Jedro

Tožnica utemeljeno navaja, da bi bilo treba v smislu njene zmožnosti plačila sodne takse upoštevati tudi druge postopke, ki so v teku pred istim sodiščem in višino takse, ki bi jo tožnica morala plačati skupno. Navaja, da poleg konkretne pravdne zadeve isto sodišče oziroma ista sodnica obravnava tudi druge zadeve med pravdnima strankama (postopek za razvezo zakonske zveze, postopek zaradi vrnitve darila in postopek zaradi vrnitve stvari). Gre torej za sodišču znana dejstva, ki bi jih moralo upoštevati, saj je treba pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks presoditi vse okoliščine. Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka pravilno glasi: „Predlogu tožeče stranke z dne 23. 11. 2016 (vloženem dne 25. 11. 2016 in dopolnjenem 20. 12. 2016) se delno ugodi.

Tožeča stranka se oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 1.269,00 EUR. Preostalo sodno takso v višini 624,00 EUR je dolžna plačati v 24 zaporednih mesečnih obrokih v višini 26,00 EUR. Prvi obrok zapade v plačilo v 15 dneh po prejemu tega sklepa, nadaljnji obroki pa do 15. dne v naslednjih zaporednih mesecih.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu (v III. točki izreka) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke (tožnice) in ji dovolilo obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.893,00 EUR v 24 zaporednih mesečnih obrokih, pri čemer znesek prvega obroka znaša 53,00 EUR, znesek nadaljnjih obrokov pa 80,00 EUR, z zapadlostjo prvega obroka v roku 15 dni po prejemu sklepa, nadaljnjih obrokov pa do 15. dne v mesecu. Sodišče je hkrati tožnici izdalo plačilni nalog. Kar je tožnica predlagala več ali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica. Hkrati vlaga tudi ugovor zoper plačilni nalog, o katerem pa odloča sodišče prve stopnje. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sklep spremeni tako, da odloči, da tožnica ni dolžna plačati sodne takse, podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Povzema obrazložitev sodišča prve stopnje ter navaja, da je sodišče kot razlog za zavrnitev oprostitve plačila sodne takse upoštevalo zgolj okoliščino, da je presežen dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka oziroma je upoštevalo le šesti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Drugih relevantnih okoliščin sodišče ni upoštevalo. Povzema prvi odstavek 11. člena ZST-1 ter peti odstavek istega člena. Navaja, da je glede na tožničine dohodke v višini 649,61 EUR jasno, da višina takse, ki znaša 1.893,00 EUR, bistveno presega tožničine zmožnosti. Upoštevati je treba tudi naravo postopka in okoliščine, da je bila tožnica zaradi življenjske situacije, v kateri se je znašla, prisiljena sprožiti več postopkov, ne le predmetnega. Z drugimi postopki je sodišče seznanjeno, obravnavajo se pred isto sodnico, zato je treba upoštevati tudi druge postopke in višino sodne takse, ki bi jo tožnica morala plačati skupaj. Tožnica je tako poleg predmetnega postopka sprožila tudi postopek za razvezo zakonske zveze, kjer je določeno plačilo takse v višini 72,00 EUR, postopek zaradi vrnitve darila pod opr. št. I P 199/2016, kjer je bila določena sodna taksa v višini 1.449,00 EUR in postopek zaradi vrnitve stvari pod opr. št. I P 207/2016, kjer je bila določena sodna taksa v višini 741,00 EUR. Gre za nujne postopke, s katerimi tožnica rešuje nastalo življenjsko situacijo, ko ji njen nekdanji življenjski partner poskuša na različne načine škodovati oziroma jo prikrajšati za njene pravice. Skupna taksa iz vseh postopkov tako znaša 4.155,00 EUR, kar je bistveno preveč, da bi tožnica to zmogla, četudi ji je bilo odobreno obročno plačilo. Predlaga pribavo in vpogled v navedene spise. Sodišče bi moralo navesti okoliščine, zaradi katerih šteje, da tožnica do oprostitve naj ne bi bila opravičena. Iz obrazložitve tudi ni razvidno, ali je sodišče sploh odločalo o delni oprostitvi plačila sodne takse. Podrejeno se tožnica pritožuje tudi glede odločitve o številu obrokov, na katero je bilo plačilo takse razdeljeno. Sodišče je tožnici dovolilo obročno plačilo takse v 24 obrokih. Navedlo je, da gre za maksimalno število obrokov glede na zakonska določila, tožnica pa naj ne bi navedla okoliščin, ki bi utemeljevale izjemo oziroma več obrokov. S tem se tožnica ne strinja. Že iz višine sodne takse, glede na višino tožničinih dohodkov ter upoštevaje naravo zahtevka in skupno takso v vseh postopkih, ki znese kar 4.155,00 EUR, izhaja, da so bile nedvomno izkazane okoliščine, na podlagi katerih bi bila tožnica upravičena do oprostitve plačila takse v celoti ali v večjem delu, sicer pa vsaj do bistveno daljšega obdobja odplačevanja.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno povzelo določbe noveliranega 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki se uporablja od 11. 11. 2016. 5. Iz obrazložitve (8. točka obrazložitve) je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da tožnica prejema dohodke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka in je predlog tožnice za taksno oprostitev (v celoti) zavrnilo. Tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče upoštevalo le to okoliščino, saj je v predhodnih točkah obrazložitve navedlo tudi okoliščine, ki so pomembne za odločanje o taksni oprostitvi (dohodek, stanovanje oziroma stanovanjska hiša, osebno vozilo, število družinskih članov - upoštevalo je le dohodke in premoženje tožnice, znesek sodne takse v višini 1.893,00 EUR). Sodišče je torej upoštevalo okoliščine v skladu s petim odstavkom 11. člena ZST-1 in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

6. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz sklepa sploh ni razvidno, zakaj je sodišče predlog za taksno oprostitev v celoti zavrnilo. Iz sklepa kot celote so razlogi razvidni, odločitev o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev v celoti pa je pravilna tudi ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena ZST-1, saj je sodišče upoštevalo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se tožnica preživlja.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja na zmotno odločitev sodišča prve stopnje glede delne oprostitve plačila sodne takse. Tožnica namreč utemeljeno navaja, da bi bilo treba v smislu njene zmožnosti plačila sodne takse upoštevati tudi druge postopke, ki so v teku pred istim sodiščem (Okrožno sodišče v Krškem) in višino takse, ki bi jo tožnica morala plačati skupno. Navaja, da poleg konkretne pravdne zadeve isto sodišče oziroma ista sodnica obravnava tudi druge zadeve med pravdnima strankama (postopek za razvezo zakonske zveze, postopek zaradi vrnitve darila in postopek zaradi vrnitve stvari). Gre torej za sodišču znana dejstva, ki bi jih moralo upoštevati, saj je treba pri odločanju o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks presoditi vse okoliščine. Konkretna okoliščina, da je vloženih več tožb, skupna sodna taksa iz relevantnih postopkov(1) pa znaša kar 4.083,00 EUR, nedvomno predstavlja relevantno okoliščino za odločanje o (delni) taksni oprostitvi.

8. Sodišče druge stopnje tako soglaša, da je treba upoštevati navedeni skupni znesek v višini 4.083,00 EUR (znesek 1.449,00 EUR v zadevi I P 199/2016 Okrožnega sodišča v Krškem oziroma I Cp 187/2017 Višjega sodišča v Ljubljani, znesek 741,00 EUR v zadevi I P 207/2016 Okrožnega sodišča v Krškem oziroma I Cp 189/2017 Višjega sodišča v Ljubljani in znesek 1.893,00 EUR v predmetni zadevi). Glede na ostale ugotovljene okoliščine (dohodek, premoženje tožnice) sodišče druge stopnje ugotavlja, da bi bila s plačilom sodne takse v celoti občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnica, zato je odločilo, da se tožnica delno oprosti plačila sodne takse, in sicer v tej zadevi v višini 1.269,00 EUR. Glede preostalega zneska sodne takse v višini 624,00 EUR pa je tožnici dovolilo obročno plačilo sodne takse v 24 mesečnih obrokih po 26,00 EUR. Ob tem je upoštevalo, da je tožnica delno oproščena plačila sodne takse tudi v zadevi I Cp 187/2017 (v višini 969,00 EUR) in v zadevi I Cp 189/2017 (v višini 501,00 EUR). Prav tako je v obeh navedenih zadevah odločeno o obročnem plačilu sodne takse v 24 obrokih (v zadevi I Cp 187/2017 24 x po 20,00 EUR in v zadevi I Cp 189/2017 24 x po 10,00 EUR). Skupno mora tako tožnica v navedenih zadevah in v predmetni zadevi plačati 24 x po 56,00 EUR mesečno.

9. Z delno oprostitvijo in plačilom preostale dolžne sodne takse v 24 mesečnih obrokih bo tako zagotovljeno, da sredstva tožnice ne bodo zmanjšana do mere, da bi bilo ogroženo njeno preživljanje. Ob povedanem pa je neutemeljeno tudi zavzemanje pritožbe za še večje število obrokov (z zatrjevanjem izjemnih okoliščin).

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlogu za taksno oprostitev delno ugodilo ter ustrezno spremenilo tudi odločitev o obročnem plačilu (kot izhaja iz izreka tega sklepa). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo. Odločitev temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): V postopku za razvezo je bila sodna taksa že plačana, zato za odločitev v tej zadevi znesek 72,00 EUR ni upošteven.