je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).