Jedro

Sedmi odstavek člena 38 ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala sicer se stroški ne priznajo. Upnik si to določbo nepravilno razlaga, ko meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Navedeni 30-dnevni rok ima značaj objektivnega roka, upoštevati pa je treba tudi subjektivni aspekt, to je zavezo priglasitve stroškov takoj, ko nastanejo oziroma ko je znana njihova višina.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje s svojim sklepom z dne 25.03.2008 v 2. točki izreka dolžniku naložilo, da mora upniku povrniti 70,23 EUR stroškov izvršilnega postopka. Na predlog upnika pa je nato sodišče prve stopnje izdalo še izpodbijani sklep kot dopolnilni sklep in z njim dolžniku naložilo še dodatno plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 151,14 EUR. Obrazložilo je svojo stroškovno odmero, obenem pa pojasnilo, da dopolnilni sklep ne zajema stroškov upnika za storitve, ki so bile opravljene v letih 2001, 2003, 2004, 2005 in 2006, ker so bili ti stroški prepozno priglašeni in se je sklicevalo na sedmi odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Upnik bi moral po stališču sodišča prve stopnje tudi te stroške priglasiti takoj, ko so mu nastali oziroma mu je bila znana njihova višina.

Upnik se pravočasno pritožuje zoper citirani sklep (smiselno njegov zavrnilni del) ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ in predlaga spremembo napadanega sklepa na pritožbeni stopnji, tako da stroškovna obveznost dolžnika zajame vse priglašene stroške upnika, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa s ponovljenim odločanjem pred sodiščem prve stopnje. Stoji na stališču, da je v sedmem odstavku 38. člena ZIZ določen 30-dnevni rok, v katerem je možno prijaviti izvršilne stroške, s tem, da ta rok začne teči od končanja postopka. Ko zakon govori o prijavi stroškov "takoj", s tem upniku le daje možnost, da lahko priglasi stroške, v kolikor je storitev opravljena, končni rok za možno prijavo pa je potek 30 dni od končanja postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sedmi odstavek člena 38 ZIZ določa, da se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30 dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala sicer se stroški ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča si upnik to določbo nepravilno razlaga, ko meni, da mu je nekako dana izbira, da bodisi zahteva povračilo stroškov takoj ali pa pozneje, vendar najpozneje do izteka navedenega 30-dnevnega roka. Navedeni 30-dnevni rok ima značaj objektivnega roka, upoštevati pa je treba tudi subjektivni aspekt, to je zavezo priglasitve stroškov takoj, ko nastanejo oziroma ko je znana njihova višina. Na podlagi, ki jo sprejema upnik, bi bil v navedeni zakonski določbi naveden le že omenjeni 30-dnevni rok, saj sicer ne bi bilo nobene potrebe pozivati stranko, da stroške priglasi takoj. Tega tudi ne more spremeniti sklicevanje na pričakovano racionalnost, na katero se sklicuje upnik v obravnavani pritožbi, ko opozarja, da bi sicer moralo izvršilno sodišče kar naprej odločati o stroškovni obveznosti s številnimi sklepi, z različnim tekom zamudnih obresti od stroškov ob odločitvi iz posameznega sklepa. Zgolj zaradi ekonomičnosti si zakonske norme ni mogoče razlagati drugače, kot glasi oziroma je razvidno iz njenega namena.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Enako stališče, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje, se pojavlja tudi v sodni praksi (npr. sklep Višjega sodišča Ljubljana, opr. št. III Cp 1543/2008). V primerih, ko so stroški nastali oziroma je bila znana njihova višina že veliko prej, preden je upnik zahteval njihovo povračilo, se stranka ne more sklicevati uspešno na 30-dnevni rok po končanju postopka iz sedmega odstavka člena 38 ZIZ, saj je ta rok naveden kot skrajni rok v katerem je povračilo stroškov sploh mogoče zahtevati. Ker citirano določilo predvideva sankcijo za nepravočasno priglasitev stroškov v tem, da se stroški ne priznajo, v kolikor jih stranka ne priglasi pravočasno, je tudi v danem primeru sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko upniku ni naložilo v povračilo tudi tiste izvršilne stroške upnika, pri priglasitvi katerih je bil prepozen (sodišče prve stopnje je to sicer določno razmejilo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa). Pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.

Ko pritožba sodišču prve stopnje tudi očita, da sploh ni obrazložilo, zakaj upniku ni priznalo stroškov za sestavo vloge z dne 28.08.2007, je treba opozoriti, da je nagrado za sestavo te vloge z materialnimi stroški upnik že priglasil v navedeni vlogi, vendar jih je sodišče prve stopnje v znesku 70,23 EUR že naložilo v plačilu dolžniku v stroškovnem izreku svojega sklepa z dne 25.03.2008 - redna štev. 6 spisa.

Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka člena 365 v zvezi s členom 366 in členom 353 ZPP v povezavi s členom 15 ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ in je plod pritožbenega neuspeha upnika.