Jedro

Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano.

Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila.

Izrek

I. Pritožbi obdolženčevega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se: - iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe izpusti besedilo ″da je 18. 6. 2020 okoli 10.00 ure dopoldan, medtem ko je zasebna tožilka A. A. med sprehajanjem psa šla mimo njegove hiše, glasno ščuval svoja dva psa, da naj še bolj glasno lajata na zasebno tožilko″ in

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu v okviru že izrečene pogojne obsodbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1 poslej določi zaporna kazen enega (1) meseca s preizkusno dobo enega (1) leta.

II. V preostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku člena 158 KZ-1 in mu na podlagi člena 57 istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za očitano kaznivo dejanje določilo zaporno kazen štiri (4) mesece s preizkusno dobo dveh (2) let. Po prvem odstavku člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške postopka v ter plačilo potrebnih izdatkov zasebne tožilke in potrebnih izdatkov ter nagrado njenega pooblaščenca, prav tako pa je obdolženec dolžan plačati tudi sodno takso.

2. Taki odločitvi obdolženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku, v kateri navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva temu sodišču v nov postopek.

3. Na vloženo pritožbo je zasebna tožilka odgovorila po svojem pooblaščencu odvetniku B. B. in ob pritrjevanju razlogom v izpodbijani sodbi predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba, obdolžencu pa se naloži, da poravna vse stroške postopka, tudi stroške odgovora na vloženo pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena (v delu glede opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in v odločbi o kazenski sankciji).

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je prvo sodišče dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze, katere je tudi pravilno dokazno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar pritožbeno sodišče soglaša tudi z vsemi dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki v napadeni sodbi, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Pritožba najprej poudarja, da se obdolženec nikoli ni izogibal sojenju, kot je obrazložilo prvo sodišče, ima hude zdravstvene težave, zato je na eni izmed glavnih obravnav zaprosil, da narok zapusti, narok se je nadaljeval brez njega z zaslišanjem ene izmed prič, ki jih je on sam predlagal, sicer pa je na vse naroke, ki so bili razpisani, pristopil. Ne drži navedba, da je prvo sodišče obdolžencu očitalo izogibanje sojenju. Pod točko 1.) je le pojasnilo, da obdolženec na enega izmed narokov ni pristopil in kako je ta narok potekal, vendar pa slednje na zakonitost vodenega postopka pred prvim sodiščem v nobenem primeru ne vpliva do te mere, da bi bila odločitev prvega sodišča nepravilna in da bi se obdolžencu kršila njegova pravica, da glavni obravnavi prisostvuje, česar pritožba niti ne trdi.

7. V nadaljevanju v okviru utemeljevanja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pa pritožba izpostavlja, da je prvo sodišče dejansko stanje ugotovilo nepopolno iz razloga, ker je zavrnilo dokaz z ogledom kraja dejanja in, da se pri policijski postaji pridobijo odločbe in plačilni nalogi (PN), ki so bili vsaj tri leta pred letom 2021 izdani obdolžencu. Prav z ogledom kraja dogodka, ko bi se prvo sodišče lahko prepričalo o dejanski višini cipres, ki so tedaj rasle na meji, bi lahko po prepričanju obrambe bilo dejansko stanje ugotovljeno popolno, saj bi sodišče na ta način ugotovilo, da se iz obdolženčeve parcele, ki je nižje od javne ceste, pač ni moglo videti oseb, ki so po cesti hodile. S pravilno opravljenim ogledom pa bi odpadla potreba po izvedbi vseh preostalih dokazov, zlasti pregled in ocena fotografij teh istih cipres. Takim pritožbenim navedbam ni priznati uspeha.

8. Zavrnitev dokazov je prvo sodišče obrazložilo v točki 3.) izpodbijane sodbe, takim razlogom pa pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Le glede predlaganega ogleda kraja dogodka spisovno gradivo izkazuje, da je ta dokazni predlog bil podan s strani obrambe, z njim pa se je strinjala tudi zasebna tožilka, prvo sodišče pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov, zlasti fotografij, ki so bile glede kraja dogodka predložene v spisovno gradivo s strani obeh strank, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, kje naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, zato je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tak dokaz kot nepotreben zavrnilo, z identičnimi razlogi pa je zavrnilo tudi predvajanje posnetka klica na TV oddajo na USB ključku (priloga A 10), kar pritožbeno sicer ni problematizirano. V kolikor pa pritožba problematizira tudi zavrnitev pribave odločb in plačilnih nalogov (PN), ki so bili izdani vsaj tri leta nazaj obdolžencu, s čemer naj bi se v zadostni meri izkazovala stopnja verjetnosti, da je tudi v obravnavanem obdobju obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pa je povedati, da je ta dokazni predlog bil podan s strani zasebne tožilke, ne pa obrambe, in da je tudi v tem delu prvo sodišče s prepričljivimi argumenti tak dokazni predlog zavrnilo, ker sodišče svojih zaključkov ne more opirati na posredna sklepanja, temveč se je dolžno omejiti na očitek o storitvi konkretnega kaznivega dejanja.

9. Pri utemeljevanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožba napada predvsem po sodišču prve stopnje sprejeto dokazno oceno o vseh v tem postopku izvedenih dokazov, zlasti to velja za izpovedbe zaslišanih prič C. C. in D. D., katerim sodišče ni verjelo zaradi domnevnega prijateljstva z obdolžencem, čeprav sta oba jasno povedala, da v njuni prisotnosti obdolženec ni žalil zasebne tožilke, ki si je vse v zvezi z žalitvami doma izmislila in o tem izpovedovala svojim družinskim članom, v ničemer pa ni prisluhnilo obdolžencu, ki je ves čas skušal sodišču dopovedati, da si je zasebna tožilka vse izmislila in na enak način predstavila tudi začetek spora z obdolžencem (prekrivanje strehe), za kar pa ni predložila nobenega dokaza, pa ji je sodišče vseeno poklonilo vero, da jo je obdolženec razžalil. Zaslišanje sorodnikov zasebne tožilke pa je na sodišču potekalo tako, kot bi se ne smelo, čeprav ugovori obrambe v zvezi z načinom izpraševanja niso zabeleženi. Tudi take pritožbene navedbe so neutemeljene.

10. Postavljanje kapcioznih in sugestivnih vprašanj v kazenskem postopku v nobenem primeru ni dovoljeno. Pritožba ne konkretizira, katerim pričam naj bi bila postavljena taka nedopustna vprašanja, niti, na katerem naroku za glavno obravnavo je to bilo storjeno, prav tako pa ne pojasni, na katero odločilno dejstvo pa so se ta kapciozna vprašanja nanašala. Pregled spisovnega gradiva v tej smeri, zlasti zapisnika o vseh glavnih obravnavah v tem kazenskem postopku pa česa takega ne potrjuje, kar sicer pritožba tudi sama priznava, zato na tozadevni očitek o nepravilnem vodenju in zasliševanju prič in posledično o kršitvi postopkovnih določb ni mogoče podati ustreznega odgovora.

11. Obdolžencu se z izpodbijano sodbo očita storitev kaznivega dejanja razžalitve, ki po prvem odstavku člena 158 KZ-1 spada med kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, razžalitev pa po obstoječi sodni praksi pomeni vsak napad zoper čast in dobro ime drugega v obliki žaljive vrednostne ocene. Razžalitev, ki je zakoniti znak tega kaznivega dejanja pa je lahko storjena bodisi z besedami (v izgovorjeni ali pisani besedi), z znaki (izrazi se s simboličnimi znaki, kretnjami, risbami, glasovi … ) ali pa z dejanji (klofutanje, brcanje, pljuvanje, obmetavanje, slačenje …). Sodišče, ki odloča, ali je tako kaznivo dejanje storjeno, mora ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena, medsebojne odnose in pa tudi oškodovanca in v takih primerih, kot je tudi obravnavani, mora posebej skrbno raziskati vse tiste okoliščine, ki vplivajo na presojo o tem, ali je verjetnejši zagovor obdolženca, ali pa izpoved oškodovanca (v tem primeru razžaljene osebe), ker največkrat gre za dinamiko medsebojnega odnosa, v katerem običajno ni prisotnih drugih oseb. Takemu pristopu je prvo sodišče v obravnavani zadevi, ko je zaslišalo ne le s strani obeh strank predlagane priče, temveč je ustrezno pozornost namenilo ugotavljanju tistih okoliščin, ki so nudile podlago za logično in življenjsko ustrezno kritično dokazno oceno o tem, ali je prepričljivejši zagovor obdolženca ali pa izpoved zasebne tožilke, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, zadostilo.

12. Sodišče, ki je vezano na načelo proste presoje dokazov v obravnavani zadevi je v nasprotju s pritožbenimi navedbami prepričljivo utemeljilo, zakaj je izpoved zasebne tožilke prepričljivejša. V zadostni meri je v nasprotju s stališčem zagovornika razčistilo razmerja med strankama in razmerja strank z zaslišanimi pričami in posledično tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo vso podlago za zavrnitev obdolženčevega zagovora, ko je ves čas trdil, da si je zasebna tožilka vse dogodke izmislila. Res ni v spisovnem gradivu direktnega dokaza o tem, da je obdolženec, kot izvajalec krovskih del s strani zasebne tožilke bil kadarkoli zavrnjen, vendar pa je ob ugotovljenih okoliščinah, kdaj so se začela obnovitvena dela na objektu zasebne tožilke (kar pa je potrjeno z listinsko dokumentacijo) in da so od takrat naprej odnosi med obema družinama napeti, imelo zadostno podlago za sklepanje o tem, da prihaja med zasebno tožilko in njenimi družinskimi člani ter obdolžencem od tedaj dalje do občasnih konfliktov. O slednjem se je prepričalo tudi na podlagi preteklih, sicer zaključenih postopkov pred prekrškovnim organom in sodiščem, čeprav so bili postopki o prekršku zoper obdolženca ustavljeni.

Prvo sodišče pa je v nasprotju z zagovornikom tudi vse fotografije, ki sta jih v spisovno gradivo vložili obe stranki glede rasti cipres in preglednosti ceste, po kateri običajno zasebna tožilka sprehaja svojega psa, ustrezno kritično dokazno ocenilo in v nasprotju z zagovornikom, ki v tem delu nasprotuje taki dokazni oceni le s ponujanjem lastnega videnja celotnega dogajanja, v takih zaključkih pritožbeno sodišče ne zaznava nobenih pomanjkljivosti in nedoslednosti, ki jih pritožba niti ne konkretizira. Zato je v tem delu prvo sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za ogled kraja dogodka, kar je posebej utemeljilo v točkah 3) in 7) obrazložitve izpodbijane sodbe.

13. Pomanjkljivosti pritožbeno sodišče ne zaznava prav tako ne v dokazni oceni izpovedih zaslišanih prič, zlasti E. E. ter prič D. D. in C. C.. E. E., snaha zasebne tožilke je prvo sodišče glede svoje verodostojnosti prepričala tudi s tem, da je bila z obdolžencem v istem časovnem obdobju sama v konfliktu, ki se je sicer rešil po pravni poti (pred Okrajnim sodiščem v Celju), v nasprotju s pritožbo pa je o vseh dogodkih, ki so pod obtožbo bila seznanjena le s tistim, kar ji je o dogajanju sproti povedala zasebna tožilka, zaradi česar ji je prvo sodišče zaradi skladnosti bistvenih okoliščin vsega dogajanja tudi sledilo, ne glede na izpostavljena prepričanja pritožbe, da je obdolženec lovec in kinolog, zato pričakovano prihaja do lajanja njegovih psov, ko mimoidoči po cesti sprehajajo pse, zaradi česar naj bi si zasebna tožilka vse dogodke tudi izmislila.

14. Pritožbeno sodišče na podlagi tako izvedenega postopka tudi ni podvomilo v pravilno ugotovitev dejanskega stanja glede v izreku navedenih dogodkov (razen za dogodek dne 18. 6. 2022), kar je z jasnimi razlogi utemeljilo v točkah 9) in 16) obrazložitve izpodbijane sodbe in povsem prepričljivo zavrnilo obdolženčev zagovor, da v teh dogodkih zasebne tožilke ni žalil, pri čemer pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da pa sam motiv za storitev obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni zakoniti znak tega kaznivega dejanja, temveč je bistveni znak tega kaznivega dejanja škodovanje časti in dobremu imenu druge osebe, kar pa je prvo sodišče enako, kot tudi obdolženčevo krivdo do očitanega ravnanja, prepričljivo utemeljilo v točkah 11) do 22) obrazložitve izpodbijane sodbe, tako utemeljitev pa sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki napotuje v izogib ponavljanju na tam zapisane razloge.

15. Po povedanem ne vzdrži tudi pritožbena teza, da je prvo sodišče iskalo le možnost, da je obdolženčeve dokaze zanemarilo, medtem ko je na drugi strani dokaze zasebne tožilke pa sprejelo, pri čemer tudi ne drži, da so bili vsi ti dokazi posredni, kajti ob dogodku 13. 5. 2020 sta bila navzoča tudi obdolženčeva soseda D. D. in C. C., ki ju je sodišče tudi natančno zaslišalo in njuni izpovedbi tudi v nasprotju s pritožbo ustrezno kritično dokazno ocenilo, kar kot prepričljivo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Iz teh razlogov je pritožbeni očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja neutemeljen, zaradi česar je bilo potrebno v tem delu pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (določba prvega odstavka člena 383 ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

16. Ne glede na pritožbene navedbe, da obdolženec tega, kar se mu v zvezi z dogodkom 18. 6. 2020 očita, ni storil iz razloga, ker takrat sploh ni bil doma, pa pritožbeno sodišče, ki se do teh pritožbenih navedb ne bo opredeljevalo, ugotavlja, da je potrebno v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in besedilo, ki se nanaša na ta dogodek iz krivdoreka izpustiti, saj namreč po prepričanju pritožbenega sodišča opis, ki se nanaša na dogodek tega dne in sicer, ″ko naj bi obdolženec glasno ščuval svoja dva psa, da naj še bolj glasno lajata na zasebno tožilko, ki je v tistem času sprehajala svoja psa mimo njegove hiše″, ne predstavlja takšen opis, ki ga je mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka člena 158 KZ-1, torej pod očitek, da je s takim ravnanjem v konkretnem primeru šlo za škodovanje časti in dobremu imenu zaseb9ne tožilke, torej za njeno razžalitev. Ker je v tem delu prišlo do kršitve zakona iz 1. točke člena 372 ZKP, je pritožben sodišče v tem delu ob upoštevanju določbe prvega odstavka člena 383 ZKP ter določbe prvega odstavka člena 394 ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejanja izpustilo besedilo, ki se nanaša na dogodek dne 18. 6. 2020. 17. Pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog zaradi izrečene kazenskega sankcije, ki jo šteje za prestrogo, kar utemeljuje tudi s predlogom pooblaščenca zasebne tožilke, ki je predlagal nižjo določeno zaporno kazen v okviru pogojen obsodbe in izpostavlja, da je obdolženec doslej še nekaznovan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov. V tem delu je pritožba delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi za izrek sankcije opozorilnega značaja, to je pogojne obsodbe iz razlogov, ki jih je prvo sodišče navedlo v točki 23) izpodbijane sodbe. Vendarle pa je prezrlo, da je izveden dokazni postopek pred prvim sodiščem (zaslišanje priče F. F. ml.) pokazal, da od zaključka kazenskega postopka, ki je bil voden pred Okrajnim sodiščem v Celju po predlogu oškodovanke E. E. med obema družinama več ne prihaja do konfliktov. Ob upoštevanju, da pa je prišlo tudi do spremembe samega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja glede dogodka 18. 6. 2020, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju načela individualizacije pri izreku kazenske sankcije v pogojni obsodbi določena zaporna kazen štiri (4) mesece s preizkusno dobo dveh (2) let prestroga. Zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo že prvo sodišče (dosedanja nekaznovanost, osebnostna urejenost obdolženca) presodilo, da je v konkretnem primeru primerna in ustrezna kazenska sankcija pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo enega (1) meseca in preizkusno dobo enega (1) leta, saj bo tudi tako izrečena sankcija dosegla svoj namen pri obdolžencu, da bo morebitna nesoglasja z družino zasebne tožilke poslej urejal po pravni poti in da bo s tovrstnimi ravnanji, kot so opisana v sodbenem izreku izpodbijane sodbe, v bodoče prenehal. Tako spremembo v odločbi o kazenski sankciji pa je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka člena 394. člena ZKP.

18. Ker je bilo z odločitvijo pritožbenega sodišča delno odločeno v obdolženčevo korist, se sodna taksa za pritožbo, ki bi jo sicer moral plačati obdolženec, ne določi (določba drugega odstavka člena 98 ZKP).