Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnikova pravica do posesti izhaja iz 29. člena SPZ in je v koliziji s toženčevima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja. Toženec je sporno stanovanje skupaj s tožnikovo hčerko uporabljal za vsakodnevno zadovoljevanje stanovanjskih potreb, po njeni smrti pa ga v enaki vsebini uporablja sam. Tožnik je stanoval drugje. Zato bi zahtevana zamenjava ključavnice ali izročitev ključa nove ključavnice tožniku omogočila vstop v sporno stanovanje in njegovo dejansko uporabo, kar bi v obravnavani zadevi pomenilo nedopusten poseg v toženčevi človekovi pravici iz 35. in 36. člena URS.
Revizija se zavrne.
1. Tožnik je v petitorni pravdi zahteval, da toženec na spornem stanovanju odstrani novo ključavnico ali tožniku izroči dvojnik ključa nove ključavnice, ki jo je toženec namestil po smrti tožnikove hčerke in svoje zunajzakonske partnerice. Njen dedič je tudi tožnik, ki poleg tega stanovanje izloča iz zapuščine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da je izključni lastnik ali solastnik stanovanja. Dokler pa je zapuščinski postopek v teku, mu ta pravica kot sodediču glede na 145. člen Zakona o dedovanju (ZD) ne pripada.
2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je s presojo, da tožnik ni dokazal pravice do posesti pred hčerkino smrtjo, pritrdilo pa je tožniku, da posest na zapustnikovih stvareh preide na dediča s trenutkom zapustnikove smrti. Vendar njegova na zakonu pridobljena pravica do posesti stanovanja po hčerkini smrti konkurira s toženčevo pravico do posesti, pravico do zasebnosti in pravico do nedotakljivosti stanovanja, saj toženec stanovanje uporablja za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb. Zahtevana izročitev ključa, ki bi tožniku dejansko omogočila uporabo stanovanja, bi pomenila poseg v omenjene toženčeve človekove pravice.
3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji prepisuje svoje pritožbene trditve, graja pa tudi razloge pritožbenega sodišča o posegu v toženčeve človekove pravice, saj tožniku posest pripada na podlagi zakona.
4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.
6. Na tožnikove pritožbene trditve je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo. Tožnik ni dokazal, da bi pred hčerkino smrtjo imel pravico do posesti na spornem stanovanju. Zato tožnik s prepisom pritožbenih trditev v revizijskem postopku ne more uspeti.
7. Neutemeljena je revizijska graja razlogov pritožbenega sodišča, da bi ugoditev tožbenemu zahtevku v obravnavani zadevi omogočila nedopusten tožnikov poseg v toženčevo pravico do zasebnosti s 35. člena Ustave Republike Slovenije (URS) in pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena URS. Ustavno sodišče je že v več svojih odločbah pravico do zasebnosti opredelilo kot „bolj ali manj sklenjeno celoto človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo človek oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi je v intimni skupnosti, npr. z življenjskim partnerjem, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega. Običajni ali bistveni del ali vidik te celote je bivanje, domovanje; materialno okolje zanj je bivališče, dom, stanovanje. Dejanska in izključna oblast nad prostorom stanovanja in nad vsemi predmeti v njem je bistveni del in pogoj domovanja kot sestavine človekove zasebnosti“. Nedotakljivost stanovanja je tudi zato v 36. členu URS opredeljena še kot posebna človekova pravica v sklopu ustavnega varstva človekove zasebnosti.
8. Človekove pravice in temeljne svoboščine so po tretjem odstavku 15. člena URS omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava. Zato je njihov obseg v primeru kolizije enakovrednih pravic nujno zožen. Če pride do spora, je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti obseg in vsebino upravičenj obeh pravdnih strank in po njunem tehtanju dati prednost tisti stranki, katere pravica je vrednostno močnejša. Nesprejemljivo je namreč stališče o absolutnosti človekove pravice do zasebne lastnine nasproti človekovim pravicam do zasebnosti in pravici do nedotakljivosti stanovanja. Prav to stališče pa je videti izhodišče za revizijsko poudarjanje, da tožniku kot dediču svoje hčerke pripada pravica do posesti že na podlagi samega zakona.
9. Tožnikova pravica do posesti (kot eno od upravičenj pravice do zasebne lastnine iz 33. člena URS) izhaja iz 29. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po katerem pridobi dedič posest na zapustnikovih stvareh s trenutkom zapustnikove smrti. Njegova pravica je v koliziji s toženčevima človekovima pravicama do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja v vsebini, kot je opredeljena v sedmi točki te sodbe. Toženec je sporno stanovanje skupaj s tožnikovo hčerko uporabljal za vsakodnevno zadovoljevanje stanovanjskih potreb, po njeni smrti pa ga v enaki vsebini uporablja sam. Tožnik je stanoval drugje. Zato bi zahtevana zamenjava ključavnice ali izročitev ključa nove ključavnice tudi po presoji revizijskega sodišča tožniku omogočila vstop v sporno stanovanje in njegovo dejansko uporabo, kar bi v obravnavani zadevi pomenilo nedopusten poseg v toženčevi človekovi pravici iz 35. in 36. člena URS (podobno tudi ustavno sodišče v razlogih odločb Up-60/00, Up-636/07 itd.). Presoja pritožbenega sodišča o materialnopravni neutemeljenosti tožnikove pritožbe je torej pravilna. Revizijsko sodišče ob tehtanju položajev obeh pravdnih strank samo še dodaja, da ima poleg tega tudi toženec enako pravico kot tožnik saj ima kot zunajzakonski partner zapustnice položaj dediča in njegova pravica do posesti zato temelji tudi na 29. členu SPZ. Položaj sodediča mu izrecno priznava tudi tožnik (izjava na naroku 17. 10. 2006).
10. Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku zavrnilo skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški.