Jedro

Republika Hrvaška, v kateri je bil zavarovan tožnik, ki v Republiki Sloveniji uveljavlja pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, je prenehala uporabljati predpise nekdanje SFRJ z dne 8. oktobra 1991. Od tega dne se lahko pri seštevanju zavarovalnih dob upošteva zavarovalna doba le dejanskem trajanju, ne upošteva pa se eventualna benificirana delovna doba, priznana na Hrvaškem. To pa pomeni, da tožnik glede na skupno zavarovalno oziroma pokojninsko dobo (v Republiki Hrvaški in Republiki Sloveniji) ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2010 in št. …. z dne 31. 3. 2010 ter, da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine s 3. 11. 2009. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (kar med strankama tudi ni sporno), da je v Republiki Sloveniji dopolnil zavarovalno dobo v trajanju 9 let in tri dni (od 26. 7. 1971 do 8. 11. 1973 ter od 1. 5. 1999 do 20. 1. 2006). Prav tako ni sporno, da je v Republiki Hrvaški dopolnil zavarovalno dobo v času od 20. 12. 1973 do 10. 11. 1998 ter, da se tožniku na podlagi 3. odstavka 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (sporazum, Ur. l. RS, št. 71/97 – MP 21/97) v tožnikovo pokojninsko dobo všteva zavarovalna doba s povečanjem, pridobljena v času od 20. 12. 1973 do 8. 10. 1991. Sporno pa je upoštevanje zavarovalne dobe s povečanjem v času od 8. 10. 1991 do 1. 2. 1998, ko je sporazum začel veljati. Kot navaja sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe je hrvaški Sabor dne 8. 10. 1991 sprejel Odlok o prekinitvi vseh državnopravnih vezi Republike Hrvaške z bivšo SFRJ, kar pomeni, da naj bi tožnik zavarovalno dobo s povečanjem v času od 1991 do 1998 pridobil po predpisih, ki so veljali kot hrvaški predpisi in kot takšni naj ne bi imeli učinka v Republiki Sloveniji. Takšen zaključek sodišča pa je po mnenju tožnika materialnopravno napačen, zlasti pa je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Sodišče se do tega očitka v sodbi sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Tožnik meni, da gre za poseg v pridobljene pravice. Sodišče bi bilo dolžno postopek prekiniti in začeti postopek za oceno ustavnosti sporazuma pred Ustavnim sodiščem RS. S sporazumom so mu bile za nazaj odvzete pravice in to kljub temu, da so bili od te zavarovalne dobe plačani vsi prispevki, tudi za pokojninsko zavarovanje. Sodišče je tudi prezrlo 2. odstavek 35. člena sporazuma, ki določa, da se za ugotavljanje pravic do dajatev po tem sporazumu upoštevajo tudi zavarovalne dobe, ki so bile dopolnjene na podlagi pravnih predpisov držav pogodbenic pred uveljavitvijo tega Sporazuma. To pomeni, da se za tožnika upošteva tudi zavarovalna doba po predpisih Republike Hrvaške, pridobljena v času od osamosvojitve Republike Hrvaške do uveljavitve sporazuma. Ureditev, tako slovenska, kot tudi hrvaška, ki bi posegala v pridobljene pravice na način, da bi te pravice njenim delavcem za nazaj odvzela, je v nasprotju z ustavno določbo o prepovedi retroaktivnega učinkovanja predpisov, prepovedi posega v pridobljene pravice in prepovedi diskriminacije. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 5. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 3. 2010, s katero je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Iz obrazložitve izhaja, da ima tožnik ob upoštevanju tako zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški kot tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v Republiki Sloveniji skupno 38 let 4 mesece in 5 dni pokojninske dobe ter glede na dopolnjeno starost (rojen je 2. 11. 1954) ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

ZPIZ-1 v 36. členu določa, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe, pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe oz. pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je tožnik v Republiki Sloveniji v obdobju od 26. 7. 1971 do 8. 11. 1973 ter v obdobju od 1. 5. 1999 do 20. 1. 2006 dopolnil 9 let 0 mesecev in tri dni pokojninske dobe. Iz sporočila hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 11. 2. 2009 (priloga B/2) pa izhaja, da ima tožnik v Republiki Hrvaški v obdobju od 20. 12. 1973 do 7. 10. 1991 dopolnjeno 17 let 9 mesecev in 18 dni zavarovalne dobe. Obdobje zavarovanja od 20. 12. 1973 do 7. 10. 1991 se je tožniku štelo kot zavarovalna doba s povečanjem in sicer 12 mesecev za 15 mesecev, tako da povečana doba znaša 4 leta 5 mesecev in 11 dni. Tožnik je nadalje dopolnil tudi zavarovalno dobo v odboju od 8. 10. 1991 do 10. 11. 1998, skupaj 7 let 1 mesec in 3 dni. Po podatkih Hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja skupno trajanje zavarovalne dobe znaša 29 let 4 mesece in 2 dni.

V zadevi je sporno upoštevanje zavarovalne dobe s povečanjem za obdobje od 8. 10. 1991 do 10. 11. 1998. S tem v zvezi se tožnik sklicuje na potrdilo hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 22. 3. 2005, po katerem bi njegova skupna zavarovalna doba, torej tudi ob upoštevanju sporne zavarovalne dobe štete s povečanjem znašala 31 let 1 mesec in 13 dni.

Sporazum v 22. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob pri pridobitvi pravice do dajatev. V 1. odstavku je določeno, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovni pridobitvi pravice do dajatev le-ti seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V koliki meri in na kakšen način se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. V 3. odstavku istega člena pa je določeno, da se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi državi pogodbenici, upošteva le v dejanskem trajanju. V prehodnih in končnih določbah pa je v 3. odstavku 35. člena določeno, da se ne glede na določbo 3. odstavka 22. člena sporazuma, zavarovalne dobe, dopolnjene po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, ki so veljali v času, ko sta obe državi pogodbenici uporabljali pravne predpise nekdanje SFRJ, upoštevajo v trajanju, kot so bile priznane po teh pravnih predpisih.

Za odločitev je torej odločilo, od kdaj dalje državi pogodbenici ne uporabljata več predpisov nekdanje SFRJ. Kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz že citiranega potrdila hrvaškega nosilca zavarovanja, je Republika Hrvaška z 8. 10. 1991 prenehala uporabljati predpise nekdanje SFRJ. To pa pomeni, da se od 8. 10. 1991 dalje pri seštevanju zavarovalnih dob lahko skladno s 3. odstavkom 22. člena sporazuma upošteva le zavarovalna doba v dejanskem trajanju. Na odločitev tudi nima nobenega vpliva potrdilo hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja z dne 22. 3. 2005 (priloga A/7), na katerega se sklicuje tožnik. Nenazadnje pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja, da je hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja toženo stranko dne 12. 3. 2009 obvestil, da potrdilo z dne 22. 3. 2005 ne velja več. Dne 4. 3. 2009 pa je bilo toženi stranki posredovano novo potrdilo, iz katerega izhaja, da ima tožnik v Republiki Hrvaški skupno 29 let 4 mesece in 2 dni zavarovalne dobe. Skupna pokojninska doba tako znaša 38 let 4 mesece in 5 dni. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v že citiranem 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine oz. sorazmernega dela starostne pokojnine.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre za poseg v pridobljene pravice in s tem za kršitev Ustave Republike Slovenije. V spornem primeru po stališču pritožbenega sodišča tožnik ni pridobil posebne pravice, v katero bi bilo poseženo s sporazumom, ki je bil podpisan med obema državama 28. 4. 1997 in ki je bil nato tudi ratificiran v obeh državah. Predmet navedenega sporazuma je bila ureditev medsebojnih odnosov na področju socialnega zavarovanja. Med drugim je bilo urejeno tudi vprašanje upoštevanja oz. seštevanja zavarovalnih dob, doseženih v posamezni državi pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev. Namen sporazuma je ravno v tem, da se uredi enakopravno obravnavanje zavarovancev obeh držav, kar pomeni, da so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bil tožnik diskriminiran. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine vložil že po uveljavitvi sporazuma, kar pomeni, da ga je bila tožena stranka in tudi sodišče dolžno upoštevati pri presoji predmetne zadeve. Po stališču pritožbenega sodišča že citirane določbe sporazuma niso v nasprotju z Ustavo RS, zato tudi ni nobene podlage, da bi postopek prekinilo in začelo postopek za oceno ustavnosti sporazuma pred Ustavnim sodiščem RS, kot to v pritožbi predlaga tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.