Jedro

Pred izdajo sklepa o zavrženju pritožbe (kot prepozne) mora organ odločiti o zahtevi stranke za vročitev odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-35/08 z dne 12. 4. 2010 odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20% DDV v 15-ih dneh od vročitve sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je drugostopni organ zavrgel pritožbo tožnice zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana – Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959 ter zavrnil zahtevek za povrnitev stroškov. V obrazložitvi je navedel, da je izpodbijana odločba postala pravnomočna dne 10. oktobra 1959, kar izhaja iz klavzule o pravnomočnosti, zato je pritožba tožnice, vložena dne 3. 2. 2010, prepozna. Navedena odločba je bila strankam in drugim prizadetim osebam v skladu s 34. členom Uredbe za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 4/59, v nadaljevanju Uredba) vročena z javnim naznanilom, rok za pritožbo pa je iztekel 30. dan od dneva, ko je bil objavljen razglas.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 14. 4. 2008 podala predlog za vročitev odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana – Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959, s katero naj bi bila tožnici odvzeta lastninska pravica na nepremičnini parc. št. 868 in parc. št. 968, obe k.o. ... Navedena odločba namreč tožnici vse do danes ni bila vročena skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Drugostopni organ je nato z osebno vročitvijo dne 21. 1. 2010 vročil odločbo, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959. Zoper navedeno odločbo je tožnica dne 2. 2. 2010 pri drugostopnem organu vložila pritožbo. Z izpodbijanim sklepom jo je drugostopni organ zavrgel kot prepozno. Izpodbijani sklep temelji na zmotno uporabljenem procesnem predpisu, krši materialna pravila ter se opira na zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Drugostopni organ se v izpodbijanem sklepu sklicuje na določbo 34. člena Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju Uredba). Po mnenju tožnice sklicevanje drugostopnega organa na nek procesni predpis, ki niti ni zakon in ki je bil sprejet pred več kot petdesetimi leti in ki po svoji vsebini očitno krši vsa temeljna načela prava, ni dovoljeno. Poleg tega drugostopni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ne navede, kdaj naj bi bila sporna odločba objavljena v razglasni deski Občinskega ljudskega odbora, kaj šele, da bi navedla ustrezne dokaze, ki bi takšno okoliščino potrjevala. Izpodbijanega sklepa se zato ne da preizkusiti. Drugostopni organ tudi ne navede ali oziroma na kakšen „drug način, ki je v navadi“, naj bi ljudski odbor obvestil zainteresirane osebe o izdaji sporne odločbe. Iz določbe 34. člena Uredbe namreč jasno izhaja, da morata biti za vročitev skupne odločbe po tem členu kumulativno podana dva pogoja in sicer, da je bila odločba razglašena na oglasni deski občinskega odbora ter da je bila o izdaji odločbe zainteresirana javnost obveščena na drug način, ki je v navadi. Tudi glede tega izpodbijani sklep ne vsebuje relevantnih dejstev oziroma razlogov. Opozarja še, da je skrajno nenavadno, da je drugostopni organ od zgodovinskega arhiva in zemljiške knjige prejel različna izvoda iste odločbe (na enem je bilo odločbi priloženo potrdilo o pravnomočnosti odločbe). Iz potrdila o pravnomočnosti pa ni razvidno, da se dejansko nanaša prav na sporno odločbo. Zapisano je namreč na posebnem listu, ki naj bi bil odločbi priložen. Tožnica je prepričana, da omenjena klavzula o pravnomočnosti ni bila izdana v povezavi s sporno odločbo. V takšen zaključek jo vodi dejstvo, da že zaradi poteka časa sporna odločba, ki je bila izdana dne 11. 9. 1959, niti teoretično ne bi mogla postati pravnomočna 10. 10. 1959 glede na tridesetdnevni rok po 3. odstavku 34. člena Uredbe. Tožnica meni, da bi ji morala biti vročena odločba v izvirniku ali overjenem prepisu. Kršena pa ji je bila tudi pravica do kontradiktornosti postopka, saj vse do vročitve sporne odločbe in do vložitve pritožbe zoper njo ni bila seznanjena z navedenim potrdilom o pravnomočnosti. Drugostopni organ je tožnici vseskozi dajal vtis, da vodi postopek v smeri odločitve o njeni zahtevi za vročitev sporne odločbe. V tej smeri je bilo drugostopnemu organu s strani naslovnega sodišča navsezadnje tudi dano navodilo v sodbi opr. št. U 2439/2008-10. Kopija odločbe je bila celo vročena z osebno vročitvijo. Zato gre po prepričanju tožnice z izpodbijanim sklepom za odločbe presenečenja, kar tudi pomeni kršitev načela kontradiktornosti postopka. Tožnica ponovno poudarja, da je bila s sporno odločbo seznanjena šele z njeno vročitvijo dne 21. 1. 2010. Pred tem datumom zanjo ni vedela oziroma o njej ni bila obveščena na noben drug način. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno zavrženje pritožbe tožnice zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959. Tožnica v pritožbi med drugim navaja, da ji je bila po več letih vročena odločba, ki pa je po njenem mnenju nezakonita, zaradi česar zahteva njeno odpravo.

Izpodbijani sklep temelji na stališču, da je odločba Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959 postala pravnomočna dne 10.oktobra 1959, kar izhaja iz klavzule o pravnomočnosti, zato je pritožba tožnice, vložena dne 2. 2. 2010, prepozna, saj je vložena po poteku 30 dnevnega pritožbenega roka.

Predmetni upravni postopek, v katerem je bil izdan tožnici izpodbijani sklep, je bil začet na zahtevo tožnice za vročitev odločbe Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959, za katero je zatrjevala, da ji (nikoli) ni bila vročena. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa bi izhajalo, da organ druge stopnje, s tem da je tožnici s priporočeno pošiljko vročil dve kopiji sporne odločbe, eni je priložil tudi potrdilo o pravnomočnosti, odločbe z dne 11. 9. 1959 ni vročil v smislu določbe 5. odstavka 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 80/99 do 65/08), če hkrati navaja, da je bila odločba vročena v skladu s 34. členom Uredbe za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Ur. l. FLRJ, št. 4/59, v nadaljevanju Uredba) z javnim naznanilom in da je postala pravnomočna dne 10. 10. 1959, kar izhaja iz klavzule o pravnomočnosti. Glede na to o zahtevi tožnice za vročitev odločbe z dne 11. 9. 1959 še ni bilo odločeno. Zato je izpodbijani sklep drugostopnega organa, s katerim je kot prepozno zavrgel pritožbo tožnice zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959, preuranjen, ne glede na to, da bi se bilo sicer mogoče z argumenti, ki jih ta organ navaja kot razlog za zavrženje pritožbe, strinjati. Zato je bilo izpodbijani sklep potrebno v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08-odl. US in 107/09-odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti.

V ponovnem postopku bo moral organ druge stopnje, po napotilu naslovnega sodišča v sodbi opr. št. U 2439/2008-10 z dne 6. 10. 2009, najprej odločiti o tožničini zahtevi za vročitev odločbe, saj je tudi od odločitve v tem postopku odvisna presoja pravočasnosti vložene pritožbe zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9. 1959. Šele ko bo o tožničini zahtevi za vročitev odločbe dokončno odločeno, bo lahko organ presojal tudi pravočasnost vložene pritožbe zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Ljubljana- Moste, Oddelek za finance OLO Ljubljana-Moste, št. 04/4-2463/1-59 z dne 11. 9.1 959. Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ter je tožnici priznalo stroške v višini 350,00 EUR, kar skupaj z 20% DDV znaša 420,00 EUR.