Jedro

Po uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ima zavarovanec na podlagi s sodbo sodišča naknadno priznane pokojninske dobe pravico do odstotnega povečanja že uveljavljene pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ šest mesecev za nazaj. Tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje višje pokojnine vse od upokojitve dalje je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 30. 5. 2007 in št. ... z dne 13. 3. 2006, priznanje pravice do starostne pokojnine ob upoštevanju dobe in plače po sodbi Delovnega in socialnega sodišča od 18. 5. 2002 dalje ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih vsakomesečnih zneskov starostnih pokojnin v višini 35.000,00 SIT (pravilno: 146,05 EUR - 13. člen Zakona o uvedbi eura - ZUE; Ur. l. RS, št. 114/2006) od dneva zapadlosti posameznega mesečnega zneska starostne pokojnine, pri čemer prvi znesek zapade 1.1. 2005, dalje do plačila.

Zoper sodbo se v celoti pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču prve stopnje očita, da je v nezakonito vodenem dokaznem postopku kršilo načelo neposrednosti. Navaja, da se ni odpovedal neposrednemu izvajanju dokazov, ki jih je izpostavil v tožbi z dne 2. 7. 2007. Zapisnik z glavne obravnave z dne 7. 5. 2004 (verjetno mišljeno: z dne 7. 5. 2009) je prirejena listina, saj je predsednica senata samovoljno in brez sodelovanja senata sprejela pavšalni dokazni sklep, da se vpogledajo listine v sodnem in upravnem spisu ter zasliši tožnika, ter sklep, da je zadeva zrela za razsojo. S tem je sodišče kršilo tudi 5. člen ZPP. Poudarja, da je iz navedenih razlogov tudi zavrnil podpis zapisnika, saj ni mogel podati svojega pravnega naziranja in dokazov o protipravnem ravnanju toženca. Ne strinja se, da mu gre na novo odmerjena pokojnina šele od dne 1. 11. 2004 dalje. Navaja, da je toženec uničil njegovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, s katero je uveljavljal odmero pokojnine tudi na podlagi treh obdobij delovne dobe, med drugim tudi za čas od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, glede katerih sodni postopek za njihovo priznanje še ni bil končan. Izpodbijana sodba je tako v nasprotju z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), prav tako pa je v nasprotju tudi z določbami Obligacijskega zakonika (OZ) o dolžniški zamudi. Ker je bila odločba toženca izdana šele dne 13. 3. 2006, skladno z določbo 222. člena ZUP pa bi morala biti izdana že dne 31. 12. 2004, mu je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti. Meni, da je bil z izpodbijano sodbo kršen tudi 2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04, 10/04), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, vendar to na odločitev ni vplivalo. Tožbeni zahtevek je sodišče kljub zmotno uporabljenem materialnem pravu namreč pravilno zavrnilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Po 1. odstavku 286. b člena ZPP mora stranka kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, razen kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Z zatrjevanjem, da tožnik na glavni obravnavi ni mogel podati svojega pravnega naziranja in dokazov o protipravnem ravnanju toženca, tožnik sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Ta očitek je neutemeljen. Skladno s 1. odstavkom 5. člena ZPP mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, da se izjavi o rezultatu dokazovanja ter o procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Ta možnost je bila tožniku dana, med drugim tudi na glavni obravnavi dne 7. 5. 2009, na kateri je sodeloval in na njej postavil tožbeni zahtevek, podal dodatne navedbe in odgovoril na navedbe toženca. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 7. 5. 2009 (v spisu na listovni št. 25 do 28) izhaja, da sodišče po zaključku glavne obravnave tožniku ni dovolilo podati dodatnih navedb. Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka torej lahko v postopku pred sodiščem prve stopnje poda navedbe do konca prvega naroka, ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP pa tudi na poznejših narokih, vendar ne po zaključku glavne obravnave. Postopanje sodišča prve stopnje, da tožniku že po zaključku glavne obravnave ni dovolilo podajati dodatnih navedb, je tako pravilno in zakonito. Pri tem pritožbeno sodišče glede na tožnikove pritožbene navedbe, da je zavrnil podpis zapisnika z glavne obravnave pojasnjuje, da po 126. členu ZPP zapisnik podpišeta predsednik senata in sodni zapisnikar. Zapisnik z glavne obravnave z dne 7. 5. 2009 vsebuje oba obvezna podpisa iz 126. člena ZPP.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti. Skladno z načelom neposrednosti iz 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi neposrednega obravnavanja. Kršitev tega načela pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka v primeru, ko sodno odločbo sprejme sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi – 1. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Tega tožnik v pritožbi ne zatrjuje, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje te kršitve ni zagrešilo. Z zatrjevanjem, da dokazi niso bili neposredno izvedeni, pa tožnik smiselno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb pravnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, konkretno določbe 1. odstavka 217. člena ZPP, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Skladno z določbo 1. odstavka 217. člena ZPP se dokazi na glavni obravnavi praviloma izvajajo pred senatom. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 7. 5. 2009 izhaja, da je senat na naroku vpogledal listine v sodnem in upravnem spisu in zaslišal tožnika (dokazni sklep). Sodišče prve stopnje je torej na glavni obravnavi pravilno neposredno izvajalo dokaze, sprejete z dokaznim sklepom. Dokaznega sklepa pa tožnik v pritožbi ne izpodbija.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 58. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 30. 5. 2007, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 13. 3. 2006. S to odločbo je toženec tožniku na podlagi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pd 1358/2001 z dne 18. 3. 2004 naknadno priznane delovne dobe priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 138.886,45 SIT (sedaj 579,56 EUR) na mesec od 1. 11. 2004 ter nadomestil svojo dokončno in pravnomočno odločbo z dne 13. 8. 2002, s katero je tožniku že priznal pravico do starostne pokojnine, in sicer v znesku 93.588,39 SIT (sedaj 390,53 EUR) na mesec od 18. 5. 2002 dalje. Tožnik tako v tem postopku najprej zahteva, da se mu upoštevaje naknadno priznano delovno dobo prizna oziroma odmeri višja starostna pokojnina tudi za nazaj - od upokojitve (18. 5. 2002) dalje.

Takšen zahtevek je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sicer pravilno zavrnilo, pri čemer pa je zavzelo zmotno stališče, da v obravnavani zadevi ne gre za stanje iz 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), temveč predstavlja navedena sodba z dne 18. 3. 2004 obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) ter glede na to odločitev zmotno oprlo na 263. člen ZPIZ-1, ki določa od kdaj dalje učinkuje odločba, izdana v obnovi postopka.

S sodbo z dne 18. 3. 2004, ki je postala pravnomočna dne 18. 10. 2004, je bilo Kliničnemu centru Ljubljana kot tožnikovemu delodajalcu naloženo, da tožniku prizna delovno dobo za čas od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986 in za to obdobje plača prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Na podlagi te sodbe je bila za tožnika za to obdobje vložena prijava v obvezno zavarovanje ter plačani prispevki. Ker je bila tožniku pravica do starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 13. 8. 2002 od dne 18. 5. 2002 dalje že priznana, in sicer brez upoštevanja pokojninske dobe za čas od 17. 5. 1981 do 18. 6. 1986, ta doba pa mu je bila s pravnomočno sodbo sodišča priznana po uveljavitvi pravice do starostne pokojnine, gre v obravnavani zadevi prav za stanje iz 181. člena ZPIZ-1. Po tej določbi se namreč v primeru naknadnega priznanja določenega obdobja pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, takšna doba upošteva samo za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine. V konkretnem primeru je imel torej tožnik pravico le do odstotnega povečanja že uveljavljene pokojnine, le-ta pa gre zavarovancu skladno z 2. odstavkom 181. člena ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Ker je sodba opr. št. III Pd 1358/2001 postala pravnomočna dne 18. 10. 2004, istega dne pa je bila vložena tudi tožnikova zahteva za višjo odmero starostne pokojnine, je tožniku višjo starostno pokojnino na podlagi 2. odstavka 181. člena ZPIZ-1 mogoče priznati le od 1. 11. 2004 dalje, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje (in ne tudi šest mesecev za nazaj). Za višjo odmero starostne pokojnine vse od upokojitve dalje tako ni pravne podlage. Ker pa določba 263. člena ZPIZ-1, na katero je izpodbijano sodbo sicer zmotno oprlo sodišče prve stopnje, prav tako določa, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, to na odločitev ni vplivalo.

Nadalje pa tožnik v tem postopku uveljavlja tudi zakonske zamudne obresti zaradi nepravočasno izdane odločbe o višje odmerjeni starostni pokojnini. Sodišče prve stopnje je pri tem zavzelo stališče, da določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), ki urejajo zamudo, veljajo za terjatve obligacijskega prava, s katerim javnopravnih dajatev iz sistema socialne varnosti ni mogoče enačiti, saj do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler ni o pravici odločeno z izvršljivim upravnim aktom ali s sodno odločbo. Vendar pa ZPIZ-1 zakonske zamudne obresti posebej ureja v določbi 277. člena, na katero se je v odgovoru na tožbo že skliceval toženec. Po 277. členu ZPIZ-1 je tako zavod (torej toženec), če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, dolžan izplačati prejemniku zamudne obresti na zapadle prejemke ali ga v istem roku pozvati, da sporoči potrebne podatke, oziroma da prejemke dvigne na blagajni zavoda. Po tej določbi je zavarovanec upravičen do zakonskih zamudnih obresti pod pogojem, da so mu bili z izvršljivo odločbo priznani pokojninski prejemki, vendar mu v roku 60 dni od izvršljivosti te odločbe prejemki niso bili izplačani. Takšnega dejanskega stanja tožnik v tem postopku ne zatrjuje. Zatrjuje namreč, da bi moral toženec skladno z določbo 222. člena ZUP odločbo izdati v roku 60 dni, zato bi moral upoštevaje datum vložitve zahteve 18. 10. 2004 višjo pokojnino prejeti že v mesecu decembru 2004. Pri tem je nedvomno, da je bila na podlagi zahteve z dne 18. 10. 2004 prvostopenjska odločba toženca izdana dne 13. 3. 2006, dokončna odločba toženca pa šele dne 30. 5. 2007. Vendar pa tožnik odškodnine oziroma odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti iz 276. člena ZPIZ-1, ki v 1. odstavku določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih, v 2. odstavku pa, da se, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, v tem postopku ne uveljavlja. Uveljavlja namreč izključno zakonske zamudne obresti, do katerih pa glede na navedeno ni upravičen.

Skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedbse pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj v tej zadevi niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pri čemer tudi ni ugotoviti kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS; št. 33/91 s spremembami), pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.