Jedro

Ker so bile izpovedi oškodovanke, njenega moža in sina glede vseh bistvenih okoliščin v zvezi s prizadejano telesno poškodbo in mehanizmom njenega nastanka potrjene z dvema izvedenskima mnenjema travmatologov, ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčeve zagovornice, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovilo. Njeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Pritožba obdolženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v višini 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženi E.P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/2 in 1 KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba in v njej določeni kazen dva meseca zapora in preizkusna doba enega leta. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka in na 50.000,00 SIT odmerjena povprečnina, oškodovanka N.H. pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji ter stroških postopka pritožila obdolženčeva zagovornica in predlagala, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višji državni tožilec iz . je v pisnem mnenju predlagal ugoditev tistemu delu pritožbe zagovornice obdolženca, v katerem predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ocenjuje, da je v zvezi z dejanskim stanjem sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo ter pri tem vsa odločilna dejstva ugotovilo pravilno ter istočasno zanje navedlo prepričljive razloge. Tako je iz zdravniške dokumentacije, kakor tudi iz izvedeniških mnenj dr. T.G. in dr. M.C. razvidno, da je oškodovanka utrpela udarnino na levi podlehti s posledičnim izlivom krvi v mehka tkiva, pri čemer sta oba izvedenca tudi ocenila, da je bila ta poškodba zelo verjetno povzročena s podolgovatim, ozkim in trdim predmetom, ki nima ostrih robov, tedaj predmetom, ki je po lastnostih povsem podoben obdolžencu zaseženi železni palici, za katero tudi sam priznava, da se je ob spornem dogodku nahajala v bližini. Ker je izvedenec dr. G. tudi na podlagi pregleda oškodovanke ocenil, da je bila njena zmožnost za delo za nekaj dni nekoliko zmanjšana, ni mogoče pritrditi pritožbenim izvajanjem obdolženčeve zagovornice, da je šlo v obravnavanem primeru le za tako imenovano "sled poškodbe". Protispisna je trditev zagovornice, da je A. H. v predkazenskem postopku izjavil, da dejanja ni videl, saj izjave policistom sploh ni dal oziroma se ta ne nahaja v spisu, pač pa je ta priča na obeh glavnih obravnavah opisal obdolženčev zamah z belo (kovinsko) palico, pri čemer sta tudi oškodovanka in njen mož M. H. na vseh zaslišanjih skladno pojasnila, da jima je neposredno po dogodku tudi sin povedal, da je videl obdolženca, kakor je udaril oškodovanko. Ker je izvedenec C. praktično izključil možnost, da bi bila oškodovanki poškodba lahko povzročena z leseno desko ter istočasno pojasnil, zakaj je podana velika verjetnost, da je bil udarec nasprotno povzročen z železno palico, je tudi po oceni pritožbenega sodišča kaznivo dejanje obdolžencu zanesljivo dokazano ter takšnega zaključka tudi nekatere podrobnosti, ki jih ne bo mogoče nikoli zanesljivo ugotoviti, ne morejo omajati. Ob tem velja poudariti, da do takšne poškodbe, kot jo je utrpela oškodovanka, res najpogosteje pride ob čelnem udarcu od spredaj ter gre tedaj za tipično obrambno poškodbo, vendar tudi v obravnavanem primeru izvedenec ni izključil možnosti, da je do udarca lahko prišlo s strani ali od zadaj (kot trdi oškodovanka), pri čemer je vse odvisno od položaja roke oškodovanke v času udarca. Glede na konfliktno situacijo in razburjenost sodelujočih, pa je povsem razumljivo, da si priče pri opisovanju dogodka niso bile enotne ter se je sodišče prve stopnje pri oceni izvedenih dokazov povsem utemeljeno oprlo na trditve oškodovanke oziroma njenega sina in moža, saj so bile podprte z ugotovitvami obeh izvedencev ter z dejstvom, da je bila obdolžencu bela kovinska palica tudi zasežena.

Prav tako ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstaka 371. člena ZKP, kot to zmotno meni pritožnica, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča v obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navedlo vsa odločilna dejstva, pa tudi razloge zanje, ocenilo pa je tudi vse izvedene dokaze. Pojasnilo je, na podlagi katerih dokazov šteje posamezna dejstva za dokazana, opredelilo se je do zagovora obdolženca ter pojasnilo, zakaj pričevanja oškodovanke ter A. in M.H. ocenjuje kot verodostojna in zakaj obratno za takšni ne šteje izpovedbi M. in S. P. V zvezi s tem so tudi povsem neutemljene pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo pravico obdolženca do zaključne besede, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 9.11.1999 razvidno, da je obdolženec najprej izjavil, da je razumel popravek obtožnega predloga, nato pa je po zaključnih besedah zastopnika obtožbe ter oškodovanke tudi sam ocenil zbrane dokaze, svojemu izvajanju pa priložil enako pisno oceno, ki se nahaja v kazenskem spisu (list.štev. 139 in 140). Ob tem velja obdolženčevi zagovornici pojasniti, da zaključne besede ni mogoče enačiti z zagovorom obdolženca, katerega je v tem kazenskem postopku ta podal kar štirikrat in sicer dne 13.2.1996, 21.5.1998, 1.12.1998 in 9.11.1999. Pritožnica sicer ni obrazložila, zakaj se pritožuje zoper odločbo o kazenskih sankcijah, vendar je sodišče druge stopnje sodbo preizkusilo tudi v tem delu, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazni. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo obteževalne in olajševalne okoliščine ter zato obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo ustrezni zaporno kazen in preizkusno dobo. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in ker izpodbijana sodba tudi sicer nima kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, mora plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodiše druge stopnje določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov kazenskega postopka.