Jedro

Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.

Soglasje, dano za izvedbo vlaganj, še ne pomeni, da je bilo dano soglasje za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi. Zgolj na podlagi vrednosti vlaganj (v primerjavi s prvotno vrednostjo poslovnega prostora) ni mogoče sklepati na tako toženkino voljo, drugih dejstev v zvezi s tem pa tožnik ni zatrjeval.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 1.685,45 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je glede umaknjenega dela tožbe postopek ustavilo, sicer pa tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik solastnik poslovnega prostora v skupni izmeri 188,15 m2 v pritličju stavbe s kletjo ..., stoječi na parc. št. 858, k.o. ..., do 70/100, in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine zavrnilo. Tožniku je naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da iz pogodbe ne izhaja, da bi bila ta pravni naslov za pridobitev solastninske pravice, da drugega dogovora tožnik ni zatrjeval in da zgolj na podlagi vlaganj ni mogel pridobiti solastninske pravice. Dodalo je, da tožnik ni zatrjeval, da bi se bil s toženkino prednico dogovoril kaj drugega, kot je navedeno v pogodbi, da bi obstajal kakšen poseben dogovor, s kom je bil sklenjen in kdaj, niti ni za trditev, da je vlagal z namenom pridobitve lastninske pravice, to pa v dogovoru s toženkino prednico, predlagal nobenih dokazov.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je po tožbenih trditvah (1) v letu 1988 s toženko sklenil pogodbo o najemu in sofinanciranju prenove poslovnega prostora v pritličju stavbe ..., (2) da se je med izvajanjem prenove odkrila klet oziroma jama in da je bilo zaradi kvalitete zidov jame in tehnologije saniranja obstoječih zidov zgradbe in v skladu s tožnikovim interesom odločeno, da se podkleti še ostali del lokala, (3) da je ta poseg odstopal od osnovnega projekta, (4) da je s tem pridobil prostore v skupni izmeri 86,20 m2, (5) da je vrednost lokala neznatna v primerjavi z vrednostjo stvari, ki jih je v obliki materialnih vlaganj opravil s toženkino vednostjo in dovoljenjem, (6) da se tožnikove stvari ne dajo brez znatne škode ločiti od toženkinih stvari, (7) da je to nova stvar, ki jo je ustvaril, in (8) da je ob dejstvu, da je za vsa vlaganja imel potrebna dovoljenja in soglasja s strani lastnice (toženkine pravne prednice), postal solastnik lokala do 70/100. V dokaz svojih trditev je predlagal listinske dokaze, postavitev izvedenca gradbene stroke in zaslišanje prič. Sodišče je zavrnilo vse dokaze, ne da bi svoje stališče obrazložilo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, katere dokaze je vpogledalo, da je ugotovilo neutemeljenost tožbenega zahtevka. Izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da v tožbi ni trdil, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi pogodbe in da so zaključki sodišča o tem zmotni in preuranjeni. Bolj odločno bi lahko zatrjeval obstoj dogovora, če bi sodišče tožnika zaslišalo ali izvedlo katerega od predlaganih dokazov. Nikakor ne bi šlo za informativen dokaz. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) ne omejuje originarne pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo in pomešanjem le na premičnine. Poseben pravni temelj za pridobitev originarne lastnine graditeljev na podlagi 20. člena ZTLR je tudi skupna gradnja. Navedeno je tožnik trdil in dokazoval z vrednostjo vloženega. Iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Sicer pa tožniku v tožbi niti ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, torej tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe. Bistveno je, da je v tožbi navedenih toliko dejstev, da omogočajo jasno identifikacijo zahtevka in njegovo ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Da je obstajal dogovor, nedvomno kaže gradbeno dovoljenje, ki se glasi na tožnika. Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitane procesne kršitve niso podane. Trditev, da odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov ni obrazložena, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je šlo za razrešitev pravnih naziranj, do katerih se je moralo opredeliti sodišče, in zaradi česar bi izvedba dokazov, ki jih je naštelo, le po nepotrebnem podaljšala postopek. Sodišče druge stopnje je na pritožbene očitke v tej smeri odgovorilo, da so bile priče, na katere se je revident skliceval v pritožbi, predlagane v zvezi z obstojem tožnikovih vlaganj in potekom gradnje (iz konteksta izhaja, da ta dejstva za odločitev niso bila pomembna), ne pa o eventuelnih dogovorih med njim in toženkino pravno prednico v smeri obstoja dogovora o skupni gradnji z namenom pridobitve lastninske pravice. V prvostopenjski sodbi je tudi jasno navedeno, katere dokaze je sodišče izvedlo, in sicer je prebralo listine, predložene v dokaznem postopku, in izvedensko mnenje.

7. Napačno je nadalje tožnikovo stališče o tem, da v tožbi ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, torej tistih, ki so potrebna za sklepčnost tožbe, ampak naj bi bilo bistveno, da je navedenih toliko dejstev, da je možna jasna identifikacija zahtevka in njegova ločitev od morebitnih drugih zahtevkov. Navedeno predstavlja razliko med nepopolno in nesklepčno tožbo, se pravi tožbo, ki ni sposobna za obravnavanje, in tožbo, ki omogoča odločitev o utemeljenosti postavljenega zahtevka. Da je tožnikovo stališče zmotno, dokazuje že institut zavrnilne sodbe brez nadaljnjega obravnavanja v situaciji, ko toženec ne odgovori na tožbo (tretji odstavek 318. člena ZPP). Nadaljnje argumentiranje ob naslonitvi na vsebino razpravnega načela (7. člen ZPP) zato niti ni potrebno.

8. Tudi revizijsko stališče o tem, da bi tožnik obstoj dogovora lahko bolj odločno zatrjeval, če bi ga sodišče zaslišalo, in da je zato zavrnitev tega in drugih dokaznih predlogov neutemeljena, nima prav nobene opore v določbah ZPP. Vsaka stranka je dolžna zatrjevati odločilna dejstva (7. in 212. člen ZPP). Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.

9. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, (1) da je tožnik s toženkino pravno prednico 4. 8. 1988 sklenil pogodbo o najemu in sofinanciranju prenove poslovnega prostora po programu prenove stavbe ..., (2) da se je tožnik po pogodbi zavezal k prenovi poslovnega prostora v pritličju stavbe s prispevanjem lastnih sredstev v dogovorjeni višini in se odpovedal zahtevku za vrnitev sredstev ob pogoju, da mu bo zagotovljen najem prostora za nedoločen čas, in (3) da je bilo dogovorjeno, da tožnik deset let ni dolžan plačati najemnine, marveč le stroške za vodo, elektriko, odvoz smeti, čiščenje snega in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Tožnik je ob tem še zatrjeval, da je bil prvotno predviden obseg prenove med njenim izvajanjem s toženkinim soglasjem razširjen na kletne prostore, da se je s tem prvotni lokal povečal s prvotnih 101,95 m2 na 188,15 m2 in da je vrednost lokala neznatna v primerjavi z vrednostjo stvari, "ki jih je v obliki materialnih vlaganj opravil tožnik, kar ni zanemarljivo z vednostjo in dovoljenjem toženke." V zvezi z naslovom oziroma s temeljem za pridobitev lastninske pravice (niti v reviziji se tožnik ni določno opredelil, ali naj bi bila podlaga za pridobitev solastninske pravice dogovor, ali pa naj bi bil solastninsko pravico pridobil originarno) je tožnik zatrjeval: "Tožnik je kot najemnik v poslovni prostor s soglasjem toženke vložil materialna sredstva z namenom, da pridobi lastništvo, tako je bilo med pravdnimi strankami dogovorjeno, v valorizirani vrednosti … Za vsa vlaganja je imel tožnik potrebna dovoljenja in soglasja lastnika prednika toženke in je tako postal solastnik tega lokala najmanj do 70/100." Pod tem delom obrazložitve je poleg listinske dokumentacije kot dokaz navedel le še zaslišanje strank.

10. Stališče sodišč, da glede na neobstoj tožbenih trditev o tem, da bi se bil tožnik s toženkino prednico dogovoril kaj drugega, kot je navedeno v pogodbi, da bi obstajal kakšen poseben dogovor, ter s kom je bil sklenjen in kdaj (poleg tega pa za trditev, da je vlagal z namenom pridobitve lastninske pravice, to pa v dogovoru s toženkino prednico, ni predlagal nobenih dokazov), tožbeni zahtevek ni utemeljen, je pravilno. Soglasje, dano za izvedbo vlaganj, še ne pomeni, da je bilo dano soglasje za pridobitev lastninske pravice na tej podlagi. Zgolj na podlagi vrednosti vlaganj (v primerjavi s prvotno vrednostjo poslovnega prostora) ni mogoče sklepati na tako toženkino voljo, drugih dejstev v zvezi s tem pa tožnik ni zatrjeval. 11. Iz tožbenih trditev tudi ne izhaja, da bi bil tožnik pridobil solastninsko pravico originarno. Izhajajoč iz načela superficies solo cedit se določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju lahko uporabljajo le za premičnine. Edina možna podlaga za utemeljenost zahtevka bi mogle biti določbe 24. do 26. člena ZTLR o gradnji na tujem svetu, upoštevaje nesporno dejstvo o tožnikovem vedenju, da vlaga v tujo nepremičnino, pa v tem okviru 25. člen ZTLR(1). Po sodni praksi Vrhovnega sodišča gre za novo stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica).(2) Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi tožnik z zatrjevanimi vlaganji ustvaril novo stvar. Vrednost vlaganj in povečanje površine poslovnega prostora pa samo po sebi ne pomeni spremembe identitete zgradbe. Da bi na novo pridobljeni kletni prostori izpolnjevali pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na tem delu zgradbe, tožnik niti ne trdi.

12. Po ugotovitvi, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti upoštevni razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo, za končno poročilo stranki in za materialne stroške. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika, ki je v spisu. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Prim. II Ips 403/95 z dne 10. 4. 1997, II Ips 379/05 z dne 12. 7. 2007, II Ips 246/05 z dne 17. 9. 2007, II Ips 439/2006 z dne 18. 12. 2008, II Ips 721/2006 z dne 12. 3. 2009 in II Ips 249/2009 z dne 16. 7. 2009. Op. št. (2): Tako npr. II Ips 403/95 in II Ips 317/93 z dne 18. 6. 1993.