Jedro

v ugovornem postopku je bilo pravilno presojano, ali je razlog za neuspešnost stikov (tudi) na strani dolžnika, na podlagi ugotovljenih dejstev pa je bil pravilen tudi zaključek, da dolžnik ni izkazal svojega prizadevanja za vzpostavitev ustreznega odnosa med otrokom in materjo in je s svojo očitno podporo otroku ob nasprotovanju stikov ravnal v nasprotju z obveznostmi, h katerim ga zavezuje podpisana sodna poravnava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (v točkah I in II izreka sklepa, s katerima je bil dolžnikov ugovor zavrnjen in dolžniku naloženo povrniti upniku stroške ugovornega postopka), potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi, izdanem dne 29.11.2013 zaradi izvršitve odločbe o stikih in dolžniku naložilo, naj povrne upniku stroške ugovornega postopka v višini 138,74 EUR. Obrazložilo je, da dolžnik ni spoštoval svoje dolžnosti, naj opusti vsako ravnanje, ki otežuje ali onemogoča otrokove stike z materjo, oziroma je s podporo otrokovemu nasprotovanju stikom ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi iz izvršilnega naslova.

Proti taki odločitvi se pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Na prvem mestu prvostopenjskemu sodišču očita kršitev določb postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem mladoletnega K.P., čeprav sta obe stranki šteli za potrebno, da se ta dokaz izvede. Obrazložitev sodišče v zvezi s tem temelji na napačnih dejanskih in pravnih podmenah, da naj bi sodišče v izvršilnem postopku presojalo le izpolnitev obveznosti dolžnika in ne otroka pri izvajanju stikov, da dolžnik podpira otroka pri odločitvi o zavračanju stikov z materjo, o katerih ni sposoben otrok sam odločati in da deluje v nasprotni smeri od dolžnosti da stike spodbuja ter da naj bi si K. stikov z materjo želel. K. je osebnost, ki ima do staršev avtonomen odnos in starša sta dvanajstletnikove želje dolžna upoštevati in spoštovati. Res je, da se je otrok dolžan podrejati staršem, vendar obstaja meja, do kje in s kakšno silo naj oče pritiska na otroka. Vsa pravila stroke, mnenje CSD in mnenje izvedenke poudarjajo, da je oče dolžan stike spodbujati, vendar ne na silo. Dolžnik meni, da je dokazal, da je storil vse, kar lahko stori brez uporabe fizične sile. Vseh teh okoliščin sodišče ne more ugotoviti brez zaslišanja dvanajstletnega K. na, saj bi le z njegovim zaslišanjem lahko presodilo, ali je oče storil vse in ali je prišel do meje, ko brez sile ne more nanj vplivati. Sodišče je tako prišlo do zmotnega zaključka, da naj bi dolžnik podpiral otroka pri zavračanju stikov z materjo. Oče je sklenil poravnavo o stikih in torej z njimi soglašal, prepričan je bil, da bo prišlo do sodelovanja med staršema, do strokovne pomoči, če bo ta potrebna, da pa bo tudi mati razumela, da bo obdobje uvajanja v dogovorjeno količino stikov stresno za vse, še najbolj pa za otroka. Zmoten je tudi zaključek, da naj bi bil K. nesposoben sam odločati o stikih. V nadaljevanju pritožba navaja, da naj bi sodišče zmotno razumelo izvedensko mnenje psihologinje in zaključilo, da si K. stikov z materjo želi. Iz mnenja izhaja, da K. te stike zavrača, graditi pa je potrebno na nezavednem, a pozitivnem čustvovanju do matere. Dejstvo pa je, da otrok ravna na razumski ravni tako, da se stikom upira, oče pa s svojim vplivanjem nanj ne more zagotoviti polnega obsega stikov z materjo, čeprav je ob tem izpolnil vse, kar kot oče lahko stori. Po mnenju pritožbe so zaključki sodišča tudi protislovni, saj je samo sodišče ugotovilo, da naj bi otrok sam zavračal stike z materjo, hkrati pa meni, da o tem otrok ni sposoben odločati in da v tem postopku sodišče presoja le obveznosti dolžnika. Pritožba se sklicuje še na 238.f člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki v takih primerih omogoča odlog izvršbe. Pri vsem je pomembna tudi vloga matere, ki je pri izvrševanju stikov vsekakor prizadeta, a se to kaže tudi tako, da K. od stikov odvrača. Ob tem pa dolžnik še poudarja, da stiki s hčerko potekajo v redu. Po mnenju pritožbe je sodišče presojalo odnos med staršema in otrokom mehanicistično, kar ni v korist otroka.

Stisko, ki jo otrokovim staršem povzroča striktno uveljavljanje poravnave o stikih, v nadaljevanju pritožbe opisuje še dolžnik osebno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dolžnikovo pritožbo proti odločitvi o izreku denarne kazni, ki ni predmet tega pritožbenega postopka in v kateri dolžnik poudarja, da si K. ne želi srečanja s svojo mamo, da je sam že razdvojen, ker ne ve več kako ravnati z njim in kako se obnašati, da bi stiki stekli, da se je s K. veliko pogovarjal, iskal strokovno pomoč ter da so ga strokovnjaki opozorili naj ne uporablja sile, da bi dosegel stik otroka z materjo. Opisuje otrokovo stisko in poudarja, da bi bilo potrebno, če je res pomemben otrok, upoštevati njegovo voljo.

Pritožba ni utemeljena.

Na prvem mestu velja poudariti, da namen sklepa o izvršbi ni sankcioniranje otrokovega odklonilnega odnosa do matere in zavračanja stikov z njo, temveč izpodbijani sklep o zavrnitvi dolžnikovega ugovora temelji na ugotovitvi, da dolžnik ni storil vsega, kar se od njega kot očeta pričakuje in zahteva pri prizadevanju za vzpostavitev ustreznega odnosa otroka z materjo. Ugotavljanje razlogov, zakaj otrok odklanja stike z materjo, po pravilnem stališču prvostopenjskega sodišča presega okvir obravnavanja te izvršilne zadeve, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča zaslišanje mladoletnega K. ne bi bilo na mestu. Res sicer 238.f člen ZIZ sodišče pooblašča, da v primeru, če ugotovi, da otrok nasprotuje stikom s staršem in če oceni, da izvršba ne bi bila v skladu z varstvom otrokovih interesov, na predlog osebe, ki jo je določilo sodišče po drugem odstavku 238.e člena ZIZ, centra za socialno delo ali osebe proti kateri se opravlja izvršba, izvršbo odloži za čas največ treh mesecev. Izvršbo lahko odloži tudi v primeru, če je pred pristojnim organom sprožen postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih ob sočasni ugotovitvi, da oprava izvršbe ne bi bila v nasprotju z varstvom koristi otroka. Za tako situacijo pa v tem postopku ne gre.

Dejstvo je, da je dolžnik dne 23.10.2013 z upnico podpisal sodno poravnavo, s katero sta se sporazumela o stikih mladoletnega K. z materjo, že prvi trije predvideni stiki pa so ostali neizpeljani. Prvostopenjsko sodišče je v ugovornem postopku pravilno presojalo, ali je razlog za neuspešnost stikov (tudi) na strani dolžnika in na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da dolžnik ni izkazal svojega prizadevanja za vzpostavitev ustreznega odnosa med otrokom in materjo in je s svojo očitno podporo otroku ob nasprotovanju stikom ravnal v nasprotju z obveznostmi, h katerim ga zavezuje podpisana sodna poravnava. Iz izvedenskega mnenja, izdelanega v pravdnem postopku, v katerem se je reševalo vprašanje dodelitve otroka v varstvo in vzgojo in obsega stikov z drugim od staršev, na katerega se sklicuje dolžnik (in ga je izvršilnemu sodišču tudi predložil - priloga B4 spisa), je razviden K. ambivalenten odnos do matere, saj besedno kaže do nje odklonilen odnos, vendar so projektivni in psihološki testi pokazali, da kaže do matere pozitivna čustva in da si želi njeno bližino in pozornost. Ob tem pa ni mogoče mimo tega, da se je izvedenka opredelila tudi do vloge očeta in posebej izpostavila, da mora oče prevzeti aktivnejšo vlogo in se ne umikati v lastno nemoč in pasivnost ter da mora podpirati mater v njeni funkciji. Ob ustnem podajanju mnenja pred okrožnim sodiščem pa je izrazila tudi strokovno stališče, da otroku ni mogoče prepustiti v polni meri, da sam odloča o vsem, čeprav je na drugi strani potrebno upoštevati njegove želje in potrebe. Prav v zvezi s tem je ponovno opozorila na vlogo očeta, ki naj bi se pokazal bolj odločnega in v tej smeri tudi nekaj naredil, še posebej glede na ugotovljen K. prevelik občutek lojalnosti, saj se boji, da bi bil oče prizadet (priloga B2 spisa). Ni torej dvoma, da se je otrokov oče s podpisom sodne poravnave (ki je nedvomno izhajala tudi iz mnenja izvedenke v že omenjenem in dopolnjenem izvedeniškem mnenju, da so pri otroku vidni pozitivni zametki, oziroma ponovno oživljanje želje po stikih z materjo, pri čemer ga je potrebno vzpodbujati „in peljati naprej“), svojih obveznosti pri vzpostavitvi odnosa moral zavedati.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je upnica potem, ko je bil že prvi stik dne 6.11.2013 neuspešen, obrnila na CSD, da je bilo z obema staršema na CSD dogovorjeno, da bodo poskusili vzpostaviti stik med K. in mamo na določen dan, da je oče en dan pred predvidenim srečanjem sporočil, da je K. bolan in da ni pokazal nikakršne aktivnosti v smeri poskusa izpeljave stika potem, ko je K. ozdravel. Ravno nasprotno, v telefonskem pogovoru v mesecu januarju 2014 je oče CSD seznanil, da otroka ne bo obremenjeval z obiskom na CSD, češ da naj bi moral K. ponovno na sodišče, kar pa ne drži. Da dolžnik ni opravljal svoje naloge privzgajanja sinu pozitiven odnos do matere, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi navedb tožnika samega, saj je pri zaslišanju v ugovornem postopku povedal, da je K. večkrat rekel, da bo vesel, če bo šel k mami, vendar pa ga na silo ne bo tlačil v avto. Prav tako pa je otroku povedal za dogovor, ki ga je podpisal z materjo ter otroku predstavil, da če ga ne bo spoštoval, ga lahko pride iskat policija s socialno delavko in tudi, da ne bo nič jezen nanj, če bo šel k materi, temveč bo zadovoljen. Taka njegova izjava nedvomno potrjuje še vedno aktualno izvedenkino ugotovitev (priloga B4) o otrokovi lojalnosti očetu in sporočilih, ki jih (z vedenjem) oče daje otroku in od katerih je odvisen K. odnos do matere.

Prvostopenjsko sodišče je pri obravnavanju dolžnikovega ugovora pravilno izhajalo iz dejstva, da je na dolžniku dokazno breme, da je izpolnil svojo obveznost iz izvršilnega naslova, a je bil pri tem neuspešen. Njegove navedbe v izvršilnem postopku so dale sodišču dodatno podlago za to, da je verjelo (ob neposrednem zaslišanju prepričljivi) izpovedbi upnice, da je dolžnik otroku dajal občutek, da če noče iti z njo pač ni treba in da bo spoštoval njegovo voljo.

Dolžnikova pritožba se je torej izkazala kot neutemeljena, zato jp je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).