25. 9. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.o.o., Ž., in B. B. iz Z. na seji senata dne 13. septembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. in B. B. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-9617/00 z dne 23. 3. 2001 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Ljutomer št. P-1436/99 z dne 3. 10. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo sta bila pritožnika spoznana za odgovorna storitve prekrška po 6. točki prvega odstavka 27. člena v zvezi s 16. členom Zakona o trgovini (Uradni list RS, št. 18/93 in nasl. - ZT). Z drugostopenjsko odločbo je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Pritožnika menita, da je pregon prekrška zastaral. Stališče drugostopenjskega organa, da zaslišanje storilca prekrška pretrga zastaranje, naj ne bi bilo pravilno. Izpodbijani odločbi naj bi bili v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

B.Pritožnika predlagata, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi nadomesti z odločitvijo, da postopek o prekršku ni bil dopusten.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. V presojo o obstoju zatrjevanih kršitev zakona se torej Ustavno sodišče spusti le, če bi šlo lahko hkrati tudi za kršitev človekove pravice.

S trditvijo, da je stališče drugostopenjskega organa glede teka zastaranja nepravilno, pritožnika izpodbijata pravilno uporabo materialnega prava. Zatrjevana kršitev 22. člena Ustave (ki je glede na trditve v obravnavanem primeru specialna določba v razmerju do drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bila podana, če bi bilo izpodbijano stališče očitno napačno ali brez razumne pravne obrazložitve. Sporno stališče ni tako.

Po tretjem odstavku 55. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - ZP) zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška. V izpodbijani odločbi drugostopenjskega organa je zavzeto stališče, da je tako dejanje organa tudi zaslišanje domnevnega storilca prekrška s strani sodnika za prekrške. To stališče ni očitno napačno niti arbitrarno.

C.Ker za zatrjevani kršitvi ustavnih pravic očitno ne gre, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer