Jedro

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkama naložilo, da morata tožnici v 15 dneh nerazdelno plačati 9.024,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, prva toženka od 31. 10. 2010, druga toženka pa od 5. 11. 2009; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da morata tožnici v 15 dneh povrniti 455,68 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje druga toženka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni.

Meni, da ni mogoče pričakovati, da bodo vse javne površine ravne, brez grbin, vdolbin, razpok in drugih odstopanj, vse dokler hoja po takšni površini še vedno predstavlja varno hojo. V konkretnem primeru hoja ni zahtevala pozornosti, večje od pozornosti običajnega pešca. Sodišče ne pojasni, zakaj ni sledilo ugovoru druge toženke, da je bila na kraju dogodka nameščena opozorilna tabla. Pritožnica tudi meni, da bi se tožnica oviri lahko izognila in uporabila nepoškodovani del stopnišča. Meni, da tožnica hoji ni posvečala potrebne pozornosti, zato je za dogodek soodgovorna, četudi je njen prispevek minimalen.

Tožena stranka se pritožuje še zoper odmerjeno odškodnino zaradi telesnih bolečin. Povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in obsegu teh ter izpostavlja, da bi za prestane telesne bolečine in nevšečnosti zadoščala odškodnina 3.000,00 EUR.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Res je, da ni mogoče pričakovati, da bodo javne površine popolnoma ravne, brez grbin, vdolbin, razpok in podobnega. Po drugi strani pa že pritožnica sama pravilno ugotavlja, da so takšna odstopanja na javnih površinah, za varnost katerih sta v skladu s 44. členom Zakona o javnih cestah (ZJC) odgovorna prva toženka in stranski intervenient (ki je izvajalec rednega vzdrževanja v smislu določb ZJC ter Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest), dopustna le, dokler javne površine omogočajo varno hojo.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sporni podhod zelo zapuščen in slabo vzdrževan; med drugim je bila rešetka pod stopnicami, ki zakriva odtok, poškodovana – zakrivljena nad nivo kanala, odtok pa je bil zato delno brez zaščitne mreže. Iz fotografij, ki jih je pravilno dokazno ocenilo sodišče prve stopnje (priloga A5 v spisu), izhaja, da je šlo za slabo opazno oviro. Pritožbene navedbe takšne dokazne ocene ne uspejo izpodbiti.

7. Pritožbeni očitek, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame, da je bila ovira označena, ni utemeljen. Sodišče je pojasnilo, da verjame tožnici, ki je izpovedala, da nevarno mesto ni bilo označeno. Takšna izpoved je bila potrjena s fotografijami, glede katerih je tožnica izpovedala, da tiste, ki kažejo neoznačeno kritično mesto (prve tri fotografije v prilogi A5), izhajajo iz časa kmalu po škodnem dogodku; tiste z opozorilno tablo (četrta, peta in šesta fotografija v prilogi A5) pa so iz časa po tistem, ko se je tožnica obrnila na toženo stranko in nato zaznala, da so nevarno mesto označili. Tožena stranka po drugi strani ni z ničemer dokazovala, da je bilo sporno mesto označeno oz. zavarovano že v času škodnega dogodka. Pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje prepričljive dokazne ocene tako ne uspe omajati.

8. Pritožbeno stališče, da bi tožnica lahko z nekoliko večjo skrbnostjo dogodek preprečila, zaradi česar naj bi k nastanku škode prispevala, ni utemeljeno. V skladu z določbo 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila ta večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Pritožnica sploh ne pove, kaj v tožničinem ravnanju naj bi bilo tisto, s čimer naj bi prispevala k nastanku škode. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oz. škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti odškodninsko odgovorne osebe. Takšno ravnanje mora imeti znake neskrbnega ravnanja.(1) V čem naj bi bilo tožničino ravnanje neskrbno oz. premalo skrbno pritožnica ne pojasni. Povzročitelj pa je tisti, ki mora dokazati, da je oškodovanec tudi sam kriv oziroma da je sam prispeval, da je bila škoda večja. Poškodba zaščitne mreže je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje slabo opazna (to izhaja tudi iz fotografij v spisu) tako zaradi narave poškodbe (zakrivljenost rešetke, zakrita s prvo stopnico) kot zaradi njenega mesta (prav na prehodu s temnejšega, slabo osvetljenega podhoda na svetlejše stopnišče). Seveda bi tožnica lahko hodila po drugem delu podhoda oz. stopnišča, a ker je bila poškodba slabo opazna, tožnici, ki je ni opazila, ni mogoče pripisati soodgovornosti.

9. Neutemeljene in povsem neargumentirane so tudi pritožbene trditve v zvezi z višino odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 9 povprečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Pritožnica izpodbija le višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. V pritožbi povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o obsegu telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem in meni, da je prisojena odškodnina 6.000,00 EUR previsoka. Pritožbenih navedb torej ni mogoče obravnavati drugače kot v smeri preizkusa, ali je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju odškodnina pravilno odmerjena. Sestavni del materialnopravnega pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načeli individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnin. Sodišče, ko prisoja odškodnino za nepremoženjsko škodo, upošteva vse posebnosti konkretnega primera, po drugi strani pa ob prisoji odškodnine oškodovančevo trpljenje objektivizira, tako da je prisojena odškodnina ustrezno vpeta med podobne primere ter med primere za hujše in lažje škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ta načela uporabilo pravilno.

10. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela tudi lažjo udarnino desnega kolena; ta (lahka) poškodba pa pri prisoji odškodnine ni prišla do izraza, saj se vse bolečine in nevšečnosti ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nanašajo na poškodbo roke. Pritožbene navedbe o predhodnih težavah z desnim kolenom in degenerativnem obolenju hrustanca tako na odločitev o izpodbijanem delu sodbe ne morejo vplivati.

11. Zdravljenje zloma končnega dela leve koželjnice in zloma zašiljenega nastavka leve podlahtnice pri tožnici se je podaljšalo zaradi zapleta - Sudeckove bolezni. Tako je tožnica 1 dan trpela občasne hude bolečine; 3 tedne stalne in pogoste srednje hude; 2 meseca in pol občasne srednje hude; 2 meseca in pol pogoste lahke; trajno ob gibanju, spremembah vremena, naporih ter v skrajnih legah pa prestaja občasne lahke bolečine. Po poškodbi je prestala naravnavo zloma v lokalni anesteziji, prejemala injekcije, vsaj 6 tednov je nosila mavčno longeto in dokomolčni mavec, bila štirikrat pregledana pri kirurgu, štirikrat pri izbranem zdravniku, trikrat pri fiziatru in večkrat rentgensko slikana, jemala je analgetike in opravila dvakrat po 10 dni fizioterapije. Opisane težave upravičujejo prisojo odškodnine v višini 6.000,00 EUR. Pritožnica niti ne pojasni, katere so tiste posebnosti obravnavanega primera, ki naj bi ne opravičevale odškodnine v takšni višini. Višje sodišče pa je opravilo primerjavo prisojene odškodnine z odškodninami, prisojenimi za podobne primere s pregledom monografije Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(2) in ugotavlja, da so bile odškodnine za podobno hude poškodbe rok prisojene v povsem primerljivi višini. V zadevi II Ips 992/2006 Vrhovnega sodišča RS (primer št. V/170 na 507. strani monografije)(3) je bilo prisojenih 10 povprečnih plač. V zadevi II Ips 102/2004 Vrhovnega sodišča RS (primer št. V/174 na 510. strani monografije)(4) je bilo prisojenih 9 povprečnih plač. Enako v povsem primerljivi zadevi II Ips 82/2004 Vrhovnega sodišča RS (primer št. V/175 na 511 strani monografije). V zadevi II Ips 1211/2008 Vrhovnega sodišča RS (primer V/182 na 518. strani monografije) pa je bila prisojena odškodnina 8 povprečnih plač, a le za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter strah. Prisojena odškodnina v skupni višini 9 povprečnih plač (pritožnica, kot je bilo pojasnjeno, izpodbija le prisojenih 6 povprečnih plač za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem), torej v ničemer ne odstopa, sploh ne navzgor.

12. Pritožba torej ni utemeljena, višje sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Plavšak, N. v: Juhart, M. In Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 964. (2) Berger Škrk, A., GV Založba, 2010

(3) Oškodovanec je prestal celo nekoliko krajše bolečinsko obdobje in precej manj fizioterapij kot tožnica, pri zdravljenju ni bilo nobenih zapletov.

(4) Oškodovanec je prestal primerljivo bolečinsko obdobje in nevšečnosti kot tožnica, pri zdravljenju ni bilo zapletov.