Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pogoj, da je mogoče govoriti o lastništvu določenega predmeta, je da predmet obstoji. Tožnica je toženki izročila razbitino avtomobila zaradi ocene stroškov popravila, toženka pa tožnici predmeta ni vrnila. Materialnopravna podlaga odločitve je pogodbena odškodninska odgovornost.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici znesek 5.660,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 10. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (še za plačilo zneska 4.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 30. 10. 2009 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 5.660,00 EUR za čas od 30. 10. 2009 do 11. 10. 2010) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).
2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in ji naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zanemarilo pomen pravnega razmerja med pravdnima strankama v zvezi z izročitvijo vozila. Po mnenju toženke je bila vzpostavljena shranjevalna pogodba. Skladno s 735. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(2) je bila toženka kot shranjevalec dolžna vrniti stvar, ko je tožnica kot položnik to zahtevala. Nesporno je, da toženka tožnici avta ni izročila. Tožnica ima zahtevek za vračilo vozila, ki ga ni postavila, zahtevala je plačilo denarnega zneska. Dejstvo, da je bilo vozilo izročeno A., ki naj bi ga po nepreverjenih trditvah tožnice uničil, ne vpliva na naravo zahtevka. Ugoditev zahtevku za vrnitev vozila bi predstavljala izvršilni naslov. Posledično je treba zahtevek za plačilo navadne škode in izgubljenega dobička zavrniti, saj nima pravne podlage. Glede pravnega razmerja po leasing pogodbi med tožnico in leasing hišo pritožnica navaja, da je določbe leasing pogodbe ne zavezujejo, zato na njihovi podlagi ni moč utemeljevati pravnega položaja tožnice v povezavi z morebitno odškodninsko odgovornostjo. Če predmet leasinga preneha obstajati, leasing pogodba kot taka ne more več obstajati in od leasingodajalca ni več moč zahtevati plačila obrokov, potreben je obračun v okviru pogodbe. Pravni lastnik je bila leasing hiša, ki je očitno soglašala, da poškodovano vozilo ostane v posesti toženke, s čimer je leasing hiša nase prevzela riziko naključnega uničenja ali odtujitve vozila. Leasing hiša tožnice ni pozvala k izročitvi, in šele če bi jo, tožnica pa slednjega ne bi mogla storiti zaradi ravnanja toženke ter bi bila leasing hiši dolžna plačati vrednost vozila, bi imela iz tega naslova zahtevek proti toženki. Da je tožnica plačevala obroke leasing hiši po prekinjeni pogodbi in jih v celoti plačala, čeprav je bilo vozilo uničeno in je v nadaljevanju izginilo, ne more bremeniti toženke. Sodišče se sklicuje na dokument leasing hiše z dne 12. 10. 2010, da je tožnica poravnala obveznosti iz naslova pogodbe in tako postala izključni lastnik predmeta leasinga – vozila. Pogoj, da je mogoče govoriti o lastništvu predmeta je, da predmet dejansko obstoji. Izjava leasing hiše ne more vzpostaviti pravnih posledic, ki bi učinkovale na pravni položaj pravdnih strank v tem postopku. Tožnica ni storila ničesar za zmanjšanje zatrjevane škode. Vozilo je bilo kasko zavarovano zaradi kraje, pri čemer zahtevka iz tega naslova ni uveljavljala niti ni to zahtevala od leasing hiše. Tožnica ni sodelovala z leasing hišo pri določitvi višine odškodnine. Glede ugotovljenega dejanskega stanja toženki ni moč očitati, da ni predložila telefonskih izpiskov, ki bi dokazovali klic, saj ni odgovorna, da se ti hranijo zgolj 6 mesecev. Ne vzdrži argument, da naj bi B. neresnično prikazoval dogodke, ker se je zavedal svoje morebitne odškodninske odgovornosti proti toženki. Dogodke je opisal tako, kot so se dogajali. Sodišču se ni zdelo relevantno ugotoviti, od kod A. informacija, da je vozilo v posesti toženke, to informacijo mu je dala izključno tožnica. Nadaljnje vprašanje pa je, zakaj mu je informacijo dala, če ne iz razloga, da vozilo prevzame pri toženki. Sodišče se ni vprašalo, ali obstoji razumen razlog, da bi delavec toženke brez dokumentov in soglasja tožnice vozilo izročil tretjemu. Zanemarilo je okoliščine, ki kažejo na neverodostojnost pričanja tožnice. Spregledalo je, da tožnica nikoli ni trdila, da bo vozilo popravila z namenom nadaljnje prodaje, na izrecno vprašanje glede namena je odgovorila, da bi ob prodaji vozila lahko več iztržila, torej ne da bi ga imela namen prodati. V kolikor bi tožnica vozilo popravila, bi ga po izvedenem popravilu uporabljala sama naprej, kar pomeni, da je zanjo situacija enaka, ne glede na vrednost, ki bi jo doseglo popravljeno vozilo. Sodišče je prisodilo zakonske zamudne obresti tako v zvezi z navadno škodo kot v zvezi z izgubljenim dobičkom od 12. 10. 2010 dalje z utemeljitvijo, da je s tem datumom leasing hiša izdala dokument, iz katerega izhaja, da je tožnica plačala obveznosti po leasing pogodbi. Toženka je prepričana, da dokument nima vrednosti glede na to, da vozila ni bilo oziroma je bilo uničeno. Terjatev je v primeru obstoja odgovornosti zapadla v plačilo šele z vložitvijo tožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožnica z V., d. o. o., sklenila leasing pogodbo za rabljeno osebno vozilo Audi A3, 1,9 TDI, letnik 2006; - da je bila tožnica z navedenim vozilom udeležena v prometni nesreči, v kateri je bilo vozilo poškodovano; - da je bilo po nesreči vozilo pripeljano k toženki kot uradno pooblaščenemu servisu, pri čemer je toženka tudi že pripravila predračun popravila (zavarovalnica je škodo ocenila kot totalko); - da je vozilo 29. 10. 2009 zaposleni toženke B. B. izročil A. A.; - da A. A. vozila tožnici ni izročil (tožnica je navajala, da ji je A. A. kasneje povedal, da je vozilo že dano v razrez).
- da je tožnica, ki je za odtujitev vozila izvedela šele novembra 2009, 11. 12. 2009, podala kazensko ovadbo zoper A. A. 6. Sodišče druge stopnje pritrjuje prepričljivi in življenjski dokazni oceni sodišča prve stopnje glede izročitve vozila. Utemeljeno sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi B., saj ta ni bila z ničemer podkrepljena. Čeprav je B. navajal, da mora obstajati vsaj kopija osebnega dokumenta A. A., ki jo je naredil pred predajo vozila, oziroma morda celo kopija pooblastila, na podlagi katerega je vozilo predal A., toženka ni predložila ne pisnega pooblastila ne kopije osebnega dokumenta. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da razpolaga zgolj z dvema nasprotujočima si zgodbama, tožnica je namreč vseskozi trdila in pričala, da nikoli ni dala ne pisnega ne ustnega pooblastila za izročitev avtomobila A. A. Pri oceni verodostojnosti izpovedi priče B. B. je sodišče upoštevalo tudi, da se mu očita malomarno ravnanje v zvezi z opravljanjem njegovega dela in ima zato interes, da se dokaže nasprotno, še zlasti, ker ga je toženka obvestila o pravdi. Potencialne odškodninske odgovornosti se je B. B. očitno zavedal in po oceni sodišča prve stopnje zato poudarjal pravilnost postopanja. Izpostavilo je tudi, da toženka med postopkom ni prerekala trditev tožnice, da naj bi ji po odtujitvi vozila pri toženki pojasnili, da ni edina, ki naj bi imela težave z B. B. in da naj bi mu celo toženka podala odpoved (slednjega B. B. sicer ni potrdil in je povedal, da je prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, pri čemer razlogov za menjavo delodajalca ni želel pojasniti). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je B. B. izpoved štelo za neverodostojno. Pritožbene navedbe o nasprotnem, da je B. B. opisal dogodke, kot so se dogajali, pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve.
7. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da je B. B. v času, ko je vozilo predal A. A., razpolagal s pooblastilom oziroma odredbo tožnice, naj navedeno stori in vozilo izroči A. A. Kot je sodišče prve stopnje v dokazni oceni tudi tehtno izpostavilo, je bilo B. B. znano, da je bilo vozilo v posesti tožnice oziroma, da je imela ona pravico z njim razpolagati, saj je sam izpovedal, da se je s tožnico večkrat telefonsko pogovarjal glede popravila vozila ter predvsem, da jo je klical glede predaje vozila za ustno odobritev (kljub temu, da naj bi A. A. predložil pisno pooblastilo). Brez pomena je pritožbena razlaga, da za nepredložitev telefonskih izpiskov ni odgovorna, ker se hranijo le šest mesecev. Že dejstvo, da toženka ni predložila niti pisnega pooblastila, ki naj bi ga A. A. izročil B. B., niti kopije osebnega dokumenta, zadošča za zaključek, da je toženka neupravičeno izročila vozilo A. A. Neutemeljen je očitek pritožbe, da se „sodišču ni zdelo relevantno ugotoviti, od kod A. A. informacija, da je vozilo v posesti tožene stranke“. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje (10. točka obrazložitve), je bilo med postopkom ugotovljeno, da naj bi A. A. od tožničine mame z zvijačo, s tem da se je predstavljal kot zastopnik leasingodajalca, pridobil pogodbo o leasingu, ki jo je tožnica zaupala materi, glede na to, da je bila sama na delu v Avstriji, prav tako naj bi se A. A. tudi pri zavarovalnici predstavljal kot tožničin oče. 8. Pritožničino materialnopravno naziranje, da je bila med strankama v zvezi z vozilom sklenjena shranjevalna pogodba, da ima tožnica le zahtevek za vračilo vozila oziroma, glede na uničenje stvari, zahtevke po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ni pravilno. Pogodba, ki je bila sklenjena med strankama, ni shranjevalna že zato, ker je toženka (kar ni sporno) pripravila predračun popravila in ni zgolj „shranila“ razbitine avtomobila. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sta bili pravdni stranki v pogodbenem razmerju. Tožnica je toženki izročila razbitino avtomobila zaradi ocene stroškov popravila, toženka pa tožnici predmeta ni vrnila. Materialnopravna podlaga odločitve je pogodbena odškodninska odgovornost. V skladu z določilom prvega odstavka 239. člena OZ je dolžnik dolžan izpolniti obveznost pošteno v vsem, kot se glasi. Toženka svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila (vračilo razbitine avtomobila), zato je tožnica upravičena zahtevati povrnitev škode, ki ji je nastala (drugi odstavek 239. člena OZ). Odgovornost tožene stranke (za ravnanje svojega delavca) pa temelji na določbi 147. člena OZ. Neutemeljena je pritožbena trditev, da ni pravne podlage za tožničin odškodninski zahtevek.
9. Toženka se ne more razbremeniti svoje poslovne odškodninske odgovornosti s sklicevanjem na leasing pogodbo, ki jo je imela tožnica sklenjeno z V., d. o. o. in tudi ne na ravnanje tretjega (A. A.).
10. Sodba ugotavlja(1), da je bil celoten riziko v zvezi s poškodbo oziroma odtujitvijo vozila na tožnici, ki je po tem, ko je bilo vozilo poškodovano oziroma odtujeno/predano A. A., morala plačati vse preostale leasing obroke, kolikor niso bili poplačani z zavarovalnino, ki jo je zaradi prometne nesreče leasingodajalcu nakazala zavarovalnica,(2) da zaradi prometne nesreče in odtujitve vozila, glede na sklenjeno leasing pogodbo, tožnica do leasingojemalca ni bila prosta svojih obveznosti (leasingodajalec je izterjal tudi preostali znesek po pogodbi, pri čemer je tožnica po lastni izpovedbi s plačevanjem obrokov prenehala, ker vozila ni več imela v posesti),(3) da tožnica ni bila pritegnjena k sodelovanju glede plačila zavarovalnine, ni ji bila dana možnost izbire, ali bo vozilo prepustila leasingodajalcu (in bila tako prosta obveznosti) ali pa ga bo obdržala sama (in manjkajoči znesek plačala leasingodajalcu)(4), da je leasingodajalec (po izpolnitvi obveznosti iz leasing pogodbe) tožnici 12. 10. 2010 izstavil potrdilo, da je edina in izključna lastnina predmeta pogodbe, t.j. rabljenega osebnega vozila Audi A3 1,9 TDI.
11. Pritožbena drugačna razlaga pogodbe (da je bila leasing pogodba s totalko vozila prekinjena in da bi bil posledično potreben (zaključni) obračun, da je leasing hiša očitno soglašala, da poškodovano vozilo ostane v posesti toženke in s tem nase prevzela riziko naključnega uničenja) pri kateri tožena stranka ni bila pogodbena stranka, ni upoštevna. Enako velja tudi za pritožbeno trditev, da tožničino plačevanje obveznosti do leasingodajalca ne more bremeniti toženke.
12. Pritožnica glede izjave o lastništvu z dne 12. 10. 2010 izpostavlja, da je pogoj, da je mogoče govoriti o lastništvu določenega predmeta, da predmet obstoji, kar v stvarnopravnem pomenu seveda drži. Predmetna izjava se nanaša izključno na pogodbeni odnos, v katerem toženka ni udeležena in jo je razumeti kot urejanje pogodbenega razmerja med tožnico in njenim leasingodajalcem. Povedano drugače, leasingodajalec je vsa upravičenja v zvezi z vozilom, ki je bil predmet leasing pogodbe, prenesel na tožnico.
13. Ne drži pritožbeni očitek v zvezi ugotavljanjem izgubljenega dobička, da tožnica ni trdila, da bi vozilo prodala. Slednje je tožnica izrecno trdila v V. točki prve pripravljalne vloge.
14. Tožničin zahtevek za povrnitev škode se nanaša na „razbitino“ vozila (rešene dele), ki jo je delavec tožene stranke po ugotovitvi sodbe, ki je pritožba ni uspela izpodbiti, nezakonito odtujil. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi morala tožnica zaradi zmanjšanja škode (tretji odstavek 243. člena OZ) uveljavljati „kasko zavarovanje zaradi tatvine“. Odtujena je bila „razbitina“ vozila (rešeni deli), za poškodovano vozilo pa je zavarovalnica leasingodajalcu izplačala odškodnino za škodo obračunano po sistemu ekonomske totalke. O v pritožbi ponovljenih drugih očitkih o opustitvi ukrepov za zmanjšanje škode, se je v zadostni meri in pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje (20. točka obrazložitve). Ugotovitve sodbe o ukrepanju tožnice po ugotovitvi, da je A. A. „razbitino“ odtujil (pritožba jim ne nasprotuje), ne nudijo podlage za pritožbeno stališče o prispevku tožnice k nastali škodi zaradi „pasivnosti tožnice pri reševanju nastale situacije.“
15. Sodišče prve stopnje je začetek teka zakonskih zamudnih obresti prisodilo od 12. 10. 2010, od takrat, ko je tožnica po izjavi leasingodajalca postala lastnica vozila. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je terjatev iz naslova odškodnine lahko zapadla v plačilo šele z vložitvijo tožbe. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Sicer pa je bila toženka v zamudi že celo pred datumom, kot ga je določilo sodišče prve stopnje (drugi odstavek 299. člena OZ). Iz dopisa B5, na katerem je označeno, da ga je toženka prejela 7. 10. 2010, je razvidno, da je tožnica že 13. 9. 2010 prejela dopis pooblaščenca toženke, da toženka odškodninski zahtevek zavrača kot neutemeljen. Upoštevaje 359. člen ZPP sodišče druge stopnje v odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti ni posegalo.
16. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere, v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi njenega pritožbenega predloga je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.
Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.