Jedro

Predlog za odlog izvršbe ne zadrži sodnega roka za plačilo predujma za cenitev nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo dolžnika na nepremičnine zaradi neplačila predujma za delo sodnega cenilca.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa opozarja na učinke predloga za odlog izvršbe in na dejstvo, da je upnik tisti, ki ima interes za poplačilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

5. Upnik v pritožbi navaja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, vendar pa višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni niti ugotavljalo konkretnih dejstev niti uporabilo materialnega prava, zato je očitno, da ta pritožbena razloga ne moreta biti utemeljena. Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 38. člena ZIZ, je procesnopravno vprašanje, zato je relevanten pritožbeni razlog lahko samo bistvena kršitev določb pravil izvršilnega postopka. Bistvo pritožbe je v tem, da bi moralo sodišče z ustavitvijo izvršbe na nepremičnine počakati do odločitve o predlaganem odlogu izvršbe.

6. Drži sicer upnikova navedba, da je upnik dominus litis vsakega, tudi izvršilnega postopka, vendar pa to velja za fazo dovolitve izvršbe. Izvršilni postopek se lahko začne le na upnikov predlog. Tudi ustavi se lahko na upnikov predlog. Ko pa je enkrat izvršba dovoljena, je dolžno sodišče opravljati izvršilna dejanja po vrstnem redu, ki ga določa zakon, ne da bi za posamezno izvršilno dejanje potrebovalo poseben predlog upnika, in zadevo čim prej pripeljati do realizacije - poplačila upnika, kar je končno tudi v interesu upnika v smislu zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku. Da ne drži upnikova trditev, da je upnik potem ko se izvršba začne, popolni gospodar postopka, izhaja tudi iz 72. člena ZIZ, ki ureja odlog izvršbe na predlog upnika. Po navedeni določbi sodišče na predlog upnika popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela; če pa se je le-ta že začela, je odlog izvršbe na predlog upnika dopusten le pod nadaljnjim pogojem, da se dolžnik v roku, ki mu ga je določilo sodišče, ni izjavil proti predlaganemu odlogu izvršbe.

7. Predlog za odlog izvršbe nima suspenzivnega učinka na tek izvršilnega postopka. Izvršba je odložena šele takrat, ko sodišče sprejme sklep o odlogu izvršbe. Zato je zmotno prepričanje upnika, da je že sam predlog za odlog izvršbe prekinil tek sodnega roka, ki ga je sodišče določilo za plačilo predujma za cenitev nepremičnine s sklepom z dne 22. 5. 2013. 8. Upnik nadalje v pritožbi izpostavlja ekonomičnost vodenja postopka, da dolžniku s tem ne povzroča nepotrebne stroške, da je že predlagal izvršbo na dolžnikovo plačo, v okviru tega pa je logično in razumno pričakovati, da bo upnik predlagal odlog izvršbe za eno leto, saj se v tem roku upnik lahko poplača. Višje sodišče tem razlogom ne sledi. Po določbah ZIZ se izvršba na nepremičnino opravi tako, da se najprej zaznamuje sklep o izvršbi, naslednja izvršilna faza je ugotovitev vrednosti nepremičnine, za kar je potrebno določiti sodnega cenilca, v zvezi s tem pa nastanejo izvršilni stroški. Tak potek izvršilnega postopka je za upnika, ki ima vseskozi kvalificiranega pooblaščenca, jasen in predvidljiv. Upnik bi torej že pred izdajo sklepa z dne 22. 5. 2013 lahko predlagal odlog izvršbe, saj je predlog za dodatno izvršilno sredstvo, od katerega upnik pričakuje poplačilo, v spis vložil že 13. 12. 2012 (list. št. 41 in 42). Kolikor bi torej upnik hotel argumente, ki jih sedaj predstavlja v pritožbi kot argumente ekonomičnosti in racionalnega ravnanja upnika, uveljavljati že predhodno v postopku, bi to lahko storil že najmanj skupaj s predlogom za razširitev izvršbe.

9. Tudi ne drži pritožbeni argument upnika, da upnik v roku, določenem s sklepom z dnem 22. 5. 2013, ni mogel predlagati podaljšanja roka za plačilo predujma; kot predlaga, bi moral predlagati rok za podaljšanje predujma za eno leto, pri čemer se rok podaljša za 15 dni, če so za to utemeljeni razlogi (odsotnost stranke in tako naprej). V tej zadevi pa ni bil namen upnika, da se rok za predujem podaljša za eno leto, pač pa, da se izvršba eno leto ne izvaja, glede na pričakovane učinke izvršbe na pokojnino dolžnika. Višje sodišče tudi tega argumenta ne sprejema. ZPP v 110. členu, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, ne določa roka, za katerega se lahko že prej postavljeni sodni rok podaljša, temveč navaja le, da sodišče podaljša rok, kolikor ugotovi, da so podani za to upravičeni razlogi. Upnik bi torej lahko hkrati s podanim predlogom za odlog izvršbe predlagal tudi podaljšanje roka za plačilo predujma vse do odločitve o podanem predlogu za odlog izvršbe.

10. Višje sodišče pa, glede na konkretno zadevo, dodaja kot sledi. Upnik v pritožbi navaja razlog ekonomičnosti postopka, saj je predlagal odlog izvršbe za eno leto, ker je razumno in logično pričakovati, da bo prišlo do poplačila z drugim izvršilnim sredstvom, torej z dovoljeno izvršbo na dolžnikovo pokojnino. Vendar pa višje sodišče ob pregledu zadeve ne vidi realne podlage za zatrjevana pričakovanja upnika. Prvič zato, ker iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 19. 6. 2013 (list. št. 50) izhaja, da izvršba zaenkrat ni mogoča, ker dolžnikov dolžnik izvršbe ne more realizirati zaradi omejitev, ki jih določa 102. člen ZIZ (dolžnik prejema pokojninsko dajatev, ki je nižja oziroma ne dosega neto minimalne plače). Drugič zato, ker pritožbene navedbe niso skladne s predlaganim predlogom za odlog. Upnik je v predlogu za odlog izvršbe z dne 19. 6. 2013 predlagal odlog izvršbe v predmetni zadevi za eno leto, ne da bi omejil izvršilna sredstva. O tem bo sodišče prve stopnje, glede na stanje izvršilne zadeve (glej obvestilo na list. št. 56), še odločalo.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.