Jedro

Glede na to, da je bila kratkotrajna prijava tožnice pri Zavodu RS za zaposlovanje potrebna zaradi zagotovitve financiranja njene zaposlitve pri toženi stranki po tem, ko ji je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, bi bilo nesprejemljivo, če se ji delovna doba pred stečajem ne bi upoštevala pri izračunu odpravnine, do katere je upravičena zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici izplačati razliko odpravnine v znesku 4.381,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 501,00 EUR na račun pooblaščenca odvetnika D.H., št. … pri ... banki d.d. v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje (II. točka izreka), sama pa krije njej nastale stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predvsem zaradi kršitve 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma jo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da sodba sploh ne vsebuje navedbe pravdne podlage, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo svoj zaključek o delovno pravnem nasledstvu. Tako sodba v tem delu sploh nima razlogov in se ne da preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi le navedlo, da ni nobenega dvoma o pravnem nasledstvu med družbami, pri katerih je tožnica delala, pri tem pa je podalo zgolj navedbe glede pravnega nasledstva med G., T. p.o. in G., T. d.o.o., sodba pa ne vsebuje navedb o odločilnem dejstvu in sicer na podlagi kakšnih dejstev je sodišče menilo, da je pravni prednik tudi G. TOZD T. n.sol.o.. Nezakonito je tudi, da se sodišče glede dejanskega stanja sklicuje na sodbe v drugih zadevah, ki ne temeljijo na istem dejanskem stanju. Tožena stranka še poudarja, da med tožencem in G. – v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba oziroma kakšen drug sporazum, na podlagi katerega bi delavci v celoti ali deloma prešli na toženo stranko. Z dnem začetka stečajnega postopka nad družbo G. – v stečaju je dne 6. 2. 1991 vsem delavcem prenehalo delovno razmerje ter so se prijavili v evidenci brezposelnih. Okrog 250 delavcev, ki so se kasneje zaposlili pri toženi stranki, se je zaposlilo na podlagi novih zaposlitev, tako da ni šlo za prenos delavcev. Glede prezaposlitve tudi niso potekala nobena pogajanja med toženko in družbo G. - v stečaju, zaradi česar tudi niso podani pogoji po ZTPDR za kontinuiteto delovnega razmerja, zato je drugačen zaključek sodišča prve stopnje napačen. V okviru dokaznega postopka tudi ni bilo ugotovljeno, da bi družba G. kadarkoli izdala kakšno odredbo, na podlagi katere bi delavci prešli na toženko. Pritožba posebej poudarja, da je toženka zaposlila na novo le del delavcev družbe G. – v stečaju ter da je morala kupce za svoje izdelke iskati na novo. Glede na navedeno v konkretnem primeru ni šlo za prenos gospodarske enote, tako je sodišče prve stopnje to napačno zaključilo, pri čemer je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Navaja še, da so bile toženi stranki z izpodbijano sodbo kršene ustavno zajamčene pravice in svoboščine in to predvsem 2. in 22. člen Ustave RS, ki določa obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži. Obveznost sodišča do opredelitve se namreč nanaša tudi na pravna vprašanja, zato bi sodišče že tekom postopka moralo nakazati, katero pravno podlago bo uporabilo in podati s tem v zvezi ustrezno obrazložitev. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po tej točki je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba niti v izreku niti v obrazložitvi takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Tožena stranka torej ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavlja, pri čemer isto vprašanje pravnega nasledstva med toženo stranko in prejšnjimi delodajalci tožnika (o katerem naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo razlogov, kar pa ne drži) uveljavlja tudi kot pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba pa ne opredeli, v čem naj bi sodišče prve stopnje storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek je ostal pavšalen. Ker na kršitve po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ni preverjalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo ter sprejelo pravilno odločitev. Ker je svojo odločitev, kot je že navedeno, ustrezno obrazložilo, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP dodaja: Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi stališča, da je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožnica uveljavlja plačilo razlike v odpravnini ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2010, na podlagi katere ji je pogodba o zaposlitvi prenehala dne 11. 10. 2010, treba upoštevati tudi delovno dobo od 16. 3. 1978 dalje, dopolnjeno pri pravnih prednikih tožene stranke, to je G., TOZD T. n.sol.o., G., T. p.o., L., kasneje d.o.o., ki se je kasneje po uvedbi stečajnega postopka pripojila k podjetju M. d.o.o.. Tožena stranka ji je namreč izplačala le odpravnino v znesku 7.569,20 EUR (namesto zneska 11.951,10 EUR) ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 11. 10. 2010. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo še razliko v višini 4.381,90 EUR. Pritožbeno sodišče z odločitvijo in utemeljitvijo sodišča prve stopnje soglaša. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo izvedeni dokazi so, da je tožnica ob prenehanju delovnega razmerja skladno s 4. odstavkom 109. člena ZDR upravičena do odpravnine v višini 10-kratnika osnove iz prvega dostavka istega člena, ker je dopolnila 31 let delovne dobe, saj obstaja pravno nasledstvo med družbami, pri katerih je bila tožnica zaposlena od 16. 3. 1978 dalje pa do stečaja. Družba G., T. p.o. L. je bila zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo – G., T. d.o.o. dne 1. 10. 1990 izbrisana iz sodnega registra, tožnici pa je delovno razmerje dne 6. 2. 1991 prenehalo zaradi stečaja družbe G. d.o.o..

Tožena stranka je tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačala odpravnino le ob upoštevanju delovne dobe pri toženi stranki za čas od 7. 5. 1991 do 11. 10. 2010, medtem ko ji delovne dobe, dosežene pri prejšnjih delodajalcih, ni upoštevala. Štela je, da tega ni dolžna storiti, ker je bila pripojitev podjetja G. d.o.o. k toženi stranki izvedena dne 21. 10. 1991, ko je bila pripojitev vpisana v sodni register, na dan prenosa pa tožnica ni bila zaposlena pri G., ker se je že prej, 7. 5. 1991, zaposlila pri toženi stranki.

Iz podatkov v spisu izhaja tako pravno nasledstvo med G. d.o.o. L. ter toženo stranko (pripojitev družbe v stečajnem postopku), kot tudi pravno nasledstvo med G. TOZD T. n.sol.o. (v sestavi DO G. L.) ter podjetjem G. p.o. (kasneje d.o.o.) L.. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra z dne 7. 7. 2010 (A5) je razvidno, da je bilo 28. 6. 1988 s sklepom opr. št. Srg 93/88 vpisano konstituiranje DO brez TOZD G. T. p.o., L., ki je nastala s preoblikovanjem G., TOZD T. n.sol.o., ki je bila istega dne izbrisana iz sodnega registra zaradi preoblikovanja v navedeno podjetje. V navedenem zgodovinskem izpisku je nadalje zabeležen izbris podjetja v družbeni lastnini G., T. p.o. L. z dne 1. 10. 1990 zaradi ustanovitve družbe z omejeno odgovornostjo G. d.o.o. L.. Pravno nasledstvo med vsemi navedenimi pravnimi subjekti, pri katerih je bil zaposlen tožnik, je torej nedvomno izkazano. G. d.o.o., ... cesta 4/a, L., pa je bila izbrisana iz sodnega registra dne 21. 10. 1991 zaradi pripojitve k podjetju M. d.o.o., L., … cesta 4/a. Nasledstvo je nedvomno razvidno tudi iz podatkov v tožničini delovni knjižici. Iz delovne knjižice je razvidna zaposlitev tožnice v G., TOZD T. od 16. 3. 1978, ki je trajala do 30. 6. 1988 – datum prenehanja zaposlitve in vpis trajanja zaposlitve v podjetju in skupnega trajanja vseh zaposlitev je tedaj vpisalo podjetje G., I. n.sol.o., kar prav tako kaže na pravno nasledstvo med navedenima pravnima subjektoma (čeprav se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna statusna sprememba je bila tedaj izvedena, ker to dejstvo očitno sploh ni bilo sporno). Brez prekinitve se je tožnica nato 1. 7. 1988 zaposlila pri podjetju G., T p.o. L., ki se je (po uveljavitvi tedaj veljavnega Zakona o podjetjih – ZP /Ur. l. SFRJ, št. 77/1988/) preoblikovala v d.o.o. (kot izhaja iz štampiljke v delovni knjižici), nad katero je bil v letu 1991 uveden stečajni postopek, zaradi katerega je tožnici prenehalo delovno razmerje 6. 2. 1991. Tožnica je bila nato krajše obdobje prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje (od 7. 2. 1991 dalje), 7. 5. 1991 pa se je, kot prav tako izhaja iz vpisa v delovni knjižici, zaposlila pri toženi stranki (tedaj M. d.o.o., ki se je 9. 11. 1994 preoblikovala v delniško družbo, pred tem, dne 21. 10. 1991 pa je bilo k njej pripojeno podjetje G., T. d.o.o.).

Nobenega dvoma torej ni o tem, da je tožena stranka pravna naslednica družbe G. d.o.o. L. zaradi pripojitve te družbe. Po določbah tedaj veljavnega Zakona o podjetjih (Ur. l. SFRJ št. 77/88 in nasl. - ZP) je podjetje prenehalo med drugim tudi s pripojitvijo k drugemu podjetju (4. točka 1. odstavka 188. člena ZP), ob taki statusni spremembi pa je, ne glede na to, da je bila izvedena v okviru prisilne poravnave, sklenjene v stečajnem postopku, podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, postalo njegov pravni naslednik. To izhaja iz določbe 14. člena ZP, ki določa, da je podjetje, h kateremu se je pripojilo drugo podjetje, odgovorno za obveznosti podjetja, ki je s tem prenehalo.

Stališče tožene stranke, da bi se pravno nasledstvo med G. d.o.o. in toženo stranko lahko upoštevalo le, če bi bila tožnica v času pripojitve te družbe k toženi stranki (s pripojitvijo v letu 1991 se je zaključil stečajni postopek nad G. d.o.o.) zaposlena pri G. d.o.o., je zmotno, saj v 3. odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, ZDR) tak pogoj ni določen. Iz te določbe pa tudi ne izhaja, da se upošteva le neprekinjena delovna doba, dosežena pri pravnih prednikih delodajalcih. Tretji odstavek 109. člena ZDR določa le, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih.

Tožnici je pri prejšnjem delodajalcu G. d.o.o. L. sicer res prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, vendar podjetje samo ni prenehalo zaradi stečaja, ampak zaradi pripojitve k toženi stranki, ki je zato njegov pravni naslednik. Po zakonski ureditvi, ki je veljala v letu 1991, to je po Zakonu o prisilni poravnavi in stečaju (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 – ZPPSL), je namreč z dnem uvedbe stečajnega postopka delavcem že na podlagi zakona prenehalo delovno razmerje, zato v podjetju v stečaju, ki je bilo pripojeno k toženi stranki, na dan pripojitve (praviloma) ni bilo delavcev (razen delavcev, ki so nadaljevali z delom v stečajnem postopku). ZPPSL je v 93. členu določal, da z dnem začetka stečajnega postopka prenehajo delovna razmerja dolžnikovih delavcev in da sme stečajni senat, dokler traja stečajni postopek, obdržati na delu potrebno število dolžnikovih delavcev za dokončanje že začetih del ali zaradi izvedbe stečajnega postopka. 94. člen istega zakona pa je določal, da imajo delavci, ki so ostali na delu, dokler traja stečajni postopek, pravico do osebnega dohodka, katerega višino določi na predlog stečajnega upravitelja stečajni senat. V 152. členu tega zakona pa je bilo določeno, da v primeru prisilne poravnave v stečaju oz. v primeru, ko se stečajni postopek ustavi zaradi potrditve prisilne poravnave, prenehajo pravne posledice začetka stečajnega postopka, v veljavi pa ostanejo odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev (1. odstavek 93. člena).

Tožnica je bila od 7. 2. 1991 do 6. 5. 1991 sicer res prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, ki je s toženo stranko sklenil pogodbo o vložitvi sredstev izplačil denarnih nadomestil za brezposelnost delavcev stečajnega dolžnika in prav iz tega razloga se je tožnica pri toženi stranki zaposlila s 7. 5. 1991, torej pred pripojitvijo G. d.o.o. L. – v stečaju k toženi stranki. Ob dejstvu, da je prav iz tega razloga (da bi se v okviru aktivne politike zaposlovanja financirala nadaljnja zaposlitev delavcev z javnimi sredstvi) prišlo tako do prijave tožnice in drugih delavcev na Zavodu RS za zaposlovanje (po prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja) in čez nekaj mesecev do ponovne zaposlitve pri toženi stranki, h kateri se je kasneje pripojila družba G. d.o.o. L. v stečaju, je tožničino zaposlitev pri pravnih prednikih tožene stranke potrebno upoštevati pri uveljavljanju pravice do odpravnine po 109. členu ZDR in šteti, kot da zaposlitve ni spremenila. Vmesna prijava delavcev na Zavodu RS za zaposlovanje je bila potrebna prav zaradi zagotovitve financiranja njihove zaposlitve pri toženi stranki potem, ko jim je delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo, zato bi bilo povsem nesprejemljivo, da bi se jim odrekala pravica do odpravnine zaradi kratkotrajne prekinitve in vmesne prijave na zavodu. Ne nazadnje pa tudi 3. odstavek 109. člena ne vsebuje nobenih omejitev oz. pogojev, da bi za pridobitev pravice do odpravnine morala biti zaposlitev pri delodajalcu in njegovih pravnih prednikih neprekinjena.

V obravnavani zadevi je torej dokazano pravno nasledstvo med toženo stranko in tožničinimi prejšnjimi delodajalci, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica upravičena do razlike v odpravnini ob upoštevanju celotne delovne dobe tožnice pri pravnih prednikih tožene stranke od 16. 3. 1978 (s prekinitvijo, ki je razvidna iz delovne knjižice) dalje.

V sodni praksi pa se za obdobje pred uveljavitvijo ZDR upošteva kontinuiteta delovnega razmerja delavca pri delodajalcu in prejšnjih delodajalcih celo v primeru, kadar med njimi pravnega nasledstva ni, gre pa za zaposlitev delavca pri različnih delodajalcih v času veljavnosti ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom. Na podlagi teh določb so se izvajali prehodi (razporeditve) delavcev k drugemu delodajalcu (neodvisno od njihove volje), institut prevzema oziroma razporeditve k drugemu delodajalcu pa se je ves čas obravnaval kot delovnopravna kontinuiteta z vsemi posledicami, to je kot nadaljevanje (istega) delovnega razmerja, tako da je podana kontinuiteta zaposlitve med vsemi delodajalci, ki so prevzemali delavce drug od drugega (čeprav med njimi ni pravnega nasledstva, praviloma pa je šlo za povezanost delodajalcev zaradi različnih oblik statusnih sprememb po uveljavitvi ZP in nato ZGD). Takšno stališče je v številnih odločbah zavzelo Vrhovno sodišče RS (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 9/97 z dne 13. 5. 1997, opr. št. VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008). Sodna praksa priznava kontinuiteto delovnega razmerja celo v nekaterih primerih, ko je bil delavec zaposlen v podjetju, ki je prenehalo zaradi stečaja in nato prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, če je delavce, ki jim je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje, prevzelo drugo podjetje, ki je (v okviru stečajnega postopka) prevzelo proizvodnjo na podlagi najemnih pogodb, prevzem delavcev pa je bil subvencioniran v okviru aktivne politike zaposlovanja.

V obravnavanem primeru pa gre za pravno nasledstvo med toženo stranko in tožničinimi prejšnjimi delodajalci, zato je delovnopravna kontinuiteta podana, določbe 73. člena ZDR (sprememba delodajalca) pa za obravnavani primer ni mogoče uporabiti za nazaj. Zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da med toženko in družbo G. d.o.o. v stečaju ni bila sklenjena nobena pogodba ali sporazum o prehodu delavcev k toženki (tak sporazum o prehodu delavcev tudi ni bil možen, če je vsem delavcem že prej delovno razmerje prenehalo in so bili prijavljeni na Zavodu RS za zaposlovanje).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (351., 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).