Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba II U 284/2016-11

ECLI:SI:UPRS:2018:II.U.284.2016.11 Upravni oddelek

odobritev pravnega posla predkupni upravičenec kmet mejaš solastnik
Upravno sodišče
14. junij 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V skladu s sodno prakso se ob namenski razlagi ZKZ-1 šteje, da je kmet mejaš tudi kmet, katerega zemljišče je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti.

Za priznanje statusa kmeta mejaša po določbah ZKZ zadošča zgolj dejstvo, da je kmet solastnik mejne parcele.

Statusa kmeta mejaša ni mogoče priznati tožnici, ki je lastnica nepremičnine, ki pa jo od parcele, ki je naprodaj, loči druga parcela, ki je v lasti tretje osebe in ne tožnice. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da to parcelo po lastnih navedbah obdeluje tožnica ter da bi lahko posledično, kolikor bi uspela z nakupom parcele v tem postopku, zaokrožila vsa tri zemljišča v en kompleks.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Murska Sobota zavrnila pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 3243 k.o. ,,, po sklenjeni prodajni pogodbi med A.A. kot prodajalcem ter B.B. kot kupko (1. točka izreka), odobrila pa je pravni posel za isto zemljišče kupcu C.C. (2. točka izreka). Na podlagi uradnih podatkov ter po opravljeni ustni obravnavi je prvostopni organ ugotovil, da je tožnica nosilka kmetijskega gospodarstva; da ima priznan status kmeta na podlagi odločbe z dne 23. 6. 2000; da je vpisana v poslovni register kot samostojna podjetnica; da so bili njeni dohodki, ki jih je prejela kot samostojna podjetnica v letu 2014, višji od dohodkov iz naslova kmetijske proizvodnje. Na podlagi navedenega je upravni organ zaključil, da izpolnjuje pogoje iz 1. alinee prvega in tretjega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) za kmeta fizično osebo, ki ji kmetijska dejavnost ne predstavlja edine ali glavne dejavnosti. Glede C.C. pa je upravni organ ugotovil, da je nosilec kmetijskega gospodarstva; da ima na podlagi odločbe z dne 8. 11. 2012 priznan status kmeta fizične osebe; da je ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti; da so bili njegovi dohodki v letu 2014 iz naslova kmetijske proizvodnje višji od osebnega dohodka. Prvostopni organ je tako zaključil, da imenovani izpolnjuje pogoj iz 1. alinee prvega in tretjega odstavka 24. člena ZKZ za kmeta fizično osebo, ki mu kmetijska dejavnost predstavlja glavno dejavnost. ZKZ v 23. členu določa prednostne upravičence pri nakupu kmetijskih zemljišč ter tudi vrstni red predkupnih upravičencev. Za tožnico je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoj iz 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je drug kmet, med tem ko C.C. izpolnjuje pogoj iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj. Imenovani je namreč solastnik do ½ parc. št. 4533 k.o. ..., ki jo od parcele, ki je predmet prodaje, sicer loči parcela št. 3240 k.o. ..., ki pa v naravi predstavlja poljsko pot ter omogoča prehod med parcelama. V skladu s sodno prakso pa zaradi okoliščine, ko med parcelama poteka pot ali cesta, ki omogoča prehod, zemljišči ne izgubita lastnosti sosednjih zemljišč. Glede na navedeno je prvostopni organ odobril pravni posel med prodajalcem in kupcem C.C. 2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožničino pritožbo, ker je po njenih ugotovitvah prvostopni organ pravilno ugotovil, da C.C. izpolnjuje pogoj iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, tožnica pa po 4. točki iste določbe. Okoliščina, da je C.C. le solastnik mejne parcele in ne izključni lastnik v tem postopku ni pravno relevantna. Meni, da v primeru določitve predkupne pravice po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ ne gre za upravljanje z nepremičnino v solasti, zato niso relevantne določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnice pa ni mogoče šteti kot kmeta mejaša, saj zemljišče, ki je v njeni lasti, loči od zemljišča, ki je naprodaj, parc. št. 3244 k.o. ..., ki je v lasti tretje osebe. Navedeno parcelo ima sicer v zakupu tožnica, vendar zakupna pogodba ni sklenjena po določbah ZKZ, zato ni pravno upoštevna. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene navedbe glede statusa kmeta za C.C., saj je bil z odločbo z dne 8. 11. 2012 imenovanemu priznan status kmeta. Ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno v posebnem postopku, dejstev v zvezi s tem v postopku odobritve pravnega posla ni potrebno več ugotavljati (tako tudi sodba Upravnega sodišča II U 37/2012). Ker tožnica in C.C. nista bila uvrščena na isto mesto po kriterijih iz prvega odstavka 23. člena ZKZ, tudi ni relevantno, ali predstavlja kmetijska dejavnost imenovanima edino ali glavno dejavnost. V primeru 23. člena ZKZ gre namreč za izločitvene kriterije, ki jih je potrebno ugotavljati po vrsti, kot so navedeni v zakonu.

3. Tožnica v tožbi ugovarja, da je C.C. le solastnik mejne nepremičnine, pri čemer njegov delež ne presega ½, zato ne more samostojno uveljavljati predkupne pravice. Po njenem mnenju lahko predkupno pravico uveljavlja le oseba, ki je v celoti lastnik posamezne nepremičnine, ne pa njen solastnik. Pri tem se sklicuje na določbo 67. člena SPZ, po kateri imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini, pri čemer je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot ½ njene vrednosti. Glede na razlago Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 8/2013, da je namen ZKZ lažje in bolj ekonomično obdelovanje kmetijskih zemljišč in zaokroženje kmetijskih gospodarstev, je mogoče tudi tožnico šteti za neke vrste kmeta mejaša. Tožnica je namreč lastnica nepremičnine parc. št. 3273 k.o. ..., prav tako obdeluje nepremičnino parc. št. 3244, ki je sicer v lasti D.D. hkrati pa meji na parcelo, ki je predmet prodaje. Z nakupom navedene parcele bi tožnica vse te nepremičnine združila v en večji kompleks, ki bi se skupaj lažje obdeloval, zato bi se lahko ob upoštevanju teleološke razlage namena ZKZ štelo, da ima tožnica status kmeta mejaša. 4. Tožnica v tožbi ugovarja tudi zaključku upravnega organa, da ji kmetijska dejavnost ne predstavljala glavne dejavnosti. Res ima dva statusa, saj kmetijsko dejavnost opravlja tudi v okviru samostojne dejavnosti, pri tem pa iz naslova kmetijske dejavnosti dobiva večji dohodek kot iz naslova dejavnosti prodaje sadja in zelenjave. Po drugi strani pa so ugotovitve upravnega organa glede dohodka iz kmetijske dejavnosti pri C.C. pavšalne in brez podlage glede dejansko ustvarjene vrednosti kmetijskih pridelkov. Prav tako ugovarja ugotovitvi glede statusa kmeta C.C., saj odločbi o tem nimata razlogov. Imenovani je namreč zaposlen v Slovenski vojski, zato je vprašanje ali zemljišča obdeluje sam, kot je navedel na obravnavi. Upravni organ pa v postopku veže načelo materialne resnice, zato je dolžan ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi II U 106/2009, iz katere izhaja, da zgolj odločba o priznanju statusa kmeta (še posebej, če je starejšega datuma) sama po sebi še ne pomeni, da je oseba tudi dejansko kmet v smisli ZKZ. V tem duhu je treba razlagati tudi ZKZ tako glede vprašanja ali so sprejemniki ponudbe kmetje po določbi 24. člena ZKZ, kakor tudi na katero mesto prednostnega vrstnega reda iz 23. člena se uvrščajo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Določba ZKZ, ki določa predkupno pravico kmetov mejašev, ne izključuje kmetov, ki imajo takšno zemljišče v solasti, saj gre le za obliko lastninske pravice. Pri tem tudi ne gre za upravljanje z nepremičnino v solasti, za katero bi solastnik potreboval soglasje ostalih solastnikov. Dejstvo, da je oseba solastnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj, je le okoliščina, ki se upošteva pri določitvi predkupne pravice in v ničemer ne posega v nepremičnino, ki je v solastnini. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6. C.C., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom, se v celoti strinja z navedbami prvostopnega in drugostopnega organa. V zvezi s statusom kmeta pojasnjuje, da ima zaključeno izobrazbo kmetijski tehnik peta stopnja, prav tako je uspešno opravil 6 mesečni pripravniški izpit. Pred prevzemom kmetije je več let delal na kmetiji in s tem tudi pridobival praktična znanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ kot specialni predpis. Tako v prvem odstavku 23. člena določa predkupne upravičence po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je na prodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je na prodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče potrebno za opravljanje kmetijske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Po ustaljeni upravno sodni praksi se namen navedene določbe razlaga z varovanjem kmetijskih zemljišč v smislu zaokrožanja kmetijskih gospodarstev ter v zagotavljanju lažje in ekonomične obdelave kmetijskih zemljišč, vse z namenom doseganja ciljev kmetijske politike.

9. V obravnavanem primeru je prvostopni organ zaključil, da sprejemnik ponudbe C.C. izpolnjuje pogoje za predkupnega upravičenca iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, to je kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj. V zadevi ni sporno, da je imenovani solastnik do ½ nepremičnine parc. št. 4533 k.o. ..., ki jo od parcele prodajalca št. 3243 iste k.o loči parc. št. 3240, ki je v naravi poljska pot, ki pa omogoča prehod med navedenima parcelama. V skladu s sodno prakso (napr. sodba Vrhovnega sodišča Ips 8/2013) se ob namenski razlagi zakona šteje, da je kmet mejaš tudi kmet, katerega zemljišče je od zemljišča, ki je naprodaj, ločeno zgolj z javno potjo, ki je prehodna in namenjena uporabi in izkoriščanju zemljišč, ki se nahajajo ob poti. Ker so torej v konkretnem primeru izkazane okoliščine, kot jih je izoblikovala sodna praksa v zvezi z razlago pojma kmeta mejaša, je tudi po presoji sodišča ugotovitev upravnega organa, da je C.C. predkupni upravičenec na podlagi 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ pravilna.

10. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva ugovor tožnice, da je C.C. le solastnik navedene nepremičnine do ½, pri čemer za uveljavljanje predkupne pravice nima soglasja ostalih solastnikov nepremičnine v smislu 67. člena SPZ.

11. Pri odobritvi pravnega posla gre za postopek po določbah ZKZ. Navedeni zakon določa predkupne upravičence, kakor tudi vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča. Zaradi navedenega mora kupec izkazati le navezno okoliščino, ki ga kot predkupnega upravičenca opredeljuje ZKZ. Glede predkupne pravice iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ mora torej kupec izkazati, da ima v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. Pojem lastninske pravice opredeljuje SPZ kot pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon (37. člen). Solastnina pa je le posebna oblika lastnine, ko ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (člen 65 SPZ). Tudi v primeru solastnine pa sme vsak solastnik samostojno razpolagati s svojim idealnim delom, prav tako ima vsak solastnik pravico do posesti, uporabljanja in uživanja solastne stvari (člen 66). Glede na navedeno določbe ZKZ glede predkupnega upravičenca kmeta mejaša ni mogoče razlagati na način, da mora biti kupec izključni lastnik mejnega zemljišča, saj ima kot solastnik svoja lastna upravičenja, ki izhajajo iz njegovega solastniškega deleža in s katerimi tudi lahko samostojno razpolaga (proda svoj solastniški delež, ga obremeni, uveljavlja predkupno pravico v primeru prodaje stvari), zato je po presoji sodišča navedeni pogoj izpolnjen tudi v primeru, ko je predkupni upravičenec solastnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj.

12. V primeru, ko predkupno pravico uveljavlja le solastnik, pa s tem ne posega v stvarnopravna upravičenja drugih solastnikov v smislu 67. člena SPZ, kot to ugovarja tožnica. Navedena določba se namreč nanaša na upravljanje s skupno stvarjo, pri čemer upravljanje pomeni določena ravnanja, ki se tičejo neposredno stvari v solastnini. Upravljanje tako pomeni organizirano delovanje, ki omogoča, da stvar čim bolje služi svojemu namenu (SPZ s komentarjem, GV 2004, stran 342). Uveljavljanje predkupne pravice po določbah ZKZ torej v konkretnem primeru ne predstavlja upravljanja s parcelo št. 4533 k.o. ..., katere solastnik je kupec C.C., zato za priznanje statusa kmeta mejaša po določbah ZKZ, glede na obrazložitev v točki 11. te sodbe, zadošča zgolj dejstvo, da je imenovani solastnik mejne parcele.

13. Statusa kmeta mejaša pa tudi po presoji sodišča ni mogoče priznati tožnici, kot to le-ta utemeljuje v tožbi. Tožnica je namreč lastnica nepremičnine parc. št. 3273 k.o. , ki pa jo od parcele, ki je naprodaj, loči parcela št. 3274, ki je v lasti tretje osebe in ne tožnice. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da to parcelo po lastnih navedbah obdeluje tožnica, ter da bi lahko posledično, kolikor bi uspela z nakupom parcele v tem postopku, zaokrožiti vsa tri zemljišča v en kompleks. Za takšno ekstenzivno razlago pojma sosednjega zemljišča ni podlage v zakonu niti v sodni praksi, ki se je izoblikovala v primerih, ko sta zemljišči ločeni zgolj z javno potjo, ki je prehodna in omogoča prehajanje med parcelama. Navedena razlaga res izhaja iz namena ekonomičnosti obdelovanja kmetijskih zemljišč in zaokrožanja kmetijskih gospodarstev, na kar se smiselno sklicuje tožnica, vendar pa te razlage ni mogoče razširiti tudi na situacijo, ko med zemljišči ležijo parcele, ki so v lasti tretjih oseb. V takšnem primeru namreč ni mogoča prehodnost med nepremičninami, saj bi s tem prihajalo do posega v pravice tretjih oseb. Tega ne spremeni niti okoliščina, da tožnica, kot zatrjuje, obdeluje zemljišče na podlagi zakupnega razmerja.

14. Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor glede statusa kmeta kupca C.C. Po 1. alinei 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, ki to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po določbi drugega odstavka 24. člena ZKZ se za kmetijsko dejavnost štejejo vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči, v gospodarskem letu pred uveljavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju. Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet ali samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

15. Dejstvo, da ima kupec status kmeta, je ta dokazal s pravnomočno odločbo Upravne enote Murska Sobota z dne 8. 11. 2012. Status kmeta sprejemnika ponudbe v postopku prodaje kmetijskega zemljišča je po določbi 24. člena ZKZ predhodno vprašanje, ki ga lahko organ obravnava sam ali pa počaka, da je rešeno v posebnem postopku. Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnima aktom, je organ na ta posamični akt vezan (147. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Takšno stališče je Upravno sodišče zavzelo tudi v zadevi II U 37/2012. 16. Tožnica se v tožbi sicer sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. II U 106/2009, v kateri je to navedlo, da zgolj odločba o priznanju statusa kmeta (še posebej, če je starejšega datuma) sama po sebi še ne pomeni, da je oseba, na katero se odločba nanaša, tudi dejansko kmet v smislu določb ZKZ. V zvezi z navedenim sodišče pojasnjuje, da lahko upravni organ v skladu s šestim odstavkom 24. člena ZKZ v postopku odobritve pravnega posla tudi sam ugotavlja okoliščine glede statusa kmeta in sicer v primeru, če nastane dvom o tem, na kar se v bistvu nanaša citirana sodba. V obravnavanem primeru pa se je upravni organ skliceval tako na odločbo o priznanju statusa kmeta za C.C. (in tudi tožnice), kakor tudi na okoliščine, ki jih je v smislu 24. člena ZKZ sam ugotavljal in jih tudi obrazložil v izpodbijani odločbi. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da odločba o tem nima razlogov ter da je ni mogoče preizkusiti.

17. Kot nerelevantne pa sodišče zavrača tožbene ugovore v zvezi z ugotovitvami upravnega organa ali kmetijska dejavnost sprejemnikoma ponudbe pomeni glavno in edino dejavnost. Navedena okoliščina bi namreč bila relevantna v primeru, če bi oba sprejemnika ponudbe izpolnjevala isti vrstni red kot predkupna upravičenca, vendar v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo, saj kupec C.C. izpolnjuje predkupno upravičenje na podlagi 2. točke 23. člena ZKZ, tožnica pa je uvrščena šele na četrto mesto. V primeru 23. člena ZKZ glede prednostnega vrstnega reda gre namreč za izločitvene kriterije, ki jih je potrebno ugotavljati po vrsti, kot so navedeni v zakonu, zato niti ni relevantno, ali kmetijska dejavnost tožnici predstavlja edino in glavno dejavnost. 18. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia