Jedro

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo na istovrstni dejanski in pravni podlagi, se dovoljenost revizije ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom 68 bivših delavk tožene stranke za plačilo razlike v plači za čas od 1.3.1992 do prenehanja delovnega razmerja v letu 1994. Tožbe treh delavk je zavrglo, glede zahtevkov za čas pred 1.3.1992 pa je štelo tožbo za umaknjeno. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ni imela zakonite podlage za izplačevanje nižjih plač po takrat veljavnih kolektivnih pogodbah in tudi ni dokazala, da bi izvedla predpisani postopek za znižanje plač. Z izplačevanjem plač le v višini zajamčenih plač po Zakonu o zajamčenih osebnih dohodkih terjatve delavk iz naslova plač po kolektivni pogodbi niso ugasnile.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti do katerih bi delavke imele pravico, v preostalem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri vseh pritožbenih navedbah, za katere je sodišče druge stopnje presodilo, da niso utemeljene. Sodišče naj bi tožnicam prisodilo nekaj drugega, kot so v resnici zahtevale. Tožbeni zahtevek so namreč le opisno spremenile, zato je bil nejasen in nerazumljiv. Kršitev postopka naj bi bila tudi v tem, da sodišče ni izdalo procesnega sklepa o tem, ali se sprememba tožbe dovoli ali ne. Ni izkazan pravni temelj za vtoževane terjatve. Tožena stranka na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih ni smela izplačevati višje plače, kot so znašale zajamčene plače v takratnem obdobju. Namen zakona je bil tudi ta, da je bilo plačilo razlike plače, ki ni bila izplačana, dejansko odložena in v tem času niso mogle teči zakonite zamudne obresti. Zato tudi poseben postopek za znižanje plač po kolektivni pogodbi ni bil potreben. Sodišče bi moralo upoštevati tudi učinke sklenjene prisilne poravnave, ki ni imela pravnega učinka samo za terjatve iz naslova plač v višini, kot jo določa kolektivna pogodba, glede presežka pa so te plače zapadle pod pogoje sklenjene prisilne poravnave.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se po določbi prvega odstavka 39. člena ZPP vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. V tej zadevi znašajo vrednosti spornega predmeta vsake od 68 tožnic od 20.519,15 SIT do 352.237,61 SIT. Teh vrednosti za dosego pravice do revizije ni mogoče sešteti, čeprav so bile tožbe vložene skupaj.

Zahtevki namreč ne temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, temveč le na istovrstni dejanski in pravni podlagi. Gre za zahtevke oziroma obveznosti iste vrste (razlike v plači), ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago. Zato so tožnice le formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP). Vsaka od njih bi lahko vložila posebno tožbo, saj gre za popolnoma samostojne zahtevke, ki imajo lahko tudi različno usodo. Spor je mogoče rešiti na različen način za vsako od tožnic.

Kadar več tožnikov z eno tožbo uveljavlja zahtevke, ki temeljijo le na istovrstni dejanski in pravni podlagi, vrednost spornega predmeta za presojo dovoljenosti revizije ni vsota zahtevkov vseh tožnikov, temveč se dovoljenost revizije v skladu z določbo drugega odstavka 367. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 41. člena ZPP ocenjuje po vrednosti zahtevka vsakega tožnika posebej. Pravica do revizije nobene od pravdnih strank ne more biti pridobljena le zato, ker so tožeče stranke tožbo vložile skupaj (z eno tožbo).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija ni dovoljena v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 1,000.000 tolarjev. Ker so vrednosti tožbenih zahtevkov vsake od tožnic manjše, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP revizijo tožene stranke kot nedovoljeno zavreči.