Jedro

Pogoj za zakonitost disciplinskega ukrepa in posledične odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ugotovitev, da delavec krši svoje obveznosti namenoma ali iz malomarnosti. Tožnik zaradi neprištevnosti (zaradi prehodne psihične motnje) v času očitanih disciplinskih prekrškov za kršitve vojaške discipline po 6., 7. in 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (za odklonitev, neizvršitev ali nepopolno izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja; napačno poročanje ali prikrivanje podatkov v zvezi z vojaško službo ali opravljanjem določenih dolžnosti v zvezi z njo; dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa) ne more biti odgovoren. Zato sta izpodbijani odločbi o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinskega organa prve stopnje tožene stranke št. ... z dne 30. 12. 2010 in druge stopnje št. ... z dne 3. 2. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh: - tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza stopnji in vrsti njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim; - tožnika prijaviti v zavarovanje in mu za čas od 10. 3. 2011 do vključno 4. 4. 2011 obračunati pripadajoče mesečne bruto plače za meseca marec in april 2011, mu od teh bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoče mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za mesec marec od 17. 4. 2011 do plačila in od neto zneska za mesec april od 18. 5. 2011 do plačila; - mu za obdobje od 5. 4. 2011 do vključno decembra 2012 obračunati bruto razlike med povprečno bruto plačo pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in prejetimi bruto plačami pri drugem delodajalcu v navedenem časovnem obdobju, od bruto razlik odvesti vsakokratne davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoča mesečna neto prikrajšanja pri plačah v tem časovnem obdobju, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov prikrajšanj od datuma prejema posamezne mesečne plače do plačila, v zneskih in zapadlostjo, kot je razvidno iz izreka sodbe; - mu za obdobje od januarja 2013 do vzpostavitve delovnega razmerja pri toženi stranki mesečno obračunati ustrezne bruto zneske, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska, od vsakega 18. dne v mesecu do plačila; višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 1.579,80 EUR (znesek je bil popravljen s sklepom o popravi sodbe z dne 2. 9. 2013) v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca, prezrlo pa je pripombe tožene stranke, s katerimi je argumentirano omajala verodostojnost izvedenskega mnenja. V izvedenskem mnenju mag. A.A. so trditve same s seboj v nasprotju, mnenje pa je pomanjkljivo. Tožena stranka tudi po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja ni prejela odgovora na poudarke, ki jih je izpostavila. Sodišče ne bi smelo upoštevati tako nepopolnega dokaza, niti nanj ne sme opreti svoje odločitve. Izvedenec ni podal odgovora na vprašanja, ali je bil tožnik v spornem obdobju sposoben razumeti pomen svojega ravnanja, ali je imel v oblasti svoje ravnanje in ali je bil takrat sposoben razumeti pomen in posledice svojega ravnanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke in prezrlo izpovedbe prič, ki so izpovedale nasprotno od izvedenčevih ugotovitev. Tako se sodišče ni opredelilo do izpovedbe B.B., ki je ovrgel očitke o nestrokovnem vodenju disciplinskega postopka in da tožniku ni bila dana možnost pojasnil. Disciplinski organ je ugotovil, da se je tožnik zavedal, da orožja in streliva ne bi smel hraniti doma oziroma je vedel, da to ni pravilno, in da se je tožnik popolnoma zavedal svojega ravnanja in posledic. Tožnik je na disciplinski obravnavi izpovedal, da je vse očitane kršitve storil zavestno in načrtno, kršitev je natančno opisal in dejanje obžaloval. Izvedeni dokazni postopek disciplinskemu organu ni dal podlage za upravičen dvom v tožnikovo prištevnost. Slednja se sicer lahko upošteva le kot olajševalna okoliščina, v disciplinskem postopku pa se ugotavlja le, ali je delavec v postopku kršil neko normo. Disciplinski organ I. stopnje je ugotovil, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki navedenih težjih kršitev vojaške discipline. Sodišče ni ocenilo izpovedi C.C., D.D. in E.E., temveč je nekritično oprlo svojo odločitev na izvedeniško mnenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da grajanje dokazne ocene ni pritožbeni razlog. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno ugotavljati tudi subjektivni odnos kršitelja do očitanih mu težjih disciplinskih kršitev. Tožnik je dokazal razloge, zaradi katerih je bila v času obravnavanih hujših kršitev vojaške discipline izključena prištevnost tožnika in da teh kršitev ni storil namenoma ali iz malomarnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče se pri odločanju v konkretni zadevi utemeljeno ni opredelilo do pričanja tožnikovih sodelavk D.D. in E.E., ki nimata strokovnega znanja za oceno tožnikovega subjektivnega odnosa do storitve očitanih mu kršitev, in sta podali le splošno laično oceno o tožniku. Zdravnica C.C., dr. med. je tožnika spoznala ob usmerjenem preventivnem zdravstvenem pregledu dne 18. 10. 2010, zato ni mogla podati ocene o tem, kakšno je bilo tožnikovo psihično stanje v času storitve očitanih kršitev. Glede na navedeno se sodišče prve stopnje utemeljeno ni opredelilo do pričanja te priče, saj je bil v zvezi s tožnikovim psihičnim stanjem v času očitanih kršitev postavljen sodni izvedenec psihiatrične stroke.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo dokaznega predloga tožene stranke po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Skladno z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami, saj je na naroku za glavno obravnavo dne 8. 5. 2013 sklenilo, da se predlogu po postavitvi novega izvedenca ne ugodi, ker je postavljeni izvedenec z izvedenskim mnenjem odgovoril na postavljena vprašanja sodišča, zavrnitev tega dokaznega predloga pa je še podrobneje obrazložilo v izpodbijani sodbi. Postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke tudi po oceni pritožbenega sodišča ne bi mogel prispevati k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je postavljeni izvedenec mag. A.A. podal jasno, argumentirano in strokovno izvedensko mnenje.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost odločb tožene stranke z dne 30. 12. 2010 in 3. 2. 2011, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je bil spoznan kot odgovoren za težjo kršitev vojaške discipline po 6., 7. in 12. točki 4. odstavka 57. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in spremembe - ZObr) in sicer za odklonitev, neizvršitev ali nepopolno izvršitev sprejetega akta vodenja ali poveljevanja; napačno poročanje ali prikrivanje podatkov v zvezi z vojaško službo ali opravljanjem določenih dolžnosti v zvezi z njo; dejanje, ki pomeni kaznivo dejanje zoper uradno dolžnost, drugo kaznivo dejanje storjeno na delu ali v zvezi z delom ali storjeno iz nečastnih nagibov, in drugo kaznivo dejanje ali prekršek, s katerim se krni ugled državnega organa. Med strankama je nesporno, da je tožnik na svojem domu v času od 5. 5. 2010 do 25. 8. 2010 nepooblaščeno posedoval orožje (to je puško in pištolo) ter v času od 17. 5. 2010 do 25. 8. 2010 na svojem domu posedoval 100 nabojev za puško in 22 nabojev za pištolo in da je po končanem streljanju dne 17. 5. 2010 napačno poročal, da pri sebi nima nobenega streliva. Sporno pa je, ali je tožnik takrat imel sposobnost obvladati svoje ravnanje in ali je bil sposoben razumeti pomen svojih dejanj. Vprašanje zmanjšane prištevnosti tožnika je relevantno pri presoji težje kršitve vojaške discipline po 6., 7. in 12. točki 4. odstavka 57. člena ZObr.

Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (209. člen Kazenskega zakonika - Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe), katerega znake je izpolnil tožnik s svojim ravnanjem, je že pojmovno mogoče storiti le naklepoma. Težja kršitev vojaške discipline po 6. in 7. točki 4. odstavka 57. člena Zobr pa je podana, če je delavcu mogoče očitati hujšo obliko krivde – naklep ali hudo malomarnost. Pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti se je treba opreti na splošna pravila civilnega prava, saj Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) o tem nima posebnih določb, kakor je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. V 1. odstavku 11. člena ZDR napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski oziroma zavestni, ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo zato, da neko dejanje nastane. Naklep ali namen v civilnem pravu je lahko direkten ali eventualen in se presoja po konkretnih merilih, medtem ko se malomarnost presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka (povprečne oz. običajne pri hudi malomarnosti, večje oz. posebne pri navadni malomarnosti). Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (1).

Sodišče prve stopnje je ravnanja in kršitve tožnika, ki so bile podlaga za izdajo odločbe o tožnikovi disciplinski odgovornosti, utemeljeno štelo za nedopustne. Pravilno je navedlo, da je pogoj za zakonitost disciplinskega ukrepa in posledične odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovitev, da delavec krši svoje obveznosti namenoma ali iz malomarnosti. Ob upoštevanju izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra je zato pravilno zaključilo, da tožnik zaradi neprištevnosti v času očitanih disciplinskih prekrškov za navedene kršitve ne more biti odgovoren. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili izpodbijani odločbi o disciplinski odgovornosti nezakoniti, zato ju je razveljavilo, ter ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo in reparacijo v pretežnem delu. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Ker je izpodbijana sodba ustrezno obrazložena, se pritožbeno sodišče strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek, v okviru katerega je postavilo tudi izvedenca psihiatrične stroke mag. A.A., dr. med. Slednji je v svojem izvedenskem mnenju navedel, da se je tožnik v kritičnem času zavedal, da posest vojaškega orožja na domu pomeni nedopustno ravnanje, a zaradi istočasnih megalomanskih blodenj ni uspel vzpostaviti distance do svojega ravnanja, zaradi česar je potrebno šteti, da ravnanja ni mogel imeti v oblasti. Navedel je, da se je tožnik zavedal nevarnosti, ki izhajajo iz hrambe orožja, a je psihotično razmišljanje z megalomanskimi blodnjami v tem času povsem preglasilo njegovo sposobnost razumevanja pomena in pravnih posledic njegovega ravnanja. Iz izvedenskega mnenja še izhaja, da pri tožniku ne gre za procesno psihotično stanje v smislu formirane shizofrenske psihoze, temveč je šlo pri tožniku za prehodno psihično motnjo; za stanje, ki ga je lahko sprožilo doživljanje drugačne realnosti med služenjem v Afganistanu in ki se je ob povratku manifestiralo kot bizarna odločitev (potreba po organizaciji treninga preživetja na povsem nerealnih izhodiščih). Sodišče prve stopnje se je do izvedenskega mnenja podrobno opredelilo in ga v celoti sprejelo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča, da je postavljeni izvedenec podal strokovne ugotovitve in jih ustrezno obrazložil. Odgovoril je na vsa relevantna vprašanja, na poziv sodišča je mnenje še dodatno pojasnil, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njegovim ugotovitvam. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so trditve v izvedenskem mnenju same s seboj v nasprotju in da izvedenec ni podal odgovora na vprašanje, ali je bil tožnik v spornem obdobju sposoben razumeti pomen svojega ravnanja in ga imeti v oblasti. Prav takšen zaključek namreč izhaja iz izvedenskega mnenja. Nesprejemljivo pa je tudi pritožbeno stališče, da je tožena stranka s svojimi pripombami argumentirano omajala verodostojnost izvedenskega mnenja in da bi bilo potrebno postaviti drugega izvedenca psihiatrične stroke.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da disciplinski organ ni dal zadostne teže ugotavljanju tožnikovega psihičnega stanja v času storitve očitanih kršitev, kljub tožnikovim navedbam o takratnih težavah, ter navedbam B.B., ki je želel pred odločitvijo pridobiti mnenje psihologa in pretehtati tožnikove subjektivne okoliščine. Hkrati pa je B.B. pojasnil, da mnenja niti ni čakal, ker se v disciplinskem postopku ugotavlja le kršitev, ne pa tudi subjektivne okoliščine pripadnika. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da izvedeni dokazni postopek disciplinskemu organu ni dal podlage za upravičen dvom v tožnikovo prištevnost in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe B.B. Tožnik je svoje psihične težave podrobno obrazložil tudi v svojem ugovoru zoper prvostopenjsko odločitev o disciplinski odgovornosti, a je tudi organ druge stopnje zavzel napačno stališče, da se v disciplinskem postopku ugotavlja le kršitev posamezne norme, medtem ko ni pravne podlage za ugotavljanje zmanjšane prištevnosti delavca.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in na določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe), po katerem tožena stranka kot delodajalec sama nosi stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako odločba VS RS v zadevi VIII Ips 352/2008 z dne 27. 9. 2010.