Jedro

Dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje. Določba 8. člena ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Ker dokazni oceni sodišča ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, revizijski očitki pa pomenijo le izpodbijanje same vsebine dokazne ocene, je očitek revizije v smeri procesnih kršitev le navidezen: z njim se v bistvu graja na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločitve disciplinskih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da se je tožniku v disciplinskem postopku očitala storitev dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja: razpečevanje stvari, ki so bile pridobljene s kaznivim dejanjem. Tožnikov sodelavec naj bi iz skladišča tožene stranke ukradel 56 rol izolacijskega materiala, tožnik pa ga je nato prodal. Sodišče je ugotovilo, da tožnik za očitano dejanje ni odgovoren, saj ni bilo dokazano, da bi naklepno in v dogovoru s sodelavcem, ki je material ukradel iz skladišča, le-tega prodajal in tudi ni vedel ali mogel vedeti, da je material ukraden. Sodišče je ugodilo tudi reintegracijskemu ter denarnim zahtevkom, ob upoštevanju obdobij, ko je bil tožnik zaposlen drugje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Sodišče prve stopnje je izvedlo in dokazno ocenilo vse dokaze, tudi uradne zaznamke o zbranih obvestilih, ki jih je sestavil kriminalist. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je že v pritožbi grajala postopanje sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma je grajala dokazno oceno tega sodišča, ker ni upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Šlo je za pomanjkljivo dokazno oceno glede avtentičnosti vsebine uradnih zaznamkov Policijske postaje Laško z dne 25. 6. in 3. 7. 2001 in v njih vsebovanih izjavah. Sodišče druge stopnje je pritrdilo prvostopnemu sodišču, da v ravnanju tožnika niso bili podani vsi elementi očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ne pove pa, kateri naj bi bili ti elementi. Ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje, da je prvostopno sodišče vestno in skrbno dokazno ocenilo vse dokaze.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet revizijske presoje je pravnomočna sodba, torej sodba sodišča druge stopnje, zato revizijskih navedb, ki se nanašajo na sodbo sodišča prve stopnje ni mogoče upoštevati.

Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka pa uveljavlja predvsem to in to tudi izrecno navede, pri čemer skuša ta revizijski razlog prikazati kot postopkovno kršitev 8. člena ZPP.

Dokazna ocena ne more biti predmet revizijske presoje. Določba 8. člena ZPP o načelu proste dokazne ocene vsebuje tudi metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva. Ker pa dokazni oceni sodišča ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala procesnih zahtev, ki jih izraža 8. člen ZPP, revizijski očitki pa pomenijo le izpodbijanje same vsebine dokazne ocene, je očitek revizije v smeri procesnih kršitev le navidezen: z njim se v bistvu graja na drugi stopnji sprejeto dokazno oceno in s tem (spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku nedopustno) posega v ugotovljeno dejansko stanje.

Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih očitkov. Sodišče druge stopnje je presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, posebej tudi navedbe glede uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih v predkazenskem postopku in v zvezi s tem glede izpovedi kriminalista, ki je te zaznamke napravil. Tako drugo kot prvostopna sodba sta več kot zadostno obrazloženi. Če se tožena stranka z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinja, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni ali da je v nasprotju z listinami v spisu. Okoliščina, ki je bila za odločitev bistvena je ugotovitev obeh sodišč, da tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da prodaja ukradeni material. Razloge o tem odločilnem dejstvu izpodbijana sodba ima in ti razlogi niso v nasprotju z vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku - le z dokazno presojo teh listin in izpovedb se tožena stranka ne strinja. Zato tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ne zatrjuje. V okviru presoje po uradni dolžnosti zato zadošča ugotovitev, da že ugotovljeno dejstvo, da v spornem ravnanju tožnika ni bilo vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, zadošča za pravilno in zakonito odločitev o razveljavitvi sklepov disciplinskih organov o izrečenem ukrepu prenehanja delovnega razmerja z vsemi posledicami, ki iz take odločitve izhajajo. Ker ravnanje tožnika ni imelo (vseh) znakov kaznivega dejanja, tožniku ni mogoče očitati kršitve delovne obveznosti, zaradi katere mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja: to je storitve dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.