Jedro

Revizija v obravnavani zadevi je bila vložena 21. 9. 2011, torej po 1. 10. 2008, ko je pričel veljati ZST-1. Po prehodnem določilu 39. člena ZST-1 se po dotedanjih predpisih in tarifi plačujejo takse le v že začetih postopkih – ki so začeli teči pred ZST-1, in sicer do njihovega pravnomočnega zaključka. Smiselno enako velja za tiste postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. To pa pomeni, da se za postopke (tudi z izrednimi pravnimi sredstvi), ki so se začeli kasneje, uporabljajo pravila spremenjenega zakona – ZST-1. Za ta postopek gre tudi v obravnavani zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog z dne 19. 11. 2012. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je bila sodna taksa za umik revizije v znesku 20.550,00 EUR odmerjena pravilno: upoštevaje vrednost spora 4.624.127,39 EUR, osnovno takso po 16. členu ZST-1 v višini 10.275,00 EUR in tarifno številko 1133 ZST-1 (dvakratnik osnovne takse).

2. Zoper sklep vlagajo pritožbo tožniki. Uveljavljajo pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje s povračilom stroškov pritožbenega postopka in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Podajajo še zahtevo za prekinitev postopka zaradi neskladja ZST-1 z ustavnima pravicama do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave RS) in do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) ter s pravico do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP). Predlagajo, naj pritožbeno sodišče prekine postopek odločanja o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora in prične postopek za oceno ustavnosti ZST-1 pred Ustavnim sodiščem. Sodišču prve stopnje očitajo, da je napačno uporabilo 39. člen ZST-1 in odmerilo takso za revizijo po tem zakonu namesto po ZST, ki je veljal v času vložitve tožbe. Da je treba sporno določilo ZST-1 tolmačiti tako, pritrjuje sodna praksa, ki jo navajajo (VSL I Cp 2179/2010 z dne 8. 9. 2010). Zaradi napačne uporabe materialnega prava sta podani absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sklep je pomanjkljiv. Nima razlogov oziroma so ti nejasni, protiustavni in si med seboj nasprotujejo. Ne da se ga preizkusiti. Ni pojasnjeno, kako je sodišče prišlo do izračuna sodne takse. ZST-1 je v nasprotju z ustavnimi pravicami do sodnega varstva in do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva ter s pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sprememba ZST nedopustno posega v ustavne pravice pritožnikov in jim nesorazmerno omejuje dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče RS v odločbi Up-736/04 govori o pravici do učinkovitega sodnega varstva. Če zakon pravno sredstvo dopusti, mora biti stranki zagotovljeno, da ga učinkovito uveljavi. Ne zakon, ki pravno sredstvo dopušča, ne sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritorni preizkus pravnega sredstva. Po nadaljnjih stališčih Ustavnega sodišča RS (Up-162/05 z dne 15. 12. 2006, Up-719/06 z dne 29. 3. 2007) je omejitev pravice do sodnega varstva dopustna le, če je v skladu z načelom sorazmernosti. Višina sodne takse ne sme ovirati dostopa do sodišča osebam slabega premoženjskega stanja. Če je sodna taksa določena v taki višini, da lahko odvrača od sodnega varstva pravic, je ta pravica nesorazmerno omejena. Opozarjajo in sklicuje se tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. Zavzeto je stališče, da je omejitev pravice dostopa do sodišča s strani države dovoljena, če se z omejitvami zasleduje legitimen cilj in je omejitev v skladu z načelom sorazmernosti. Glede plačila sodnih taks pa stališče, da mora biti znesek sodne takse povezan z okoliščinami zadeve, vključno s pritožnikovo plačilno sposobnostjo. Sodna taksa v višini, kakršna se zahteva za vložitev predloga za dopustitev revizije v konkretnem postopku, je za pritožnike preveliko breme in s tem predstavlja kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Določena je le na podlagi izračuna, določenega v ZST-1 in ne upošteva dodatnih kriterijev, na katere opozarja Evropsko sodišče o človekovih pravicah. Na ta način ZST-1 stranko vzpodbuja, da ne uveljavlja svojih ustavnih pravic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predmet tokratnega pritožbenega preizkusa je sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora pritožnikov zoper plačilni nalog z dne 19. 11. 2012, s katerim jim je bila v plačilo naložena sodna taksa za postopek umika revizije. Pritožba ga izpodbija z identičnimi pritožbenim razlogi, kot jih je navajala v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bil zavrnjen ugovor pritožnikov zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za revizijo (primerjaj red. št. 308). Vztraja, da bi bilo treba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi uporabiti določila ZST in ne 39. člena ZST-1, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje.

5. Pritožbeno naziranje je zmotno. Po podatkih spisa je bila revizija v obravnavani zadevi vložena 21. 9. 2011, torej po 1. 10. 2008, ko je pričel veljati ZST-1 (Ur.l. RS, št. 37/2008 s spremembami). Po prehodnem določilu 39. člena ZST-1 se po dotedanjih predpisih in tarifi plačujejo takse le v že začetih postopkih – ki so začeli teči pred ZST-1, in sicer do njihovega pravnomočnega zaključka. Smiselno enako velja za tiste postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZST-1. To pa pomeni, da se za postopke (tudi z izrednimi pravnimi sredstvi), ki so se začeli kasneje, uporabljajo pravila spremenjenega zakona – ZST-1. Za ta postopek gre tudi v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje o uporabi ZST-1 je torej pravilna in skladna z zdaj že večinsko sodno prakso. Stališče tukajšnjega sodišča, na katerega se sklicuje pritožba (VSL I Cp 2179/2010), pa je ostalo osamljeno in sodišč ne zavezuje.

6. Pritožba ne konkretizira napačne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero takse za umik revizije, ki je predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus, saj mora tudi po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pokazal je, da je odločitev pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je namreč preverilo, ali je takso odmerilo tako, kot mu nalaga ZST-1. Ugotovilo je, da je bila odmera pravilna in ugovor upravičeno zavrnilo. Odločitev je pravilno oprta na tretji odstavek 34. člena ZST-1 v zvezi s tarifno številko 1133 ZST-1. Ker pritožniki niso plačali takse za revizijo, je slednja po pravnomočnem sklepu sodišča prve stopnje z dne 15. 10. 2012 (red. št. 318 spisa) štela za umaknjeno. V takih primerih mora stranka plačati takso, ki je v tarifnem delu ZST-1 določena za umik vloge – v obravnavanem primeru po tarifni številki 1133. V tem postopku se takse odmerjajo po vrednosti spornega predmeta. Sodišče prve stopnje jo je ugotovilo po 16. členu ZST-1 v zvezi z 20. členom ZST-1 tako, da je vrednosti več spornih predmetov seštelo. Taka nova ureditev v ZST-1 je za pritožnike ugodnejša, kot če bi se jim taksa odmerjala po prejšnjih predpisih (za vsakega od pritožnikov od vrednosti njegovega spornega predmeta), kar jim je pritožbeno sodišče že podrobneje pojasnilo v sklepu I Cp 3701/2011 (pritožbeni postopek o plačilnem nalogu v zvezi s takso v zvezi z revizijo – točka 8 sklepa na red. št. 312). Odmera takse je glede na ugotovljeno vrednost spora 4.624.127,89 EUR in po 16. členu ZST pravilno odmerjena na 10.275,00 EUR, taksa za umik revizije pa v dvakratniku te takse (20.550,00 EUR), ki ga določa tarifna številka 1133 ZST-1. Omenjena pravna pravila, ki so relevantno materialno pravo, so torej pravilno uporabljena.

8. Sprejeta odločitev je natančno pojasnjena v točki 6 sklepa. Razlogi o podlagi in višini odmerjene takse so pravilni, popolni in vsebinsko preveriljivi. Pritožbeni očitki o procesnih kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa so neutemeljeni.

9. Pritožba vztraja tudi pri že podanih trditvah o neustavnosti določb ZST-1, češ da je taksa za revizijo nesorazmerno visoka. Meni, da s tem posega v ustavne pravice pritožnikov do sodnega varstva in do pritožbe oziroma drugega pravnega sredstva. Na vse navedene očitke jim je tukajšnje sodišče odgovorilo že v pritožbenem postopku v zvezi s takso za revizijo (sklep I Cp 3701/2011 z dne 29. 6. 2012). Tudi ob tokratni presoji pritožbenih navedb pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje že podanim odgovorom in se sklicuje tudi na stališče istega sodišča, sprejeto ob obravnavi istih vprašanj v odločbi I Cpg 358/2010 z dne 17. 3. 2010. 10. V odgovor na pritožbene navedbe je treba torej ponoviti, da je po ustavno sodni presoji omejitev človekove pravice dopustna, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti, ki prepoveduje prekomerne posege države v človekove pravice. ZST-1 pritožnikom ni onemogočil vložitve izrednega pravnega sredstva (revizije). Uvedel je le višjo takso za to vrsto postopka. Cilj, ki ga je zakonodajalec želel doseči z višjimi taksami, je racionalnejše sprožanje postopkov, zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter zagotavljanje skrbnega in odgovornega ravnanja strank. Ta cilj je po dosedanji presoji Ustavnega sodišča ustavno dopusten za omejitev človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS (primerjaj odločbo US RS U-1-161/10).

11. Ustavno sodišče je nadalje ob presoji ureditve sodnih taks že opozorilo, da ustava ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse so obvezna dajatev, katere namen je, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča. So torej plačilo za opravljeno storitev sodišča, ki temelji na 146. členu Ustave RS. Pri tem pa mora med višino takse in storitvijo, za katero se zaračunava, obstajati razumno sorazmerje (primerjaj U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006). Kot pravilno opozarja pritožba, bi lahko v nasprotnem primeru previsoka taksa stranke odvrnila od uveljavljanja sodnih pravic in bi posegla v njihovo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ter pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

12. Po mnenju pritožbenega sodišča pa v obravnavanem primeru načelo sorazmernosti ni prekršeno. Upoštevati je treba vrsto obravnavanega postopka (izredno pravno sredstvo – revizija) in njegov namen (predvsem zagotavljanje enotnega splošnega pravnega reda) ter dejstvo, da ustava ne zagotavlja tristopenjskega sojenja, pač pa dvostopenjskega. Navedeno dopušča oceno, da so omejitve vlaganja izrednih pravnih sredstev in dostopa do Vrhovnega sodišča RS lahko nekoliko strožje kot omejitve pri vlaganju rednih pravnih sredstev.

13. Odmerjena sodna taksa nadalje po mnenju pritožbenega sodišča ni nesorazmerno visoka. Znaša 0,44 % vrednosti spora oziroma po 115,00 EUR na posameznega pritožnika (20.550,00 EUR : 178 pritožnikov).

14. Nenazadnje je treba opozoriti na institute taksne oprostitve, odloga in obročnega plačila taks (drugo poglavje ZST-1), ki omogočajo dostop do sodišča tudi tistim strankam, ki takse glede na svoj socialni oziroma premoženjski položaj ne zmorejo plačati. S tem je po mnenju pritožbenega sodišča v zadostni meri spoštovano ustavno načelo o socialni državi in o enakosti pred zakonom. Zato ocenjuje, da določbe ZST-1, na katere opozarja pritožba, niso protiustavne. Predlagane zahteve za oceno ustavnosti ZST-1 ne bo vložilo.

15. Ker pritožbenih razlogov ni, sklep pa je pravilen in ni obremenjen s procesnimi kršitvami, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366.a člena istega zakona).

16. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožniki niso priglasili.