Jedro

Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji kot razlog iz 5. točke 372. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče spoznalo obsojene A. Š., K. D. in G. P. za krive kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. členom KZ. Obsojencem je izreklo kazni zapora, in sicer A. Š. 10 mesecev, drugoobsojenemu K. D. in tretjeobsojenemu G. P. pa vsakemu po 8 mesecev. Oškodovanca P. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo. Odločilo je še, da so obsojenci dolžni plačati na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP stroške kazenskega postopka, vključno s sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Zoper obdolženega D. S. je na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. V tem delu je odločilo še o stroških kazenskega postopka in se sklicevalo na prvi odstavek 96. člena ZKP.

2. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma izpodbijano sodbo pritožbi okrožne državne tožilke delno ugodilo in sodbo v odločbi o kazenski sankciji glede obsojenih A. Š. in K. D. spremenilo tako, da jima je izrečeni kazni zvišalo; A. Š. na eno leto zapora in K. D. na 10 mesecev zapora, sicer pa je v preostalem delu pritožbo okrožne državne tožilke, v celoti pa pritožbi zagovornikov obsojenih zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je še, da so vsi trije obsojenci dolžni plačati vsak sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po svojem zagovorniku odvetniku M. V. vložil obsojeni G. P. zaradi kršitve kazenskega zakona iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev materialnega prava, predvsem določil 49. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter se obsojenega G. P. oprosti obtožbe oziroma podrejeno pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da se obsojencu izrečena kazen zniža in pogojno odloži oziroma da se sodba v tem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločitev.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 371. člena ZKP, navaja, da zatrjevanih kršitev materialne ali procesne zakonodaje ne ugotavlja, zmotna presoja dejanskega stanja pa ne predstavlja razlogov za to izredno pravno sredstvo. Glede pomanjkljivosti, ki naj bi bile storjene v drugostopenjski sodbi pa glede na veljavno sodno prakso meni, da se Višje sodišče ni bilo dolžno opredeliti do okoliščin, ki niso bistvene oziroma so očitno neutemeljene. Zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Obramba z navajanjem, da izpodbijana prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da sodišče obsojenčeve aktivne udeležbe oziroma njegove vloge in njegovega prispevka pri izvršitvi obravnavanega dejanja naj ne bi dokazalo s potrebnim standardom gotovosti.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali precej s seboj v nasprotju. Glede na razlago v procesni teoriji, ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (7., 8., 9. in 10. odstavek 364. člena ZKP). Ni mogoče sklepati na pomanjkanje razlogov, če so po oceni vložnika pravnega sredstva nepravilni ali če se nanašajo na dejstva, ki jih sodišče sploh ni ugotavljalo (nepopolna ugotovitev dejanskega stanja).

9. Glede na takšno razlago določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče slediti sicer obširnim navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da ima obrazložitev pravnomočne sodbe take pomanjkljivosti, da predstavljajo navedeno postopkovno kršitev. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče v zvezi z ugotavljanjem odločilnih dejstev izvedlo dokaze, jih presodilo in odločitve, ki jih je sprejelo, utemeljilo z izčrpnimi ter razumnimi razlogi. Pri tem je v zadostnem obsegu odgovorilo tudi na obrambne ugovore, sodišče druge stopnje pa je presodilo tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Sicer pa vložnik pravnega sredstva z obširnimi navedbami glede poteka obravnavanega dogodka ter odsotnosti neposrednih prič po oceni Vrhovnega sodišča izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča ter s tem uveljavlja v postopku s tem pravnim sredstvom nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Z navajanji, da naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, ker pri odmeri kazni v nasprotju z 49. členom KZ ni upoštevalo vseh okoliščin, ki vplivajo na višino kazni oziroma jih je nepravilno vrednotilo uveljavlja obramba pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, saj meni, da je glede na konkretne olajševalne okoliščine obsojencu izrečena po višini neprimerna kazen. Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji kot razlog iz 5. točke 372. člena ZKP bi bila podana le v primeru, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Prekoračitev pa bi bila podana, če bi sodišče izreklo kazensko sankcijo zunajzakonskih meja, ali kazensko sankcijo, ki jo zakon ne pozna, ali ne bi izreklo kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči. Ker v obravnavani zadevi to ni primer, je ugovor obrambe neutemeljen.

11. Z navedbami, da obravnavano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, ker opis dejanja ne vsebuje nastanka posledic izvršitvenega dejanja pri oškodovancu, in sicer „spravljanja v podrejen položaj“ uveljavlja obramba kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ta je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje zaradi katerega se storilec preganja kaznivo dejanje. Dejanje, zaradi katerega se storilec preganja ni kaznivo dejanje, če nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Po splošnem pravilu iz prvega odstavka 7. člena KZ-1 oziroma prvega odstavka 3. člena KZ se za storilca uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Izjema od tega pravila je predpisana v drugem odstavku 7. člena KZ-1 oziroma drugem odstavku 3. člena KZ, to je, da se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat) uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

12. Ravnanje obsojenega G. P. je bilo glede na čas storitve dejanja ter glede na čas vložitve obtožnega akta pravno pravilno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ. Iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe namreč nedvomno izhaja, da je skupaj s soobsojenim Š. ter D. z dvema osebama grdo ravnal, jima delal nasilje, ogrožal njuno varnost ter ju lahko telesno poškodoval, pri sekundarnih oškodovankah, ki sta bili ves čas dogodka prisotni in proti storilcem nemočni, pa povzročil občutke ogroženosti in prestrašenosti, tako da sta na zadnjih sedežih avtomobila panično obrambno kričali. Glede na intenziteto napada na osebno dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost oškodovancev, kot izhaja iz opisa dejanja, je obsojenec po stališču Vrhovnega sodišča z opisanim ravnanjem, ki je bilo storjeno na izjemno grd in zavržen način uresničil tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, vključno s „spravljanjem v podrejen položaj.“

13. Vrhovno sodišče je v zvezi s „spravljanjem v podrejen položaj“ kot elementom kaznivega dejanja že v sodbi I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009 ter drugih presodilo, da „spravljanje v podrejen položaj“ v zakonskih opisih kaznivega dejanja nasilništva ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti; takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjanje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. V obravnavanem primeru je kot je navedeno že pod prejšnjo točko obrazložitve sodbe nastanek takšne posledice razviden že iz samega ravnanja storilca (oziroma storilcev). Za obe kaznivi dejanji, tako za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ kot za kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je predpisana enaka kazen (zapor do treh let). Zato sta sodišči obravnavano dejanje ob upoštevanju splošnega pravila iz 7. člena KZ-1 oziroma 3. člena KZ pravilno pravno opredelili po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Zato zatrjevana kršitev materialnega prava po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

14. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila pretežno vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.